Indignados so se zbrali prvič po lanskem poletju, pri čemer se v slabem letu po njihovih zadnjih demonstracijah v španski družbi ni spremenilo veliko. Nezadovoljstvo narašča zaradi oholosti španskih političnih elit, ki ne želijo prevzemati politične odgovornosti za neuravnotežene javne finance, pri čemer si nekateri nastopaško zatiskajo oči pred brezizhodnostjo javnofinančnega položaja španske države.
Nastale razmere v španskih in drugih evropskih družbah lahko primerjamo samo z obdobjem med obema svetovnima vojnama, ko so takratne evropske države preživljale tako krizo identitete kot tudi gospodarstva. Zato si moramo vsi skupaj postaviti enako vprašanje kot si ga je pred več kot osemdesetimi leti postavil španski medvojni filozof José Ortega y Gasset: 'za katerimi temeljnimi pomanjkljivostmi boleha moderna evropska kultura' ? (J. Ortega y Gasset, Upor množic, 1929, prevod Niko Košir, Slovenska matica, 1985, str. 202) Ortega y Gasset je takrat zapisal, da 'svet danes trpi za hudo demoralizacijo, ki se med drugim kaže tudi z nebrzdanim uporom mas, izvira pa iz demoralizacije Evrope. Vzroki zanjo so številni. Eden od poglavitnih je prehod oblasti, ki jo je naši kontinent poprej izvrševal čez svet ali čez samega sebe. Evropa ni več prepričana, da zapoveduje, preostali svet pa ne, da mu zapovedujejo. Zgodovinska suverenost je razpršena.' (str. 192)
V večini evropskih družb prevladuje občutek nezadovoljstva zaradi neskrbnega upravljanja z javnofinančnimi zadevami, ki ga krepi želja po resnični demokraciji in enakem obravnavanju vsakogar. Španska tranzicijska demokratična družba deluje v okviru nadzorovane demokracije, kot jo opisuje Luka Lisjak Gabrijelčič, pri čemer protestniki indignados najbolj artikulirano zahtevajo njeno izboljšanje. Indignados ne želijo totalitarne oblasti, ampak na španskih trgih terjajo širšo in bolj poglobljeno demokracijo, ki naj bi preprečila zlorabo javnih oblasti v zasebne partikularne namene. Več demokracije pa je lahko doseči le tako, da se demokracija približa malemu človeku, tako da se okrepi dejavno sodelovanje pri oblikovanju odločitev o javnih zadev v oblikah neposredne demokracije.
Njihovo gibanje ne sledi bipolarni delitvi na desnico in levico. Indignados niti ne zastopajo ideje nove evropske levice, kot njihove proteste nepravilno prikazuje večina slovenskih časnikov. Oba osrednja pola španske družbe gibanje indignados še vedno opredeljujeta kot poskus medsebojnega omaloževanja. Indignados zato utemeljujejo, da se kriza v evropskih družbah lahko premaga le tako, da se demokracija vrne državljanom, ki bi lahko neposredno odločali o javnih zadevah. Družbeno in gospodarsko krizo je mogoče premagati le tako, da vsakokratna oblast prevzema odgovornost za javnofinančne odločitve.
Tako lanskoletni kot tudi zadnji protesti na osrednjem madridskem trgu La Puerta de Sol niso potekali populistično, ampak so natančno poudarjali pomanjkljivosti pri odločanju o javnih zadevah v španski družbi, kjer je upravljanje prepuščeno vladajočima elitama. Nezadovoljstvo indignados izhaja iz razočaranja in spoznanja o nesposobnosti prejšnje vladajoče interesne koalicije, da bi skrbno upravljala z javnimi sredstvi španske države. To je špansko družbo pripeljalo v izjemno situacijo, iz katere, podobno kot v Grčiji, rešitev vidijo le najbolj optimistični. Indignados so tudi razočarani zaradi utopijo nekaterih, ki površno vidijo rešitev pred prepadom v dolgoročnem večjem zadolževanju.
Zadnji protesti indignados so se hitro končali, saj so jih policijske sile v nedeljo zgodaj zjutraj presenetile v spanju in jih nasilno odstranile iz sončnega trga. Slednji način, ki močno spominja na represivne metode totalitarnih režimov, ter izgubljena vztrajnost protestnikov, ki jih pred krizo rešujejo le široke družinske mreže, pričata, da težki časi prinašajo negotovost o ciljih samega gibanja indignados in odpirajo možnost za ponovni vzpon takšnih ali drugačnih totalitarnih režimov. Indignados so vešči artikuliranja in oblikovanja zahtev po resnični demokraciji, vendar so manj doma pri nastopanju v formalnih okvirih španske demokracije, kar pojasnjuje njihov slab rezultat na zadnjih španskih parlamentarnih volitvah.
Ortega y Gasset je v svojem vizionarskem delu Upor množic (La rebelión de las masas) natančno seciral stanje takratne evropske družbe v obliki človeka-mase (hombre masa) , ki ga zaznamujeta dve značilnosti: 'prosto širjenje njegovih vitalnih želja, to se pravi njegove osebnosti, in neizprosna nehvaležnost do tistega, kar je omogočilo njegovo lahko življenje' (str. 56). Ortega poudarja, da je značilnost evropske družbe v privilegijih, ki nekaterim omogočajo lagodno življenje na račun garaških posameznikov. V tem njegovi pogledi niso nič manj aktualni v sodobni evropski družbi, kjer je prevzemanje odgovornosti za težke odločitve in pretekle napake, prej izjema kot pravilo.
V zadnjih letih Evropa doživlja poglobljeno gospodarsko in družbeno krizo, ki jo spremlja odsotnost resničnih demokratičnih vrednot, še posebej zaradi nepreglednosti odločanja na najvišji evropski ravni. Zato lahko delimo besede Ortega y Gasset, zapisane pred osemdesetimi leti, da imajo 'evropski narodi … pred sabo obdobje velikih držav v svojem notranjem življenju, čez mero hudo ekonomske in pravne probleme in probleme javnega reda' (str. 126). Iz takega položaja pa je mogoče iziti samo na podlagi skrbnega upravljanja javnih financ, poudarjanja temeljnih evropskih razsvetljenskih vrednot, prevzemanja odgovornosti, ter krepitve demokracije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
