V zadnjih desetletjih postajajo državne meje zaradi globalizacije vse manj pomembne, izgubljajo se tudi okvirji, ki so razvitim državam zagotavljali prednosti pred drugimi udeleženci v mednarodni družbi. Globalizacija je zato proces, ki na gospodarskem, izobraževalnem, kulturnem in drugih področjih odpravlja državne meje, omogoča bolj ali manj prosto izmenjavo dobrin in storitev ter predvsem lažjo povezavo med različnimi deli svetovnega gospodarstva.
Razvita gospodarstva in podjetja so v preteklih desetletjih so pridobila zelo veliko moč in učinkovito izkoriščala prednosti, ki jih je prinesla globalizacija. Pri tem so premalo pozornosti posvetila varstvu temeljnih človekovih pravic v okoljih, kjer so delovala. Če so koristi globalizacije do sedaj uživale predvsem visoko razvite družbe, pa se v zadnjih letih kolo sreče obrača proti državam, v katerih ljudje ne živijo z več kot enim evrom na dan.
Gospodarski razcvet v azijskih državah seveda ne ostaja brez posledic v visoko razvitih državah. Ustvarjanje novih delovnih mest v Indiji in na Kitajskem hkrati vsaj posredno pomeni določeno zmanjšanje delovnih mest v t.i. zahodnih državah. Evropska podjetja zaradi vse večje konkurence selijo svojo proizvodnjo v države, kjer so stroški dela manjši in kjer so pravice delavcev nič več kot mrtva črka na papirju. Prav zato, vse več ljudi v evropskih državah globalizacijo povezuje z zapiranjem delovnih mest ter zmanjševanjem osebnih dohodkov. Evropsko javnost zato ni najbolj naklonjena globalizaciji.
Zato je v evropskih časnikih mogoče prebrati vse več razprav o smiselnosti in potrebnosti globalizacije in odpravljanja carinskih dajatev. Vse več je glasov, da je potrebno zavarovati domača gospodarstva pred tujo konkurenco azijskih tigrov. Zato nekatere evropske vlade zaradi pragmatičnih političnih vzrokov zagovarjajo vse bolj protekcionistično politiko, kar godi volilnemu telesu. Razprave o pomenu globalizacije so dobrodošle, saj gre za kompleksno vprašanje, vendar je potrebno pojem raziskati iz obeh plasti.
A vedno ni bilo tako. Vsaj do enega desetletja nazaj, so sadove globalizacije pobirala predvsem podjetja iz visoko razvitih družb, ki jim je odpiranje državnih meja omogočilo dostop do velikih tržišč, do katerih prej niso imela dostopa. Visoke rasti domačih gospodarstev verjetno ne bilo, če ne bi mednarodni gospodarski sporazumi omogočili razrahljanja tradicionalno trdnih gospodarskih meja.
Globalizacija tako zahteva prilagajanje znotraj in izven podjetij do katerega bi brez nje prišlo počasneje. Strmoglava gospodarska rast v azijskih gospodarstvih ne ponuja priložnosti samo indijskim, kitajskim, vietnamskim podjetjem, ampak konkurenčnim podjetjem iz vsega sveta. Azijske družbe ne ustvarjajo povpraševanja samo znotraj njihovih meja, ampak predvsem zunaj.
V svetovnem merilu ne gre toliko za zmanjševanje skupnega števila delovnih mest, ampak zaradi prestrukturiranja gospodarstva, le za prerazdelitev delovnih mest z enega geografskega področja na drugo. Slednje pa kratkoročno lahko oslabi gospodarstvo ter ogrozi delovna mesta na evropskem kontinentu. Vendar hkrati odpre okno novim priložnostim, ki se brez povezovanja s podjetji in državami na drugem koncu sveta, ne bi pokazale.
Debata o globalizaciji ni nova, vendar iniciativa za razprave sedaj ne prihaja iz azijskega kontinenta, temveč s strani razvitih držav, ki so v razpravo bolj ali manj prisiljene vstopiti, zaradi socialnega nezadovoljstva v domačih gospodarstvih. Prebivalci razvijajočih se držav so večinoma naklonjeni globalizaciji, saj so se z njeno pomočjo mnogi dvignili iz revščine.
Tem bolj postajajo posamezniki in družbe povezani, več je možnosti za inovativno sodelovanje. Prepletanje človeških zgodb in njihovega delovanja lahko deluje v medsebojno korist tako azijskih kot tudi evropskih družb. Globalizacija je olajšala dostop do podatkov in informacijske tehnologije. Še nikoli prej ni bil svet tako medsebojno povezan in prepleten. Dostop do vsaj osnovnih sistemov informacijske tehnologije omogoča bolj učinkovito uresničevanje enakih začetnih možnosti kot katerakoli tehnološka pridobitev poprej. S tem se bolj učinkovito uresničuje tudi pravica vsakogar do izobraževanja.
Globalizacija v svojem bistvu stremi k nekemu ravnovesju med različnimi gospodarstvi o katerem sicer lahko še dandanes samo sanjamo. Današnji čas je čas sprememb, ki se dogajajo v nacionalnih in v mednarodni skupnosti in se razlikujejo le po vrsti in intenzivnosti. Vse večja svetovna globalizacija postavlja predvsem razvita evropska podjetja v povsem novo vlogo, v kateri morajo prilagoditi poslovanje in dejavnost. Stara, urejevalna vloga razvitih držav v mednarodni skupnosti se umika novi, partnerski vlogi, z drugimi udeleženci v Babilonu nacionalnih in širše mednarodne skupnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
