Že pred leti so me naučili, da v vsakem poslu ali poklicu, od najbolj zaničevanih do najbolj prestižnih, najdeš tako mojstre kot bleferje. Gotovo se boste strinjali, da se resničnost te modrosti potrjuje skoraj vsak dan. Voznik avtobusa, prodajalka, odvetnik, zdravnica, univerzitetni profesor, sodnica, uradnik, novinarka, itd. – pri vsakem od njih se lahko zgodi, da vas bo navdušil z občudovanja vredno brezhibnostjo pri opravljanju svojega dela ali spravljal v obup s svojo nesposobnostjo. K sreči se z izkušnjami človek taka odstopanja nauči prepoznavati dokaj hitro – potem se k mojstrom rade volje vračaš, bleferje pa, če je to le v tvoji moči, pustiš odnesti toku.
Žal nam očitno ne uspe enako dobro razločevati med poštenjaki in prevaranti. Tudi ti se najdejo v vsakem poslu in na vseh ravneh življenja, a nam prevarantov očitno ne uspe izvohati dovolj zgodaj, preden priplavajo na površje oziroma do pomembnih položajev in nam uspešno zagrenijo življenje. Bolečina je še hujša, ker se nam hkrati močno dozdeva, da je poštenjakov veliko več od prevarantov, tako da se včasih počutimo že prav neumno, ker jim to dopuščamo. Vsaj del zagate se gotovo skriva v tem, da je moralna izprijenost, če je količkaj pretkano prikrita, veliko manj očitna kot »preprosta« nesposobnost.
Tako se tudi sam vedno znova zalotim, ko se ob kaki vesti o političnem ali gospodarskem neuspehu, ali tudi zgolj bližnjem srečanju z bolj banalnimi, vsakodnevnimi človeškimi spodrsljaji, o akterjih sprašujem – je ta človek prevarant ali zgolj nesposoben? Ali pa je morda šlo zgolj za nesrečno naključje ali zakonitosti višje sile, na katere ni imel vpliva? Je ta človek žrtev sistema ali je sistem žrtev tega človeka? Pogosto ne vem, dvom pa je največji sovražnik pravičniške obsodbe.
Kot primer lahko služi banalna, marsikomu že dobro znana zgodba v različnih odtenkih iz uvodnega odstavka. Se opravičujem vsem, ki jim po nepotrebnem obujam slabe spomine, pa tudi tistim, ki jim v pričakovanju zasluženega oddiha po nepotrebnem zbujam slabe občutke, namesto da bi v dokaz nekake višje stopnje duhovne zavesti podobne nepotrebne zaplete sprejel kot dodatno začimbo življenja. No ja, saj na nek način sem jih – dale so mi to kolumno in še eno življenjsko zgodbo več.
Saj veste, kako to gre. Pripelješ se v Split, slediš napotkom vseh, ki te usmerjajo v pravo vrsto za želeno destinacijo (v tem primeru, kar stvari dodatno zakomplicira, za Vis) in kupiš vse potrebne karte. Do odhoda je še ena ura, pred teboj že več avtomobilov, a ti vsi povedo, da si lahko brez skrbi – trajekt je velik in za čas pred visoko sezono si prišel do pristanišča s prav elegantno rezervo časa. A kaj, ko se v prihodnji uri nato dogaja več zmedenih reči. Med vrstami za Vis se peljejo avtomobili, ki se po isti poti menda vkrcavajo na trajekt za Hvar. Potem se počasi začne premikati tudi prva od vrst za Vis. A vmes še vedno prihajajo novi avtomobili, ki naj bi bili namenjeni na Hvar. A glej ga zlomka – vsi niso! Nenadoma eden od njih, madžarski turist, izkoristi nepazljivost enega od vozil v koloni avtomobilov za Vis (nepazljivost je vse razen vožnje 20 cm za avtomobilom pred seboj) in se vrine pred njega. Iz vrste za tabo ljudje odpirajo vrata ter se začnejo pritoževati uslužbencem trajektnega pristanišča, ti s pogledi nekako pobliskavajo nazaj in za občutek še proti vrivajočemu se avtomobilu, a kaj, ko Madžar le pobliska nazaj. In ni edini. Izkaže se, da je vkrcavanje na trajekt dalmatinska različica Divjega Zahoda, na katerem si kopica poštenjakov domišlja, da obstaja nek red s pravili, premeteni pa si pravico jemljejo sami. Mlajše potnike v avtomobilu v iskanju prvobitne pravičnosti, predvsem pa v strahu za popoldansko kopanje, že zaskrbi, ali bo na trajektu sploh še ostalo dovolj prostora. V izkušeni naivnosti jih pomiriš in vzorno slediš avtomobilu ostarelega para z dunajsko registracijo pred sabo.
(Na to mesto bi nemara sodil še ironični zapis o hvalevredno požrtvovalnih poskusih širitve avstro-ogrske redoljubne nastrojenosti na dalmatinsko obalo, a kaj, ko mora avstro-ogrska miselnost glede na videno očitno pomesti tudi po lastni neobstoječi obali.)
