c S

Počitniška razmišljanja

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
18.07.2012 Verjetno ni naključje, da se dostikrat uporabljajo prispodobe, vezane na, recimo temu – navtiko. Od tega, da bi morala država biti svetilnik ostalim do primerjave upravljanja države z upravljanjem barke skozi neurja in podobno. Tudi nemški izrek, da “vsi tičimo v enem čolnu” opozarja na dejstvo, da je vsaka skupnost odvisna od odločitev, ki zadevajo usodo skupnosti kot celote.

Na letošnjem dopustu so mi, v načrtni odsotnosti kakršnihkoli informacij iz domače in drugih držav,  misli pogosto našle primerjave med dogajanjem na naši barki in življenjem v državi. Prav tako o temu, čemu služi pravo – pač po načelu, da kjer je neka skupnost, je tudi pravo. Tako se mi je zanimivo razmišljanje utrnilo ob temu, ko je nekomu iz naše male posadke v vodo med vožnjo padla ročica za »vinč« in veselo potonila v globine Jadranskega morja.

Prva reakcija tega člana je bila, da bi našel opravičilo za to, predvsem v smislu, da ni kriv, da je ta ročica padla v vodo.

Iz moje perspektive je bilo to popolnoma nepotrebno. Ali je nekdo kriv ali ne, dejstva, da smo ostali brez ročice, ki je potrebna, to ne spremeni. Barko je pač potrebno upravljati še naprej in za to potrebujemo tudi to nesrečno ročico. Kakršnakoli debata v smislu ugotavljanja krivca je torej ne samo neproduktivna, temveč na določen način celo takšna, da preprečuje iskanje rešitev za izhod iz takšnega položaja. Tudi če jasno in z gotovostjo ugotovim, da je ta član posadke kriv za izgubo ročice, mi to ne bo pomagalo upravljati barke.

V konkretnem primeru je torej najprej potrebno najti način, kako zadevo peljati naprej, poiskati rešitev, ki bo (v odsotnosti trgovine in rezerv) nadomestila izgubljeno in seveda, najti način, da do podobnih dogodkov ne bi več prihajalo.

V naši družbi je pogosto prisotno pričakovanje, da bo ugotavljanje krivde in odgovornosti stvari izboljšalo. V smislu, če bomo našli krivce in jih kaznovali, potem bo vse v redu. Logika tega razmišljanja je seveda popolnoma napačna. Namreč, ne glede na vse, je ugotavljanje krivde in krivca vendarle samo sekundarno, včasih celo postopek, ki niti ne omogoča, da bi krivec »vrnil stvari v staro stanje«. Najbolj tipičen je seveda primer, ko je posledica delovanja smrt neke osebe. Naj še tako iščemo krivca, naj ga še tako kaznujemo, to žal smrti ne bo odpravilo. Seveda to ne pomeni, da takšen postopek ni potreben, še zdaleč ne, samo pričakovati od njega, da bo stvari uredil po sebi, ne moremo.

Druga smer razmišljanja je v tem, da se poskuša oblikovati način in pravila, po katerih do takšnih primerov sploh ne bi prihajalo. A tudi tukaj so podane določene meje. Če bo teh pravil preveč, ali če bodo nejasna, bo to povzročilo bodisi, da član posadke ne bo vedel kaj natančno mu je storiti ali pa se bo izogibal dejanjem, potrebnim za plovbo, ker se bo s tem izognil tudi kršitvam pravil. Do določene mere bi ga v to lahko prisilili, a prej ali slej bi se v prvi luki poslovil.

Tudi takšno stanje v družbi poznamo. Pri poplavi vseh nadzornih instrumentov in celi vrsti pravil se pogosto zgodi, da je delovanje potisnjeno v ozadje in tako pride do zastojev, ki sploh niso potrebni. Recimo, v vsej tej maniji povečevanja in iskanja »odgovornih« in »krivcev« se  tisti, ki delujejo v kolesju takšnega ali drugačnega sistema, namesto, da bi iskali rešitve, predvsem ukvarjajo s tem, kako odvrniti nevarnost napake, do katere vedno lahko pride. Potem se, namesto, da bi se neka zadeva rešila, raje napiše »uradni zaznamek«, kdaj je nekdo dobil zadevo v reševanje, predvsem pa poišče razlog, da odločitve ne bi bilo potrebno sprejeti, bodisi da manjka kak dokument, da je potrebno »pribaviti« še kakšno zadevo in podobno. Za vsak primer, pač.

Tako postane prej ali slej očitno, da je pri vsem potrebna določena »prava mera«, tako urejanja kot tudi sankconiranja. In to je bistvo prava.

Še marsikaj se ti utrne na barki; da je verjetno slabo za posadko, če lahko nekateri pojedo vso hrano, drugi pa se morajo zadovoljiti z ostanki; da ne more biti dobro, če o ključnih zadevah odločajo samo tisti, ki vidijo smer iz levega boka, drugič pa tisti, ki vidijo smer iz desnega; da ni pametno naprezati 30 let starega motorja, da bi se prišlo čim prej na cilj, pa naj bo ta (po pripovedovanju) še tako čudovit; da je počitek potreben prav tako kot plovba in tako naprej…

Nato (da ostanem pri navtičnih primerjavah) sem se vrnil na »ladjo norcev« …


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.