V četrtek sem se udeležil dveh okroglih miz v Centru Evropa: na prvi smo z dokajšnjo mero zdrave skepse razpravljali o evropski državljanski pobudi, na drugi pa z dokajšnjo mero državljanskega optimizma o evroskepticizmu.
Drugi dogodek je bil posvečen knjigi o evroskepticizmu Anđelka Milardovića, ki je nedavno izšla na Hrvaškem – njen avtor jo je pisal hitro (nemara za odtenek prehitro), da bi ujel konec leta in svoje misli v hrvaško javnost zasejal v najbolj rodovitnem času pred referendumom o pristopu Hrvaške k Evropski uniji. Knjiga (razen z uporabnim pregledom stališč hrvaških političnih strank do EU) za evropsko razpravo ne prinaša pomembnejših novosti, lahko pa je razumeti, zakaj jo potrebuje Hrvaška, saj evroskepticizem res aktualen oziroma smiseln postane šele z obstojem pobud in načrtov tesnejšega povezovanja. Če pomislimo na to, da tudi evropsko povezovanje najbolj uspeva takrat, ko je v najgloblji krizi, potem lahko hudomušno pripomnimo, da nemara evrofederalisti in evroskeptiki drug drugega potrebujejo približno tako, kot so se nekoč Kaligula in stoiki, ker so ravno eden ob drugem lahko ostrili krutost oziroma stoičnost.
Čeravno ne prinaša posebnih novih vpogledov v evroskepticizem, pa knjiga vendarle povzema nekatere najvidnejše predstavnike evropske politične misli in nas spomni na kako staro, a še vedno aktualno misel. Kot denimo na tisto nemškega sociologa (in učenca Maxa Webra) Roberta Michelsa, ki je stoletje nazaj pisal o tem, da zaradi narave človeka, političnega boja in organizacije demokracija vodi v oligarhijo, da demokracija pravzaprav je oligarhija, zaradi česar tudi volitve niso toliko namenjene legitimaciji volje volivcev, temveč (vedno iste?) oligarhične elite. Če ste ob tej misli pomislili na slovenski politični prostor zadnjih petnajstih let, vam tega seveda ne morem zameriti, a vendarle sem jo sam nameraval izkoristiti za prehod k razmisleku o evropski državljanski pobudi.
Odnos evropskih voditeljev do državljanov je namreč kaj lahko razumeti tako, kot da tudi sami dvomijo v koristi demokracije v skladu z ono Churchillovo parolo o tem, da je najboljši argument proti njej petminutni pogovor s povprečnim volivcem. (Čeprav jih pri tem praviloma ne zalotimo, razen če slučajno pozabijo na vključen mikrofon in v navidezni zasebnosti tarnajo o »zahojenih volivcih«, s katerimi morajo imeti opravka, kot se je pred nekaj leti pripetilo Gordonu Brownu.)
Vsekakor se jim nemara kolca po prvih desetletjih evropskega povezovanja, ko se širša javnost za »gospodarsko« povezovanje ni kaj dosti brigala in so lahko temelji današnje Unije nastajali v varnem zavetju najvišjih političnih, sodnih in akademskih dvorov. Ko je bilo treba s temeljnimi pogodbami na referendume, pred obličja državljanov, so ob petih referendumskih zavrnitvah štirih različnih pogodb vedno znova zastokali, da so jih ljudje še enkrat več pustili na cedilu, pa tudi če le zato, ker niso dovolj (po)učeni, da bi razumeli, kakšne prednosti jim bodo nove pogodbe prinesle.