Kakorkoli že, nemara je skoraj neizogibno, da se vse skupaj konča z visoko dvignjeno roko enega od redarjev, s katero tik pred trajektom ustavi avtomobil pred tabo. Full, voll, ga slišiš, ko ustrežljivo pojasni, čemu je pripisati njegov nenaden interes za usmerjanje prometa. Treba bo počakati na naslednji trajekt, še docela koristno pojasni. Obrobno dejstvo, da je ura nekaj pred enajsto dopoldne, naslednji trajekt pa na dvo-in-polurno pot odpelje šele ob pol sedmih zvečer, ne skali njegovega občutka, da je stanje pod nadzorom.
Edina njegova težava je v tem, da imajo ljudje, ki jih okoliščine prisilijo v skoraj osemurno čakanje v vročem Splitu, poleg sprehoda po mestu (z novo atrakcijo »Pot po sledeh homofobije«) dovolj časa za iskanje svoje pravice. Oboroženi z občutkom, da tokrat na račun sitega volka koza ni ostala cela, ter opogumljeni s staro modrostjo, da kar ne ubije, okrepi, so se tudi tokrat številni opeharjenci spustili v iskanje konstruktivnih rešitev s pristaniškim osebjem. Nekateri so besno kazali na male otroke, ki so omedlevali v razbeljeni parkirani pločevini, drugi s komentarjem, vrednim nogometnega svetovnega prvenstva, še enkrat podoživljali odločilne trenutke, tretji le nejeverno zmajevali z glavo. Ni pomagalo, da je ena od prizadetih dobila telefonsko sporočilo bratranca, ki se je z avtom uspel vkrcati, čeprav je karto skupaj z njo kupil četrt ure kasneje kot prvi izmed zavržencev, v sporočilu pa zapisal, da »ji bo pozneje razložil, kako mu je uspelo priti na ladjo«. Manjši del je po preboju prve obrambne linije končal v glavni pristaniški zgradbi, kjer smo kljub soboti uspeli priti celo do pristojnih direktorjev vseh treh institucij – trajektnega pristanišča, Jadrolinije in pristaniške uprave (zadnjega sicer le po telefonu) – se z njimi pogovoriti in dobiti droben vpogled v zakulisje (ne)delovanja te svete trojice. In spet sem se začel spraševati: kdo od njih je poštenjak, ki vestno opravlja svoj posel v slabih razmerah, kdo pa blefer ali celo prevarant, ki bi ga kazalo zamenjati?
Odgovora na to oni dan seveda nismo našli. Če bi bil hrvaški raziskovalni novinar, bi pri operativnem direktorju pristaniške uprave Vjekoslavu Grgiću sicer denimo poskusil priti do podatkov, komu vse pristaniška uprava izdaja posebne dovolilnice za prednostno vkrcavanje na trajekte in zakaj ima take dovolilnice tudi vrsta na videz zasebnih avtomobilov z zagrebško registracijo. Pri odgovornih trajektnega pristanišča bi vprašal po smiselnosti sistema, po katerem njihovi uslužbenci redoljubne potnike z užitkarsko avtoriteto svarijo, naj zvesto čakamo na njihove zapovedi, pri arogantnih kršiteljih pa pogledajo vstran. Pri Jadroliniji pa, zakaj svoje zelo zasoljene karte prodajajo zgolj za destinacijo, a brez zagotovila, za kateri trajekt bodo zadoščale, namesto da bi lahko stranka že ob nakupu vedela, za kateri trajekt ima karto. (In bi se denimo utemeljeno privilegirani potniki, za katere bi bil rezerviran določen del trajekta, morali vsaj telefonsko najaviti najmanj eno uro pred odhodom.) V vsakem primeru bi vse tri vprašal, zakaj ne sprejmejo vsaj minimalnih ukrepov za preprečevanje vrivanja, s katerimi bi lahko preprečili takšno brezpravje pri vkrcavanju, kot vlada sedaj, o katerih je tarnalo tudi več sogovornikov iz njihovih lastnih vrst, ki so se razhajali le glede ocene, koliko časa bi taka prilagoditev zahtevala – eni so pravili, da en dan, drugi, da eno uro. (Pomagalo bi tudi, ko ne bi prek iste poti ob isti uri vkrcavali dveh trajektov z različnima destinacijama, ampak bi en trajekt odplul pol ure za drugim, česar baje tudi ne bi bilo težko prilagoditi.)
Je razlog za obstoječo zmedo zgolj nesposobnost ali kakšna pristnejša oblika korupcije? Kdo opravlja svoj posel dobro in koga bi bilo treba zamenjati? Sistem, v katerem nobena od treh javnih institucij ni sama odgovorna – ali kriva – za skoraj nič, kar gre narobe, ampak se ob vsaki pritožbi navzkriž izgovarjajo ena na drugo, iskanje odgovornosti po nepotrebnem otežuje. Njegov učinek je le ta, da poštenjakom greni živce, prevarantom pa omogoča cvetenje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
