Vprašanje je toliko bolj pereče pri prehodu iz nedemokratičnega sistema, ki je sistematično kršil človekove pravice, v demokratični. Ali se v demokratičnem pravnem redu lahko uporabljajo pravni akti, ki so omogočali in olajševali kršenje temeljnih človekovih pravic?
Nekatere države se odločijo za popolni prelom s prejšnjim ustavnim sistemom, druge za blag prehod, večina pa jih ubere srednjo pot. V španskem pravnem redu so se odločili za miren prehod in večina pravnih aktov, ki je veljala pod Francovim režimom je še naprej veljala in se uporablja v demokratičnem pravnem redu. V slovenskem pravnem redu smo se odločili za srednjo pot, s tem da smo uresničili načelo pravne kontinuitete slovenskega pravnega reda s predhodnim totalitarnim pravnim redom, razen v primerih, ko je prejšnji pravni red kršil človekove pravice in svoboščine.
Zadnja odločitev Ustavnega sodišča RS pa je v ospredje spet postavila vprašanje pravne (dis)kontinuitete s prejšnjim sistemom. Ustavno sodišče je 14. aprila letos zavrnilo zahtevo Državnega zbora, s katero naj odloči, da bi zaradi zavrnitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (EPA 1535-V) na referendumu nastale protiustavne posledice (U-II-2/11-11). Sodnik Deisinger v pritrdilnem ločenem mnenju, ki sta se mu pridružila sodnika Mozetič in Zobec, obravnava tudi vprašanje pravne kontinuitete slovenskega pravnega reda s predhodnim jugoslovanskim pravnim redom. Vprašanje do sedaj ni bilo jasno pojasnjeno v sodni praksi Ustavnega sodišča.
Sodniki so tokrat jasno zapisali, da pravnega reda demokratične slovenske države ni mogoče enačiti s pravnim redom prejšnjega totalitarnega sistema. Iz ločenega mnenja izhaja, da 'nikakor torej ne moremo govoriti o pravni kontinuiteti z nekdanjo SFRJ' (4. odstavek odločbe). Kvalitetna razlika med prejšnjo in sedanjo ureditvijo je bila v tem, da nekdanja jugoslovanska država 'ni bila namreč niti pravna "država" oziroma "skupnost"' (4. odstavek odločbe). Sodniki so še zapisali, da 'vsi predpisi in delovanje organov, ki so bili povezani s kršitvijo človekovih pravic, se v Republiki Sloveniji niso smeli več uporabljati. Glede teh predpisov je bila torej podana pravna diskontinuiteta' (5. odstavek odločbe). Sodniki so svoje stališče utemeljevali z razlago, da so v slovenskem pravnem redu pravni akti, ki posegajo človekove pravice prepovedani.
V zadnjih letih se v slovenskem javnem prostoru poskuša ustvarjati vtis, da se lahko pravna kvaliteta slovenske samostojne in demokratične države enači z njeno jugoslovansko predhodnico. Takšno prepričanje je napačno in zgrešeno. Ustavno sodišče je že večkrat potrdilo, da bivša država 'ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice' (L. Šturm, Omejitev oblasti 1998, str. 23). Še več, takšno nedemokratično in totalitarno naravo jugoslovanskega sistema je priznala Temeljna listina o samostojni in neodvisni Republiki Slovenije, ki v drugi alineji preambule določa, da 'SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin.' Slovenska država zato vsaj na ustavnopravni ravni v ničemer ne sledi temeljnim smernicam predhodnega totalitarnega pravnega reda.
Vendar kljub temu, da prejšnji sistem ni deloval kot pravno urejena država, ni prišlo do celovitega preloma novega slovenskega pravnega reda s predhodnim nedemokratičnim. Izveden je bil le delen prelom s prejšnjim sistemom v primerih hujših kršitev človekovih pravic, pa še v teh primerih je bil prelom zelo blag. Gospodje, ki so jih upravni organi Komunistične partije Slovenije v petdesetih letih pošiljali na Goli otok in druga delovna taborišča, dandanes pripovedujejo, da so morali po osamosvojiti na svojo iniciativo zahtevati razveljavitev nepravičnih obsodb namesto, da bi pravni red že sam po sebi odrekel veljavnost takšnim grotesknim in bizarnim obsodbam pristranskih in nesamostojnih sodišč in upravnih organov. Slovenski pravni red tako ni sistematično in celovito odpravil posledic kršenja človekovih pravic v prejšnjem sistemu.
Če danes študente pravnih fakultet vprašamo, kateremu pravnem načelu sledi slovenski pravni red, ali načelu pravne kontinuitete ali diskontinuitete s predhodnim nedemokratičnim pravnim redom, je odgovor dvoumen. V slovenskem pravnem redu načeloma velja načelo pravne kontinuitete s prejšnjim sistemom. Vendar slovenski pravni red na formalnopravni ravni ne zasleduje pravne kontinuitete s prejšnjim pravnim redom jugoslovanske federacije glede splošnih in posamičnih pravnih aktov, ki so kršili temeljne človekove pravice in svoboščine.
Marsikdo se zato sprašuje je, kako učinkovito slovenski pravni red uresničuje načelo pravne diskontinuitete s predhodno državo v zvezo s pravnimi akti, ki so kršili človekove pravice? Ali se načelo pravne diskontinuitete uresničuje tako, da morajo nepravično obsojeni v prejšnjem sistemu kot 'sovražniki ljudstva' sami zahtevati razveljavitev sodb, ali pa tako, da v vseh dvajsetih letih po domnevnem prelomu ni stekel niti en kazenski postopek proti domnevnim storilcem hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni, ali pa tako, da v glavnem mestu še vedno stoji kip utemeljitelja kršitev najbolj temeljnih človekovih pravic?
Na osnovi navedenega je težko zagovarjati stališče, da v slovenskem pravnem redu polno uresničeno načelo diskontinuitete s prejšnjim sistemom v zvezi s pravnimi akti, ki so kršili človekove pravice. Na formalnopravni ravni se je sicer mogoče strinjati z ustavnimi sodniki, da ni mogoče govoriti o pravni kontinuiteti. Vendar je za uveljavitev načela pravne diskontinuitete potrebno njegovo polno uresničevanje v praksi, kar je pa odvisno od ljudi, ki vsakodnevno oblikujejo slovenski pravni red. Vsekakor bi moralo načelo pravne diskontinuitete vsaj glede omenjenih pravnih aktov predstavljati temelj samostojne slovenske države, ki temelji na vladavini prava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
