Ta kolumna je apel Mednarodnemu olimpijskemu komiteju, da pravo uvrsti med olimpijske športe.
Nemara kdo od bralcev pomisli, da sem kot običajno čez konec tedna pritajeno lovil temo kolumno in planil na prvo novico o trenutnem dogajanju v svetu, ki mi je prišla pod roke. Kakšen skeptik bo morda še bolj neusmiljen: češ, Accetto bo naredil vse, da bi prišel na olimpijski štadion.
Priznam, da misel ni povsem napačna. Do sedaj sva si bila z olimpijskimi igrami še najbližje, ko sem kot mali navdušenec leta 1984 v Sarajevu gledal olimpijsko tekmo v bobu. (Pravzaprav sem jo bolj poslušal kot gledal – od tekmovalcev smo imeli predvsem nekaj sekund hrupa, ko so se po ledeni progi približevali in nato bliskovito švignili mimo nas.) Ali morda nekaj kasneje, ko sem se po spletu okoliščin z veliko boljšimi sotekmovalci uvrstil v finale državnega moštvenega tekmovanja v bridžu ravno v času, ko je svetovna zveza za bridge v navalu optimizma resno mislila, da ima možnosti za uvrstitev na zimske olimpijske igre. Pravzaprav pa še najbolj v tem oziru, da na vprašanje sogovornika o počutju včasih odgovorim, da se počutim zelo olimpijsko.
A predlog je vse prej kot iz trte izvit. Pravo je namreč po svoji duši olimpijsko, z njim se ukvarjajo v vseh koncih sveta, konkurenca je neizprosna, dosežki najboljših pravnih atletov pa vredni tega, da jih z zlatimi črkami zapišemo v antologijo športne zgodovine. Kako? Da vas ne bom tako zlahka prepričal? Razumem, a vendar ne sodite prehitro – navsezadnje je ena odlik dobrega pravnika in razsodnika, da si sodbe ne sme ustvariti prehitro. Le pomislite, kako dobro bi se pravo vklopilo v olimpijski spored. Tekmovanja bi potekala v vrsti napetih športnih panog, v katerih bi tekmovalcem v napetih dvobojih pojemala sapa, gledalcem pa zastajal dih.
Če bi v svetu prava iskali vzporednico atletiki kot kraljici športa, bi to nedvomno bila sodna dvorana, ki bi ponudila vrsto disciplin: tek na kratke razdalje (do vložišča za lovljenje prekluzivnih rokov); skok v višino (vse do sodišča zadnje stopnje); hitropotezno vlaganje procesnih vlog; simultano zasliševanje prič in izvedencev; met v daljavo (zapletena disciplina, v kateri morajo udeleženci najprej pripraviti čim daljšo pisno vlogo v postopku, nato pa predvideti čas do izdaje končne sodbe); in seveda mnogoboj s kombinacijo vseh prej naštetih disciplin.
Uvrstitev na olimpijske igre bi za popularizacijo tega športa naredila izjemno veliko. To, čemur bi še dan poprej rekli kverulanstvo ali zloraba procesnih pravic, bi po novem razumeli kot resen trening in predpripravo na tekme. Države s pravdarsko tradicijo bi poskušale z novimi postopkovnimi inovacijami, druge bi se jim skušale približati. (Vsekakor bi prišlo do porasta civilnih pravd na Kitajskem.) Pravniki pa bi končno postali nacionalni junaki, s katerimi bi se lahko poistovetile množice pred televizijskimi sprejemniki.
A te množice ne smejo pozabiti, da se del uspeha skriva tudi v njihovem prispevku. Nihče si namreč ne želi, da bi slovenski adut na olimpijskih igrah po tekmovalnem spodrsljaju novinarju takole pojasnjeval svoj neuspeh: »Do lani je šla moja forma navzgor, potem pa je naenkrat prišlo do zastoja. Mislim, da v Sloveniji nimam pravih razmer za dober trening – v zadnjem času je bilo premalo odškodninskih tožb, ki so moja posebnost, nazadnje me je doletela še ta katastrofa, da se dobro razumem s sosedi in proti meni ne vlagajo več motenjskih tožb.«
Poleg sodne dvorane bi bilo seveda moč oblikovati še nekaj drugih mikavnih disciplin: sinhrono plavanje med protikartelno zakonodajo, ritmična gimnastika za čim bolj dobičkonosno izvedbo stečajnega postopka, citiranje najljubših pasusov iz Hammurabijevega zakonika; seveda bi bila posebna panoga tudi pravno izobraževanje, pri kateri bi morali predvsem paziti na to, da tekmovalci pri prijavljanju na tekmovanje ne bi pomešali med sorodno zvenečima disciplinama »čim bolj zanimivo predavanje« in »čim manj zanimivo predavanje«.