Ob taki izhodiščni točki morda ni čudno, da so mnogi komentatorji (pa čeprav predvsem tisti z udobnih političnih, sodnih in akademskih dvorov) tako slavilno opevali prizadevanja Konvencije o prihodnosti Evropske unije, ki je pripravila osnutek spodletele ustavne pogodbe, o čemer sem pred leti že pisal, a morda kaže ponoviti. Takole sta v nekem članku zapisala Lenaerts in Gerard (prvi od njiju je profesor in dolgoletni vplivni sodnik na Sodišču EU; opombi izpuščeni):
»Začetni cilj Konvencije je bil priskrbeti poenostavljeno pogodbo, toda pod demokratičnimi pritiski s cele Evrope je hitro postal priprava Ustave za Evropo kot odraz pionirske mobilizacije prežemajočega in zelo poenotenega prepričanja evropskih narodov, ki jih je formalno zastopalo 105 članov konvencije, o ustroju Unije in o načelih, na katerih mora temeljiti. […]
Osnutek ustave pomeni močan vir oblasti kot izraz volonté constituante demokratičnega pouvoir constituant, katerega sestava bi morala ljudem in vladam pomagati, da se poistovetijo z njegovim rezultatom. […] Konvencija je bila mogočen forum prenovitve evropske družbe kot politične skupnosti, ki je pozornost s črke Pogodb usmerila v vrsto vlade, ki jo želimo ustvariti »mi, Evropejci«. […] Razen predstavnikov vlad držav članic so narodi Evrope ogromno prispevali k pogajanjem o osnutku ustave, tako prek sodelovanja njihovih neposredno voljenih nacionalnih in evropskih predstavnikov kot prek udeležbe civilne družbe. To je pomemben dejavnik, ki lahko utemelji prehod s pogodbenega sistema na ustavni režim.«
Če je verjeti avtorjema, je bila torej Konvencija »pionirska mobilizacija evropskih narodov« – nekaj takega ste morali začutiti tudi sami, saj smo bili pri delu Konvencije udeleženi tudi Slovenci, pa čeprav kandidatke zaradi nadležne formalnosti nečlanstva ne bi mogle poseči v morebitno soglasje »starih« članic, med drugim je bil prav Slovenec tudi predstavnik pristopnic v predsedstvu Konvencije, pa čeprav ne kot njegov polnopravni član, temveč le kot »povabljenec« (invité). Če niste, pa se razlog nemara skriva v tem, da se je v praksi »pionirska mobilizacija evropskih narodov« zvedla na spletni forum, na katerem je svoja mnenja objavila peščica evropskih društev in združenj, predvsem pa na spletne strani, na katerih je bilo objavljeno gradivo za delo Konvencije in prek katerih je bilo mogoče neposredno spremljati njene seje. To je bilo dojemanje demokracije kot prostega vstopa na tribune, na možnost spremljanja politične igre.
Ravno v tej luči je nova evropska državljanska pobuda, ki se bo v praksi začela uporabljati s 1. aprilom letos, pomembna in kljub praktičnim izzivom hvalevredna novost. Res je, težko si je predstavljati, da bi vsaj milijon podpisov iz vsaj četrtine držav članic zlahka uspelo zbrati vam ali meni oziroma komurkoli razen dobro organiziranih in razvejanih čezmejnih organizacij, ki imajo dovolj ljudi, denarja in znanja, da se lahko lotijo široke akcije zbiranja podpore. Prav tako je težko predvideti, kakšen bo njihov praktični učinek, saj lahko Komisija ob prejemu tovrstnih pobud še vedno skomigne z rameni in ne naredi ničesar, tako da se je mogoče bati, da bo na podlagi državljanske pobude z zakonodajnimi predlogi ukrepala predvsem takrat, kadar ji bo to že tako ali tako ustrezalo. (Končno se lahko, če ste zakrknjeni evroskeptik, bojite tudi povsem nasprotnega, da bo državljanska pobuda res »pionirska mobilizacija« evropskih narodov, zaradi katere se bo začel tvoriti nekakšen čezmejni evropski demos, katerega razmah pa bo neizogibno moral iti na račun nacionalnih demosov – a to je strah z druge plati kovanca).
A vendarle si je težko zamisliti scenarij, po katerem bi se državljani ob uvedbi pobude lahko zmrdovali. V praksi zbrati milijon podpisov ne bo lahko, a vendarle nemara veliko lažje kot uskladiti mnenja tretjine (ali četrtine, ali polovice) nacionalnih parlamentov, kolikor jih zahtevajo razni mehanizmi za zagotavljanje spoštovanja načela subsidiarnosti, ki naj bi ščitilo pravne rede držav članic – učinkovitega »upora« parlamentov še nismo doživeli, nekaj državljanskih pobud pa se že pripravlja. Komisija bo lahko pobudo skušala »ignorirati«, a javna predstavitev v prostorih Evropskega parlamenta jo bo vendarle izstrelila v orbito javne razprave in politične pozornosti. Predvsem pa nesporno pomeni korak naprej v primerjavi s prejšnjim stanjem: državljane s tribun premika na stransko linijo, od koder lahko političnim akterjem evropske politične igre podajajo žogo, češ: »Na, brcnite tole, dajte še en gol za svoje državljane.«
Sistem ni popoln (kar vsaj teoretično odpira možnosti za zlorabe ali neprimerne pobude), a je korak v pravo smer – če vas moti neodzivnost političnih elit, imate zdaj na voljo še en vzvod za pritisk nanje. Razen, seveda, če ste evroskeptik. V tem primeru ste v težki zagati, saj bi prav z uspešno uporabo državljanske pobude dokazovali smiselnost tistega, česar ne marate.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
