Na žalost ali na srečo, kakor pač vzameš, je življenje bistveno drugače zapeljano in nikakor ne črno-belo. Življenjske situacije, ki jih vsakodnevno doživljamo ali se v njih znajdemo nas pogosto spravljajo v dilemo pravilnih ali nepravilnih, dobrih ali slabih odločitev. To je pač človeška nrav, ki nas ločuje od drugih živih bitij in njihovih, nagonskih ali instinktivnih reagiranj na takšne ali drugačne impulze.
Če izhajam iz sebe, moram priznati, da so določene panoge prava, s katerimi imam nerad opravka oz. se jih praviloma otepam, ker praviloma postavijo pred mojo, pogostokrat preobčutljivo dušico, dileme, ki bi jih sam popolnoma drugače rešil ali bolje rečeno, bi se jih praviloma izognil. Ti dve panogi sta dedno in družinsko pravo, pa naj mi kolegi pravniki, ki jih ti dve panogi posebej zanimata ali bog ne daj, v njih uživajo, ne zamerijo.
Res je, da se praviloma vprašanja, ki zadevata te dve področji, v večini primerov razrešujejo izven pravnih postopkov (vsaj tako upam) in to v korist vseh vpletenih, tako da je verjetno moja perspektiva pogojena s tem, ko, tako kot drugim pravnikom, razni prijatelji in znanci pridejo po nasvet. Moram priznati, da se mi, ko mi kakšen znanec ali znanka napove, da bo prišel k meni, ker „ima eno vprašanje v zvezi z dedovanjem/ločitvijo itd.“, praviloma postavijo “dlake pokonci”, ker vem, da bo kakršnakoli debata okoli tega en veliki prikaz vsega slabega, kar lahko ljudje drug drugemu storimo. Tako praviloma vse primere po pogovoru, ki si ga pač znancu ali prijatelju dolžan, zaključim tako, da ga napotim k odvetniku. Potem pa me še kar nekaj dni preganjajo slike, ki mi jih je prinesla njihova pripoved in, ker praviloma vpletene poznam, kar ne morem verjeti, kam jih je življenje prineslo. Če to poskušam malo ilustrirati, recimo zaznanje iskrice pohlepa v očeh prijatelja, ki si obeta masten delež v nekem dednem postopku po sorodniku, katerega edina vez z njim je očitno samo obstoj zajetne zapuščine ali pa žalost nekoga, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izgubil vero v ljubezen in nasprotni spol.
Tudi ti dva segmenta prava sta povezana ali pa vsaj prideta v horizont kazenske zadeve, pri čemer so razmerja v družini bolj pogosta in v okviru 21. poglavja Kazenskega zakonika kot kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke posebej opredeljena. No, takrat je pač potrebno zadevo obravnavati iz pozicije, kot to pravijo Nemci, sfinge, torej neobremenjeno in molče, hladno in razumno, kot je to značilno za kazensko pravo, ugotavljati znake kaznivega dejanja in poskrbeti, da se zadeva zaključi s pravilno sodbo.
Pa vendarle, nikjer tako kot v teh primerih, ostane v meni nekako gorak priokus. Čeprav je v tem času, ko sem sodnik, »moja koža podplat čez in čez postala«, so ti primeri navadno takšni, da te globoko presunejo in pogosto mi kakšen sodnik porotnik prav tukaj z zaprepadenim pogledom po obravnavi reče, da nam pa res ni lahko.
Če kje, potem so tukaj zadeve podane v vseh mogočih odtenkih sive in daleč od tega, da bi bila že na prvi pogled očitna krivda enega, in nikakor ne, kot si to v skladu s stereotipi predstavljajo mnogi, samo krivda enega spola. Pogosto gre za sosledje dogodkov, ki privedejo do eskalacije, ki potem pade v domeno kazenskega prava in h kateri prispevata oba vpletena (pogosto pa še tretji in četrti) pravzaprav v enaki meri.
Na žalost ne morem oz. ne smem biti bolj konkreten, ampak verjetno bi bilo prav, da bi ljudje včasih videli, kaj so si člani družine sposobni narediti drug drugemu. Predvsem, če bi bili sposobni ugledati sebe v tem zrcalu in preprečiti, da bi nekega dne sami stopili pred sodnika, bodisi civilnega ali celo kazenskega. Ker tukaj stvari niso takšne, da bi bile omejene zgolj na, recimo temu, preprostejši del populacije, pojavljajo se tako zgoraj kot tudi spodaj družbene lestvice.
Nikakor nisem tisti, ki bi po svetopisemsko lahko vrgel prvi kamen, a sem pred časom doživel neke vrste razodetje. Moj prijatelj Greg, tak, sicer prav zabaven Amerikanec, ki ga je zaradi ukvarjanja z begunci, življenje prisililo, da je bil večino časa ločen od svoje družine, na moje vprašanje, kako vseeno uspeva ohranjati slednjo, rekel: »Relationship is a hard work« oz. »Razmerja so pač trdo delo«. Še danes se mi to zdi najboljše pojasnilo, kako delovati. Če to prenesem na obravnavano temo, v večini primerov do srečanja s sodiščem in kazenskim pravom, ne bi prišlo, če bi ljudje to vedeli in živeli. V 99,9 % bi to preprečil pravočasen pogovor ali opozorilo ali vsaj zavedanje, da bo trpel nekdo tretji, ki ga imata oba vpletena rada.
Si pa ob dejstvu, da je teh primerov vedno več, lahko upravičeno postavim vprašanje: Ali se še sploh znamo pogovarjati, oz. bolje, ali še znamo prisluhniti in slišati?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