Si predstavljate, kako napet bi bil prenos tekmovanja iz predavanja, ki bi ga s televizijskim komentarjem denimo začinil dr. Stare?
»Tekmovalec iz Francije se ogreva pred svojim nastopom. Odločil se je za klasično sestavo, s kravato in dvodelno obleko, še vedno pa je neznanka, ali bo pri predavanju uporabil tudi kak pripomoček. V dvorani vlada napeto pričakovanje, medtem ko iz žepa vleče nekaj, kar bi lahko bil USB ključek. Res je! Z izkušeno potezo ga je povezal z računalnikom, še trenutek in vse bo jasno. Odprla se je mapa z datotekami, išče, še vedno išče, lahko se že vprašamo, ali se je zjutraj spomnil datoteko prenesti na ta ključek, a kot kaže, jo je našel! Tako je! Spoštovani gledalci in cenjene gledalke, skrivnosti ni več: francoski tekmovalec si bo pri predavanju pomagal s predstavitvijo Powerpoint.
[Dvajset minut kasneje:] Po napetem začetku se zdi, da je tekmovalec pozabil na rdečo nit svojega predavanja. Smiselnost precedenčne veljave prava je odlično povezal z nezmotljivostjo francoske kulinarike, a sedaj se preveč zadržuje pri vlogi francoskega ustavnega sveta. Žirija nastop pozorno spremlja ter se s pogledom seli med tekmovalcem in njegovimi slušatelji. Zdi se, da tekmovalec izgublja pozornost enega od študentov v deseti vrsti. Oči gledajo nekam skozi okno, roka se dviga in – zeha! Če te discipline niste vajeni, ste to morda spregledali, toda mojstrskemu očesu žirije nič ne uide. Študent v deseti vrsti levo zeha, kar je pet kazenskih točk odbitka za tekmovalca. Še več, zdi se, da študentov pogled postaja moten, zamišljen in – ali je to mogoče? Videti je bilo, da je študent za trenutek zakinkal! Glava je omahnila, res le za trenutek, a to bi že lahko pomenilo konec sanj francoskega prvaka. Žirija je ustavila predavanje in si ogleduje počasni posnetek incidenta. Kot kaže, je odločitev potrjena! Diskvalifikacija zaradi skrajne dolgočasnosti in olimpijski turnir v zanimivem predavateljstvu je izgubil enega izmed favoritov.«
O odlikah prava kot olimpijskega športa bi lahko razpredal še na dolgo in počez. Denimo o tem, da ga odlikuje ista protislovnost kot samo olimpijsko gibanje: po eni strani je bistveno sodelovati, ne zmagati – po drugi šteje le zmaga, drugo mesto pa je poraz (kar velja tako za tek na 100 metrov kot pravdo na sodišču); po eni strani je tradicionalna poanta v poštenem tekmovanju predanih amaterjev, po drugi sta tako olimpijsko gibanje kot pravo nenehno pod udarom korupcijskih škandalov bogato plačanih profesionalcev (videzu gotovo ne pomagajo predlogi, da bi med pravne olimpijske discipline uvrstili tudi tekmovanje v »novih oblikah korupcije«).
A mislim, da je bistvo zgoraj že zaobjeto. Pravo bi bilo sijajna pridobitev za olimpijske igre, ki bi s pravnimi disciplinami še bolj razvnemale čustva in navijaško pripadnost milijard gledalcev po svetu. Hkrati pa bi s tem tudi pravni dosežki dobili priznanje, ki si ga zaslužijo. Le predstavljamo si lahko, kako bi se ponosnim staršem patriotsko orosile oči, ko bi njihov malček ob gledanju prenosov olimpijskih tekmovanj odločno rekel: »Ko bom velik, bom pravnik.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
