Pred časom sem v eni izmed kolumn že omenil Williama Iana Millerja, ki je pisal o islandskih sagah in talionski pravičnosti. V uvodu knjige z naslovom Oko za oko poroča tudi o malem eksperimentu, ki ga je večkrat izvedel pri svojih predavanjih, ko je študente vprašal, ali je po njihovem mnenju tehtnica, ki jo v roki drži Justica (pogosto upodobljena na slikah ali s kipom), uravnotežena ali nagnjena v eno stran? Velika večina naj bi dejala, da je tehtnica nagnjena, verjetno kot posledica predstave o tem, da je tehtnica namenjena tehtanju dokazov za in proti neki trditvi (in se tudi na koncu nagne v smer pravilnega odgovora). V resnici pa večina upodobitev tehtnico prikazuje uravnoteženo, nemara kot odraz težnje prava, da ne išče (samo) odgovora na vprašanje kdo, ampak (tudi) tistega na vprašanje koliko. Kazen mora odgovarjati prestopku, odškodnina škodi. Iskanje pravice je tako iskanje povrnjenega ravnovesja, pa tudi če gre za talionsko maščevanje – zato angleški izraz »getting even« (ki ga bi morda običajno prevedli kar z »maščevati«, a na nek način ustrezneje lahko tudi kot »poravnati račune«), morda zato tudi slovenski »milo za drago«.
Načelo sorazmernosti je jasno in tvori enega od temeljev pravne ureditve: pri sodnem dosojanju odškodnine ali kazni, pri delovanju uprave, pri sprejemanju zakonodaje, pri posegih v človekove pravice. Izrecno je zapisano v primarni zakonodaji EU, pri nas ga je kot eno izmed ustavnih načel pravne države prepoznalo Ustavno sodišče. Naslovnike pravnih vodil nagovarja k pravi meri, lahko bi rekli tudi k zmernosti, ravno tako kot nas pred takšnimi ali drugačnimi ekscesi svarijo življenjske izkušnje in modrosti o zdravem življenju. Pravičnost, je menil že Aristotel, se nahaja med skrajnostma. Poanta, je povedal rabin Hilel, medtem ko je lovil ravnotežje na eni nogi, je v ravnotežju.
A vendarle se je mogoče vprašati, ali prav obstoj tako pomembne vloge vsaj na nek način pravzaprav ne potrjuje razkoraka med teorijo in prakso? Da ljudi vedno znova vleče v skrajnosti, sorazmernost in zmernost pa ostajata v domeni upajočih prizadevanj in prisile? V podporo taki trditvi nemara niti ni treba iskati izrecnih primerov v pravni ureditvi (od čezmernega prikrajšanja do prekoračenega silobrana), ker jo vedno znova potrjuje že običajno življenje. V teoriji bi si morda že vsi želeli Haškove stranke zmernega napredka v mejah zakona, v praksi pa nas/vas/jih vedno znova tako ali drugače nagovarjajo stranke visokoletečih obljub, ki se jim nato ne glede na volilni uspeh izneverijo, razočarani volivci pa posledično izgubijo vsako vero v politiko in so do nje še bolj kritični, kot si zasluži. (Čeprav je to, priznajmo, kar velik izziv.) Hoja po sredini je težavna. Spomnim se profesorja, ki je bil zelo kritičen do študentov, kako da izgubljajo čas po kavarnah, namesto da bi zgolj neumorno pridobivali znanje, ki ga bodo njihovi sveži možgani do sedemindvajsetega leta najbolj sposobni srkati; predmet njegove kritike pa se je vse od srednješolskih let navduševal predvsem nad dvema posrkanima latinskima besedama o uživanju vsakega dne, kot da je zadnji. Prava mera je gotovo nekje vmes, življenje pa žal pogosto postreže tudi z zgodbami tistih, ki na nek način tragično potrdijo obe skrajnosti.
Pravo temelji v (sora)zmernosti, pogosto pa se mora ukvarjati prav z njenim nasprotjem. Rabin Hilel je zadel poanto, a hkrati malo poenostavil bistvo: bistvo postave je ravno v njeni razlagi, ta pa presneto izmuzljiva.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
