Kaj prinaša realnost in kako je z otroki danes?
Med dejanji na škodo otrok, po Konvenciji o otrokovih pravicah, mlajših od osemnajst let, se v naši državi najpogosteje pojavljajo kazniva dejanja zanemarjanja, surovega ravnanja in spolnih zlorab otrok, pa tudi številni uničujoči postopki, ki sledijo razhodom staršev, v njih pa se odloča o zaupanju v vzgojo, varstvo in oskrbo otrok, pa tudi o stikih enega izmed staršev z njimi.
Tu so še: zaščita otrok, tudi tistih, ki jih pesti revščina, pa tudi onih v zavodih, v rejništvu, posvojitvah, nenazadnje tudi v vzgojno-varstvenih institucijah, šolah, pa tudi v krajšem varstvu kot so; tabori, kolonije, …
Mineva sedemnajst let od sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, ki je predviden z Ustavo, saj ta v 159. členu določa, da je »za varovanje človekovih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil, v zakonu potrebno določiti varuha pravic državljanov«. Gre za t.im. ombudsmana javnega sektorja. Ustava omogoča tudi ustanovitev varuhov za posamezna področja (159. člen). Slišali smo že za pobude o ustanovitvi Varuha pravic invalidov, tu je Varuh pacientovih pravic, podani pa tudi predlogi za bančnega ali finančnega varuha, najštevilčnejši pa so prav predlogi za ustanovitev posebnega Varuha otrokovih pravic.
Državni zbor je ob obravnavanju varuhovega poročila za leto 1997 sprejel sklep, da se zaradi otrokovih koristi prouči možnost o ustanovitvi posebnega varuha za otroke. Gre za posebej ranljivo skupino, ki je odvisna od odraslih in kot taka celo šibkejša od ostalih (starejši, invalidi, …). Otroci nimajo možnosti vlagati samostojnih pritožb, imajo omejen dostop do sodišč in pravnega sistema, prav tako pa tudi niso prisotni v politiki, če izvzamemo zelo dejaven Otroški parlament.
Prav Varuh človekovih pravic čuti in doživlja vsakoletno povečevanje pobud, saj je ozaveščenost ljudi na področju pravic čedalje večja. Že nekaj let je v teku pilotski projekt Zagovorništva otrok, ki žanje velike rezultate, izobražuje kadre in si skupaj z otroki utira pot pred državne organe, tudi sodišča. Največja potreba po »glasu otroka«, je zagotovo prisotna v postopkih razvez in razhodov staršev, v primerih, ko ni njunega soglasja o tem kje bo otrok in koliko stikov in kdaj jih bo imel z drugim staršem. Če se starša uspeta dogovoriti bodisi za skupno skrbništvo ali za zaupanje enemu in stikih drugega z otrokom, je seveda tudi za otroka najlažje. Sicer pa je pogosto izpostavljen številnim manipulacijam, »priklepanjem« nase, nenehnim vprašanjem kje bi raje bil in naj se vendar odloči, podkupovanjem, grožnjam in še marsičemu. Vse to ruši že tako skrhano otroško samopodobo, otroci se sprašujejo, kdo jih ima sploh rad, če jih ima, ali je to pristno ali zlagano čustvo, kaj narediti, da bi ustregli obema. Manipulacije gredo tako daleč, da v primeru, da enemu izmed staršev uspe prekiniti stike otroka z drugim za nekaj časa, tudi in celo s prepovedjo približanja ali stiki pod nadzorom, se kaj lahko zgodi, da bo otrok čez čas resnično tega starša tudi odklanjal.
Seveda je potrebno vedeti, da so včasih omejitve stikov ali celo prepovedi nujne, ker je bilo nad otrokom storjeno kaznivo dejanje ali gre za povsem neprimernega starša. Ne govorimo o teh primerih. Vedno opozarjamo na tiste, kjer je v ozadju vse nekaj drugega. Želja po maščevanju, zlagani odnosi, lažne ovadbe, kaznovanje starša za odhod iz družine, ipd. Kazenski postopki so lahko dolgi, zapletajo se tudi s postavitvijo različnih izvedencev, z napadi na njihova mnenja, potrebo po novih in še čem. »Lov« na otroka je neizprosen, pušča mu bolečine, ki ga bodo spremljale celo življenje. Starši se sploh ne zavedajo koliko škode povzročajo ob tem otroku, pa ne le ob primerih, ko ne vidi drugega starša, tudi tedaj, ko je nenadoma odtegnjen iz družine starih staršev, ko ne vidi stricev, tet, … Vse to mu je namreč do razhoda staršev predstavljalo okvir življenja, ga bogatilo, radostilo, nenadoma pa je nezaželeno ali celo prepovedano.
V Sloveniji je reševanje stikov otrok s starši pri katerih ne živijo, izredno pereča tema, problem, ki mu kar ni videti konca. Nanj opozarjajo številni starši, različne organizacije, pa tudi strokovnjaki in pravosodje.
