Vse več je tudi bolj in manj zanimivih zapisov o tistih dneh pred dvajsetimi leti. Oglašajo se celo tisti, ki so zgodovinsko dokazno nasprotovali slovenski osamosvojitvi ter demokratičnim spremembam, dvajset let kasneje pa se poskušajo zapisati kot zagovorniki oziroma iznajditelji ideje po samostojni in neodvisni državi slovenskega naroda. Še več, ob pogledu fotografske razstave na krakovskem obrežju lučaj stran od strogega središča slovenskega glavnega mesta lahko celo dobimo občutek, da živimo v nekem paralelnem svetu, kjer se je slovenska samostojnost zgodila drugače kot se zgodovinsko dokazano je.
Toda takšni poskusi so obsojeni na neuspeh in ne morejo zamegliti preroške drznosti dr. Jožeta Pučnika, ki je hodil korak pred drugimi, in brez katerega Slovenci verjetno nebi dosanjali sanje kot jih dandanes še vedno sanjajo Baski in Katalonci. Neustavljivo željo večine slovenskega naroda, da končno zaživi v svoji lastni državi, je pretehtala nad sebičnimi partikularnimi interesi. Vendar je za slovensko državo vsaj tako kot vizionarska drznost očeta slovenske samostojnosti pomembno, če bomo v prihodnjih dvajsetih letih sposobni vsaj ohraniti in razviti temelje slovenske države. V dneh pred dvajseto obletnico se je prav ozreti nazaj na prehojeno pot in se spomniti vseh ljudi, ki so dali srce za našo državo, vendar tudi razmisliti o temeljnih ključnih vrednotah za razvoj Slovenije v prihodnosti. Zato izpostavljam tri bistvena področja, ključna za razvoj slovenske države v prihodnjih dvajsetih letih, ki jih pospremim tudi z mislimi dr. Jožeta Pučnika. Vse nasledje tri točke niso predstavljene v hierarhičnem vrstnem redu, vendar predlogi odražajo nekatera področja, ki so bistvena za korak naprej v slovenski družbi v prihodnjem srednjeročnem obdobju.
Ustava je formalno-pravno vzpostavila temeljna načela za delovanje slovenske države in njenega ustavnopravnega reda. Uresničevanje temeljnih ustavnih načel pa je v veliki meri odvisno od ljudi, ki jih vsakodnevno uporabljajo in se po njih ravnajo, vendar ima lahko slovenska država prihodnost le, če bomo ustavna načela delitve oblasti, pravne države, demokratičnosti in svobodne demokratične družbe strikno uporabljali, kar še posebej velja za državne organe. Slednje sledi tudi iz pogovora dr. Jožeta Pučnika za Tretji dan v oktobru 1995, kjer je povedal: 'o človeku nimam prav dobrega menja. Mislim, da je človek silno odvisen od okostja norm in kulture, v katerih živi. Čim se to okostje zlomi, lahko vsak narod podivja.' Temeljne ustavne vrednote in načela v slovenski družbi trenutno še niso ponotranjena. Tisti dan je pomenil šele začetek prizadevanj za uresničevanje ustavnih načel, ki se nadaljuje tudi dvajset let pozneje. Ustava zato ni zgolj tista majhna modra knjižica, ustavo poosebljamo vsi ljudje, ki jo vsakodnevno uporabljamo.
V slovenskem javnem in zasebnem prostoru primanjkuje kreativnosti in novih idej. Slovenska institucionalna podplast ne spodbuja sproščenega nastajanja novih idej. Še več, nastajanje in izmenjava idej je ovirana na več področjih. Pomena ustvarjalnosti se je zavedal tudi J. Pučnik, ki je v istem pogovoru za Tretji dan zapisal, da mora 'vsak narod … ustvarjati mrežo vrednostnih korektivov za svojo neskončno samovoljo; s tem kanalizira tisti ogenj v sebi in ga usmerja v manjšem prostoru, kjer lahko še vedno izrabi vso njegovo ustvarjalnost.' Ustvarjalnosti v slovenskem prostoru primanjkuje predvsem v gospodarstvu, javni upravi in v visokošolskem izobraževanju. Država tako daje prednost reševanju primae faciae propadlih projektov pred spodbujanjem ustvarjalnosti v gospodarstvu kot tudi v izobraževalem sistemu.
Družbena odgovornost pomeni, da moramo vsi poleg golega spoštovanja normativnih obveznosti na vseh področjih, delovati v skupnem interesu za dobrobit širše skupnosti nasploh pri spoštovanju in spodbujanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varstva okolja in preprečevanja korupcije. Dr. Jože Pučnik je v zgoraj omenjenem pogovoru opredelil, da sam dojema družbeno odgovornost kot 'občutek povezanosti s svojim okoljem, občutek človeške soodgovornosti za to, kar se dogaja, in hkrati določen optimizem, ki pravi, da se je vredno zavzeti, ker to bo do nečesa privedlo, da se bo naša stvar izboljšala in spremenila.' Pri tem je dodal tudi osebno tezo družbene odgovornosti z naslednjimi besedami, ki verjetno veljajo za marsikoga v današnji slovenski družbi: 'temu okolju se nisem pripravljen odpovedati, nisem pripravljen pobegniti. Kajti življenje nam več ali manj – če smo normalni – dovolj jasno govori, kaj je potrebno in kaj ne. Le da nismo vedno dovolj močni, sposobni, spretni, da bi to v večji meri tudi uresničevali.' Poglavitni del družbene odgovornosti je torej v tem, da postorimo nekaj več kot nam nalagajo delovne, ustavnopravne in druge obveznosti. Družbena odgovornost vključuje tudi odgovornost, da posamezniki in interesne skupine končno prevzamejo odgovornost za stanje in ponudijo predloge, ki bodo lahko spremenili razmere v družbi.
Zgornji predlogi seveda niso izključujoči in so obravnavani zgolj vzorčno. Predstavljajo pa lahko osnovo, kako v prihodnosti preseči nastali zastoj v slovenski družbi. Podoba Slovenije čez dvajset let bo tako v marsičem odvisna od učinkovitega uresničevanja temeljnih ustavnih načel, ustvarjalnosti ter družbene odgovornosti vsakega izmed nas. Še več, polno uresničevanje omenjenih načel je verjetno tudi predpogoj za ohranitev slovenske družbe in države.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
