Človeški razvoj je mogoče meriti na različne načine: zastarela metoda se zanaša na GDP, med novejšimi poznamo denimo indeks človekovega razvoja, ki združuje več relevantnih dejavnikov (po ocenah za leto 2011 je Slovenija denimo na visokem 21. mestu); v posebno razvajenih trenutkih pa se mi zdi, da bi ga morali meriti po pričakovani stopnji udobja v bolj ali manj običajnih življenjskih situacijah.
Mislim, da si takoj zaslužite opozorilo, da gre za tradicionalno poletno objavo, v kateri skušam tarnanje nad lastno popotno izkušnjo zaviti v navidezno splošno uporabno poanto; le da sem tokrat z ladijskega presedlal na letalski promet. Morda se boste v napisanem vendarle prepoznali – navsezadnje so tudi letala kar polna vsega hudega (ne)navajenih potnikov, še posebno tista nizkocenovnih agencij, o katerih bo govora.
Zgodovinarji včasih poročajo o tako imenovani »zlati dobi« letalskega prometa. Takrat ste si na letalu lahko privoščili izlet v bar, kjer ste si stoje ali sede privoščili osvežujoč koktajl, medtem ko ste poslušali sproščujočo glasbo, ki jo je na manjši klavir v živo igral posebej za to najeti pianist. Ali pa ste si zgolj privoščili okusen obed z več jedmi, ki so vam ga bodisi postregli na sedežu bodisi v obliki samopostrežnega bifeja, pri čemer se vam za tak luksuz niti ni bilo treba pisati Rockefeller. Najbolj drzne ocene to zlato dobo umeščajo nekje v konec paleozoika, vsekakor pa dolgo nazaj v preteklost.
Danes je, namreč, vse drugače. In, priznam, sam se niti nisem zavedal, kako drugače, vse dokler nisem pred dnevi spet potoval z letalsko družbo Ryanair. Šlo je za kratko zasebno pot, na poroko dveh prijateljev s pravne fakultete v Cambridgeu, zato je bila nizka cena privlačna kljub njeni osnovni omejitvi na en kos kabinske prtljage, sploh pa sem z Ryanairom na začetku njegovega obstoja pred leti (nekje sredi mezozoika) imel dobre izkušnje.
Dobre izkušnje očitno niso več v osnovni Ryanairovi ponudbi – vsaj ne brez doplačila. Družba je ubrala pot poslovnega modela, s katero ji ne more spodleteti, nemara pa jo narekuje vera v misel, da je vsaka reklama dobra, pa tudi če je negativna. V tem duhu Ryanairu podarjam to slabo reklamo z uvodno mislijo: let z Ryanairom je en sam obup.
Pa s tem ne mislim na to, da med letom brezplačno ne dobite nobene hrane in pijače, ali na to, da so vrste sedežev, za katere se potniki borijo s komolci in hitrimi nogami, v duhu večje stroškovne učinkovitosti še nekoliko bolj pomaknjene skupaj – ne, na to smo navajeni že od samih začetkov (ko se nam je naivcem izkušnja zdela še dobra). Mislim denimo na to, da se je sedaj treba za najnižjo ceno na let prijaviti že doma in tudi natisniti vstopni kupon – če to pozabite, boste na letališču za to banalnost morali plačati 60 evrov.*
(*Plus točke za genialnost dobi Ryanair za navodilo na natisnjenemu A4 listu z vstopnim kuponom, ki potniku kaže, kje naj papir napol prereže ali natrga, da bodo ob vkrcanju laže pobrali svojo polovico. Skupaj bomo učinkovitejši! Pa tudi za ta detajl, da je vstopni kupon, če ga shraniš v obliki PDF, dodatno opremljen še z neko reklamo, katere glavna odlika je nemara v tem, da dodatno zaposli tvoj tiskalnik in s tem spodbuja gospodarstvo. Sešteto skupaj se na svetu nemara vsak dan par kartuš zamenja zgolj zaradi te neumne reklame.)
Ali pa na to, da pravilo enega »brezplačnega« kosa kabinske prtljage strogo določa, da morate v ta en kos predpisanih dimenzij spraviti tudi vse svoje torbice, denarnice, fotoaparate, na letališču nakupljeno blago in kar je še tovrstne navlake. Kar se v praksi prelevi v nadležna obvestila na letališču, da Ryanair potnike poziva k »takojšnjemu vkrcanju« na letalo, ki se začno že eno uro pred samim letom. Ne zato, ker bi se na letalo res že morali vkrcati, ampak zato, ker svoj čas zahteva pregled tega, ali so se potniki držali navodil glede kabinske prtljage. Kar med drugim pomeni tudi zahtevo, da potniki vse svoje malenkosti, naj so bile še tako drobne, pred očmi uslužbencev fizično spravijo v tisti en kos prtljage.
