Množica zbranih naenkrat postaja vse glasnejša in glasnejša. Novica hitro kroži od ust do ust. Izve se, da je sodni senat pravkar potrdil obtožni predlog ter da se lahko nadaljuje kazenski postopek zoper sodnika Baltasarja Garzona, zaradi domnevne zlorabe svojih pristojnosti in položaja pri preiskovanju hudodelstev zoper človečnost med špansko državljansko vojno in totalitarnim režimom generala Franca. V trenutku množica soglasno prične vzklikati gesla v podporu sodniku Garzonu.
Ne niste napačno prebrali. Na zatožni klopi španskega Vrhovnega sodišča se ni znašel kakšen domnevni storilec hudodelstev zoper človečnost, temveč človek in sodnik, ki je v zadnjih dveh desetletjih preganjal storilce, osumljene storitev najhujših grozodejstev ter veliko pripomogel k razvoju prava človekovih pravic in mednarodnega kazenskega prava. Sodnik Garzon je v svojem poklicnem življenju preiskoval hudodelstva zoper človečnost od Čila, preko Gvatemale do Tibeta.
Ko pa je začel preiskovati hudodelstva v času španske državljanske vojne med letoma 1936 in 1939 in v desetletjih totalitarnega režima generala Franca do leta 1976, je naletel na neodobravanje v določenih krogih španske družbe. Več kot 114.000 oseb naj bi bilo izvensodno umorjenih oziroma so izginili med državljansko vojno in v letih Francovega totalitarnega režima. Večina žrtev je bila, kot na primer pesnik Gabriel Garcia Lorca, povezana s poraženo republikansko stranjo v španski državljanski vojni. Med državljansko vojno in Frankovo diktaturo so tako mnoge ustrelili in pokopali v množičnih grobiščih. Garcio Lorco so tako že na začetku španske državljanske vojne usmrtili v andaluzijski Granadi.
Vse skupaj je pripeljalo do kazenske obtožbe sodnika Garzona, da je zlorabil svoje pristojnosti, saj naj bi kršil zakon o pomilostitvi iz leta 1977, ki določa, da so hudodelstva zoper človečnost med Frankovim režimom zastarala. Zaradi tega so do odločitve v zadevi, sodnika Garzona tudi začasno suspendirali. Sodnik Garzon pa se je nato preselil v Haag, kjer trenutno dela kot posebni svetovalec glavnega tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča.
Povod za uradni pričetek kazenske preiskovanje totalitarnih hudodelstev so v številnih peticijah podali predstavniki civilne družbe in sorodniki pogrešanih oseb, pri čemer so podpisniki v predlogih poudarili, da je potrebno pojasniti domnevna kazniva dejanja nezakonitega pridržanja in sistematičnega izvensodnega izločanja političnih nasprotnikov z umori, mučenji, ugrabitvami, nezakonitim pridržanji in izginotji v letih med državljansko vojno in po njej, na različnih geografskih lokacijah v Španiji.
Kazenska preiskava sodnika Garzona je zajela tri obdobja: državljansko vojno od 17. julija 1936 do februarja 1937, izredno stanje med marcem 1937 in začetkom leta 1945 in izredne represivne ukrepe, med leti 1945 in 1952. Garzon vseskozi poudarjal, da ni imel namen poglabljati političnih nasprotij, temveč le kazenskopravno preiskati poročila o množičnih pobojih političnih nasprotnikov. Predlog za preiskavo je vseboval imena 144.266 posameznikov, ki so pogrešani oziroma je znano, da so bili umorjeni. Predlog je vseboval tudi preglednico pogrešanih oseb glede na pokrajino, kjer so bile pogrešane. Spričo omenjenih podatkov je jasno, da bi bilo podatke potrebno preveriti, izvesti analizo podatkov in posodobiti dejansko poznano stanje. Leta 2009 se je preiskava zaustavila iz razičnih razlogov nekje v kolesju španskega sodstva.
Španski parlament je sicer že v letu 2007 sprejel zakon o zgodovinskem spominu, ki enako obravnava žrtve padle na obeh straneh španske državljanske vojne in zahteva odstranitev fašističnih simbolov in spomenikov. Obenem tudi omogoča žrtvam in njihovim sorodnikom uveljavljanje državnih odškodnin za storjena hudodelstva. Francov režim je namreč izplačal odškodnine samo žrtvam padlim na režimski strani, nikakor pa ni enako obravnaval tistih, ki so padli na strani poražencev in ki so bili prav tako preganjani, zaprti, so izginili ali so jih mučili. Pri tem ne gre zanemariti procesa celjenja ran in katarze celotnega španskega naroda, ki še vedno deli moderno in uspešno špansko družbo.
Garzon se je odločil odpreti preiskavo oziroma kazenski postopek ne glede na nasprotovanja različnih krogov okrog španske ljudske stranke, da zakon o pomilostitvi ne dovoljuje več kazenskega pregona omenjenih dejanj, ter da so dejanja zastarala. Za svojo strokovno odločitev sedaj neupravičeno plačuje visoko ceno. Nedvoumno je, da sam zakon o pomilostitvi ne more preprečiti kazenskega pregona hudodelstev zoper človeštvo oziroma vojnih zločinov. Vsaka država ima obveznost, da razišče in če obstaja dovolj dokazov, uvede kazenski pregon zoper domnevno odgovorne za hudodelstva. Pri tem je Garzon poudaril, da pomilostitev ne more veljati za ljudi, katerih trupel še vedno niso našli in za katere še vedno velja, da so pogrešani ali ugrabljeni. Če žrtev še ni bila najdena, kaznivo dejanje ugrabitve še traja do današnjega dne, pri čemer zakon o pomilostitvi za takšne primere ne more veljati.
Preiskovanje hudodelstev totalitarnega fašističnega režima več kot sedemdeset let po tragičnih dogodkih se zdi dobrodošlo, če ne iz drugih pa iz simbolnih razlogov. Molk ne more biti edini možen odgovor na totalitarna hudodelstva izpred več desetletij. Molk ne more prestavljati edine možne rešitve, kljub dejstvu, da je bolj ali manj pripomogel k mirnem prehodu španske družbe iz totalitarizma v demokracijo.
Skrajni čas je bi bil, da španske oblasti obnovijo uradno preiskavo zoper neznane storilce v povezavi z izvensodnimi usmrtitvami civilnega prebivalstva med Francovim režimom. Kazensko preganjanje sodnika, ki si je kot edini drznil odpreti temno skrinjico polpretekle zgodovine španske države, je korak v napačno smer. Hudodelstva zoper človečnost namreč nikoli ne zastarajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
