c S

Nekaj misli ob obravnavanju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
01.09.2010 Za človeka, kot sem jaz, ki je celotno svojo delovno dobo preživel v relativno preglednem in organiziranem “javnem sektorju” je  verjetno pogled na delovanje drugega pola družbenega delovanja – torej “zasebni sektor” vedno malce specifičen. Vsaj zame, je bilo to vedno področje, ki je bilo vse preveč stihijsko in relativno nevarno okolje, da bi vanj postavil svojo, recimo temu, delovno eksistenco. Biti v popolnosti ali pa vsaj v veliki meri odvisen od ponudbe in povpraševanja, mi je, kot previdnemu človeku pač bilo  preveč tvegano. Verjetno moraš za to imeti, kot pravijo, posebno žilico, ali nekaj podobnega.

Res pa je, da varnost mojega delovnega okolja, kljub napredovanju nikoli ni prinesla ne vem kako drastičnih učinkov  na področju osebnih financ in je takšna še danes. S plačo lahko dostojno živim, nekega posebnega premoženja pa si seveda nisem mogel nabrati.

Sem pa seveda že v srednji šoli občudoval ljudi, ki so si znali ustvariti premoženje z delovanjem prav v tem okolju, ki je bilo meni tako tuje in nepredvidljivo. Tako je eden izmed mojih sošolcev vedno nekaj “handlal” in kupoval ter prodajal vse in “svašta” in očitno imel pri tem dober uspeh, saj se je na koncu šole potem ponašal z, za takratne čase, več kot solidnim avtomobilom.

Ko se je začelo, v takrat še Jugoslaviji, s podjetništvom, je kar nekaj mojih znancev, stopilo na to pot in kar nekaj njih je postalo prav premožnih, kar sem sam gledal vedno z “zdravo” slovensko mešanico zavisti in skepse. Sam se, žal ali pa ne, v tem nisem videl in sem šel po svoji poklicni poti, v varnem okolju prej omenjenega “javnega sektorja”.

Gospodarstvo kot del družbenega življenja, ki je sodilo na drugo stran, mi je tako za dolga leta ostalo oddaljeno, razen v toliko, v kolikor sem se pri študiju prava moral ukvarjati z njegovimi pravnimi aspekti, od niti najmanj priljubljenega statusnega prava do prava gospodarsko pravnih poslov, ki, čeprav sem dosegal solidne rezultate, nikoli pri meni ni vzbudilo želje po dejanskem delovanju na tem področju.

Tako sem se s tem srečal v večji meri šele pri opravljanju sodniškega dela, ko moram soditi seveda tudi v primerih kaznivih dejanj iz sedanjega 24. poglavja KZ-1, kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Obravnava teh kaznivih dejanj je pustila pri meni dve vrsti vtisov, po eni strani glede obtoženih in po drugi strani glede celotnega delovanja tega sistema oz. področja.

Glede obtoženih teh kaznivih dejanj je tako,  da je “z njimi delati”, če verjamete ali ne, kljub po pravilu višjemu družbenemu položaju, veliko težje kot z  obtoženimi “klasičnih” kaznivih dejanj, pa ne samo zaradi raznoraznih manevrov njihovih zagovornikov, ki so seveda ustrezno temu, praviloma iz zgornjega ranga. Tudi sicer je stopnja arogance, omaloževanja sodišča in podobnih zadev bistveno višja, da ne govorim o izmikanju sami obravnavi z izgovori, ki verjetno delujejo samo v njihovem svetu. Mislim, da sem dobil že več deset opravičil, da se “glavne obravnave zaradi poslovnega sestanka ne morem udeležiti”. 

Drug, mogoče še slabši vtis pa je pri meni pustil vpogled v samo poslovanje na tem področju. Nekako smo vsi, vsaj tako mislim, bili prepričani, da je slovensko gospodarstvo dobro, učinkovito, da deluje organizirano, skratka da se zelo razlikuje od držav bivše skupne države, da smo na tem področju uspešni, kar je predikat, ki se je pogosto povezoval s Slovenijo, v času, ko smo začeli živeti v dobi kapitalizma.

 Ko pa “daš skozi” par deset takšnih primerov, se ne moreš upreti misli, da je to en, kot bi rekli v starih časih “živi Teksas”.  Verižne kompenzacije, bypass podjetja, preusmerjanje denarja na druge pravne osebe, prilaščanje sredstev pravne osebe na vse možne načine, prikrivanje finančnih težav, računovodstvo “preko prsta” ali pa brez ustreznih podlag, izsiljevanje podizvajalcev, neplačevanje obveznosti, sklepanje pogodb, za katere verjetno še slepec vidi, da so škodljive, zlorabe položaja itd. itd. itd. Tega je toliko, da resnično ne moreš verjeti, da cela stvar še sploh deluje.

Na žalost je tako, da pogosto vidiš, da tudi oškodovanci v teh primerih niso nikakršne rožice in da gre za celo verigo poslovno povezanih subjektov, od katerih pač eden prestopi prag kaznivosti, drugi povezani v to zgodbo pa so tik pred tem pragom ali pa že na njemu. Skratka celota povezanih subjektov zelo jasno kaže, da smo na tem področju daleč od organiziranosti in nečesa, kar bi sam lahko ocenil kot dobro in učinkovito delovanje.

O zahtevnosti obravnavanja teh dejanj pa ne bi zgubljal besed. Pri poslovnih goljufijah še nekako gre, vse ostalo pa je resnično težaško in pogosto tudi nehvaležno delo, zlasti pri “subsidiarkah”. A to je že moj problem in problem mojih kolegov.

Tako me žal, vsakič ko se začne govoriti o tej ali oni družbi, in o nečednih poslih povezanih z njo, nič več ne šokira in ne čudi. Pa še en učinek ima to name; jahte in avtomobili, hiše in bazeni ljudi, ki delajo na tak način, ne vem, ampak njihov blišč, mi bolj kaže bedo, kot uspeh.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.