Ni je rešitve, ki bi jo sprejelo slovensko sodstvo, pa bi bila po godu obema staršema, če se pred tem nista uspela dogovoriti. Vsaka je za enega krivična, svojo pot pravice bo iskal naprej, s pritožbami, celo do evropskih pravosodnih institucij. Leta bodo prinesla še večje travme, a prave rešitve tudi od tam ne bo. In ko bo prišla, bo eden izmed staršev dejal, da je spet krivična.
Tudi in zato je zagovorništvo otrok pomembno, saj bo oseba, ki je strokovno usposobljena in primerna za opravljanje te funkcije, ob otroku zaznala njegove resnične želje in potrebe, mu poskušala odgovoriti na mnoga vprašanja, na katera mu ne uspejo starši in najbližji. Otroku nudi pomoč tudi ob morebitnih kaznivih dejanjih, ki ga prizadenejo, tedaj, ko mora od doma, ko ima težave na zdravju in še v marsikaterem težkem in kočljivem položaju, v katerem se običajno znajde prav nič kriv.
Zagovorništvo otrok oz. posebni varuh, vse to je lahko v bodočnosti garant večjega in doslednega spoštovanja pravic za te, še posebej ranljive skupine, odvisne od odraslih.
Varuha otrokovih pravic poznajo tudi druge države. Prvi je bil ustanovljen leta 1982 na Norveškem. Institut ombudsmana izvira prav iz Skandinavije, zato ga tam poznajo vse države; Finska, Švedska, Norveška, Danska, imajo ga Avstrija, Nemčija, pa tudi nekatere nove članice EU, med tistimi, ki vanjo šele vstopajo, pa tudi sosednja Hrvaška. Spletne strani obstoječih varuhov kažejo na izjemno bogato dejavnost. Gre za vse primere, kjer zakoniti zastopniki svojih nalog varovanja otrokovih pravic ne morejo uspešno opravljati, v korist otroka pa je, da ga nekdo sliši in mu v teh primerih pomaga. »Nadzornik« je zato postavljen zaradi zaščite otrokovih pravic, z namenom, da organom, zlasti sodišču, posreduje otrokove želje in mnenje, njegovo osnovno vodilo pa bo otrokova največja korist. Zagovornik pa ni le glas otroka, sodeluje z vsemi institucijami, pri katerih se otrokovo mnenje upošteva, seveda glede na njegovo korist. Odnos otroka in zagovornika temelji na medsebojnem zaupanju, ki je za bitje, ki bo jutri odraslo, še kako pomembno.
Zagovorniki so v slovenskem prostoru ob otrokih že prisotni, njihovo število se vsak dan veča, starši se v želji po boljšem jutri za svoje otroke zatekajo k postavitvi zagovornika, seveda pa je potrebno vedeti, da nekateri celo »s figo v žepu«.
Zato je še kako pomembno, da ga otrok dobi pravočasno, da ni že »spremenjen« zaradi manipulacije staršev ali vsaj enega izmed njih, oz. in bo njegov »glas« zato drugačen.
Imeti res rad otroka ne pomeni, da mu v vsem ustrežeš. Po matriarhatu in patriarhatu prihaja filiarhat, ko nam bodo »vladali otroci«; (upam, da ne!), zato je potrebno, da se vsi zavedamo odgovornosti, ki jo prenašamo na otroke, ki bodo jutri odrasli in nas bodo upam nasledili.
Zato je vsak glas za otroka, za njegove pravice, za spoštovanje njegove osebnosti in integritete, zelo pomemben. Otroci, zaznamovani z ranami otroštva, bodo obremenjeni vstopili v jutrišnji svet.
Otroka je potrebno varovati tako pravno in kazensko-pravno, tudi zaradi njega samega. Načelo varstva otrokovih koristi je pomembno, pred njim se morajo umakniti hotenja drugih, ki uveljavljajo le lastne interese. Otrokovih koristi pogosto tudi ne more uveljavljati sam, zato morajo biti ob njem ljudje, ki imajo znanje, voljo in željo, da delajo to, kar mu ne škodi.
V poplavi pisem prizadetih staršev, starih staršev, predstavnikov vrtcev, šol, zavodov in drugih institucij, vedno in povsod dajem svoj veliki ZA, ko je govora o taki skrbi za otroka.
“V plinski celici sem, to je ta, največja plinska celica na svetu in jaz sem sama v njej. V plinu se ne braniš. Moj oče je izginil, vedel je, kje so vrata, in mi jih ni pokazal, in medtem ko umiram, umre moja želja, da bi ga še enkrat videla in mu tisto povedala. Moj oče, rečem njemu, ki ga ni več tukaj, jaz te ne bi izdala, nikomur ne bi povedala.”
(Ingeborg Bachmann, Malina, 1983)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