Nisem si mogel kaj, da ne bi uslužbenke, ki me je prosila, če v kovček zapakiram malo torbico, v kateri sem nosil dokumente, denar in ustrezno natisnjen – a nepretrgan – vstopni karton, pobaral, da se gotovo šali. Priznajmo, le kdo ne bi pomislil, da mora iti za neslano skrito kamero? Žal se ni niti nasmehnila – brez doplačila od Ryanaira ne dobite niti humorja.
Kar nas vodi do naslednje dileme. Kako se na tako politiko odzvati? Ena od možnosti bi bila, da bi razmišljali o neki minimalni stopnji spodobnosti, ki bi jo od ponudnika storitev kazalo zahtevati. Navsezadnje nekaj takega že počnemo z živalmi. Tudi v okviru prava EU bi morda z nekaj samokritične spretnosti svoje pravice v letalskem prometu lahko uveljavljali ne zgolj s sklicevanjem na pravice letalskih potnikov (denimo Uredbo 261/04), ampak tudi z uporabo Uredbe 1/2005 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim. Navsezadnje 1. člen te uredbe jasno pojasnjuje, da se uporablja za prevoz živih vretenčarjev, med katere po treznih ocenah sodi tudi večina človeškega prebivalstva.
(Smo, denimo, res zadovoljni z ureditvijo, po kateri morajo tudi starši z malimi otroki posebej doplačati možnost prioritetnega vkrcanja med prvimi potniki, saj sicer tvegajo, da bo na polnem letalu mati sedela na enem koncu letala, petletni otrok pa na drugem?)
Druga možnost pa je, da Ryanair spodbujamo pri nadaljnjem piljenju svojih poslovnih veščin. Gotovo obstaja še veliko možnosti za izboljšave in guljenje potniške izkušnje. Čisto nič mi denimo ni šlo v račun, zakaj smo morali v tisti en kos prtljage zapakirati vse drobne torbice, ne pa (občutno večjih) plaščev in drugih docela nepotrebnih kosov oblačil, ki so jih potniki očitno imeli na sebi zgolj iz tega razloga, da zaobidejo pravila glede dovoljene količine kabinske prtljage. Glede na lepo vreme bi bilo docela utemeljeno zahtevati, da se potniki preoblečejo v kopalne kostime in sandale (če jih ne bi imeli, bi jih imeli možnost ugodno kupiti od Ryanairovih trgovinskih predstavnikov), vsa nepotrebna oblačila, nakit, očala in drugo navlako pa spravijo v dovoljeni kos kabinske prtljage. Kako, a da za čevlje ni več prostora? Ja, smola, ni kaj, 60 evrov doplačila za prekoračitev.
Pred par leti je veliko potnikov cepetalo z nogami od ugodja (ali pa iz kakega drugega fiziološkega razloga), ko je Ryanair napovedal, da bo na svojih letih uvedel plačljiva stranišča – nemara z željo, da bi ustrezno ponazorili metaforični pomen starega slovenskega rekla, da je s polno ritjo … no ja. Čeprav je z odstranitvijo dveh od treh stranišč pridobil še šest dodatnih sedežev, se je ideji plačljivih stranišč žal odpovedal. Zakaj? Ideja je brez dvoma moralno nesporna, predvsem pa poslovno sijajna.
Le pomislite, kako bi lahko bilo: ob nakupu vozovnice prek spleta bi dobili še možnost, da vnaprej zakupite obisk stranišča (straniščni papir in/ali milo bi bilo ekstra). Spletna stran bi vas ob tem še prijazno opozorila, da bo cena v primeru ad hoc odločitve na samem letu bistveno višja. Za manjše doplačilo bi si lahko rezervirali posebno časovno okno oziroma interval, za večjo premijo pa splošno prednostno obravnavo in nadstandardno število lističev straniščnega papirja. Seveda bi lahko v stranišču ostali le določen čas, prekoračitev pa bi se zaračunala po posebni lestvici (če poznam Ryanairovo algebro, verjetno 60 evrov na minuto).
Podobno bi lahko ravnali še z vrsto drugih nadstandardnih malenkosti. Ker pred sedeži ni več žepov z običajno papirnato navlako, manjkajo tudi vrečke za bruhanje, če bi se pri potnikih pojavila tovrstna potreba. (Za kar na Ryanairovih letih obstaja kar nekaj možnosti in spodbud, vse do nadležnih fanfar, s katerimi se ti po pristanku pohvalijo, da je letalo še enkrat več pristalo po voznem redu.) Tudi ta luksuz naj plačajo oni, ki ga potrebujejo! Spet bi bil nakup cenejši doma kot na samem letu, še najbolj ugoden pa s celoletnim abonmajem.
Če bi se potnikov prebavni trakt spozabil brez predhodnega nakupa ustrezne vrečice, pa bi ga doletela huda kazen – z Ryanairom bi moral skleniti pogodbo o zaposlitvi kot uslužbenec, ki potnike pred krcanjem sili pakirati njihove malenkosti v dovoljeni kos kabinske prtljage.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
