Vse to trpljenje je slovensko družbo razklalo na več manjših delov, ki jih je težko zopet povezati. V slavnostnem nagovoru je tržaški pisatelj Boris Pahor dejal, da je slovenska družba 'izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in bližnje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja.'
Ob vseevropskem dnevu je inštitut dr. Jožeta Pučnika istočasno uredil in izdal knjigo Poročilo o pobojih, ki v slovenskem prostoru prvič javno predstavlja Vmesno poročilo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. Ker je bila do sedaj dediščina Pučnikove parlamentarne komisije bolj kot ne postavljena ob stran, današnjo kolumno posvečam delu te komisije.
Pučnikova parlamentarna komisija je bila ustanovljena 5. julija 1993, ko je Državni zbor na svoji 10. seji sprejel sklep o ustanovitvi parlamentarne preiskave o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, z namenom ugotoviti in osvetliti dejstva v zvezi s povojnimi množičnimi poboji kot tudi posameznimi likvidacijami ter pravno dvomljivimi procesi v naši polpretekli dobi, s poudarkom na povojnih množičnih pobojih. Naloga parlamentarne preiskovalne komisije je bila raziskati delovanje totalitarne oblasti in njeno odgovornost za hudodelstva zoper človečnost v Sloveniji. Komisija je tako raziskovala predvsem institucionalno ozadje hudodelstev zoper človečnost. Delo komisije je bilo predvsem usmerjeno na vlogo in delovanje Komunistične partije Slovenije, OZNE in KNOJ-a pri povojnih pobojih. Parlamentarna komisija Državnega zbora je morala predvsem raziskati, kakšno vlogo je odigralo vodstvo slovenske Komunistične partije pri povojnih pobojih na slovenskem ozemlju.
Ni skrivnost, da je med člani Pučnikove preiskovalne komisije prihajalo do globokih razhajanj. Slednje je razvidno iz branja večinskega in ločenega mnenja preiskovalne komisije. Člani komisije so soglašali samo o uvodu, o drugem delu vmesnega poročila so se mnenja razšla glede sprejetja dela prvega poglavja, ki se nanaša na bistvene ugotovitve preiskave, in o predlogu sklepov. Skupina petih članov, ki so jo sestavljali poslanci dr. Jože Pučnik, Ignac Polajnar, Alojzij Metelko, Sašo Lap in Andrej Lenarčič, je pripravila ločeno mnenje glede bistvenih ugotovitev preiskav in predlogov sklepov.
Razhajanja izhajajo tudi iz intervjuja z dr. Jožetom Pučnikom objavljenim v Mladini, ko opisuje delo svojih kolegov z naslednjimi besedami: 'nekateri kolegi so zelo aktivni, pomagajo. Drugi so pasivni gledalci, prisostvujejo. Nato je mogoče še kdo, ki je bolj zainteresiran za to, da se preiskovancem ja ne bo rekla kakšna žal beseda.' (Pogovor z dr. Jožetom Pučnikom, Mladina, 11. april 1995). Podobno je dr. Pučnik delo članov komisije opisal v pogovoru za revijo Zaveza, kjer je dodal, da je večina članov sprejemala ‘nalogo komi¬sije kot nujno zlo in se bolj ali manj zavestno trudila, da bi se izognili jasnemu imeno¬vanju institucij in oseb, ki so bile odgovorne za zločine komunističnega režima.' (Pogovor z dr. Jožetom Pučnikom, Zaveza, 1998, let. 8, št. 28). Pučnikova preiskovalna komisija tako ni uspela doseči soglasja iz znanih razlogov, ki še dandanes razdvajajo slovenski narod in državo.
Člani Pučnikove preiskovalne komisije so v večinskem mnenju inter alia predlagali sklep, ki sporoča, da pravno in moralno odgovornost za izvršene povojne množične poboje, posebej vrnjenih domobrancev, nosi prejšnja totalitarna oblast. Še pomembnejši je sklep, ki govori o tem, da je potrebno odkloniti vsakršno moralno krivdo zgolj na podlagi kriterija pripadnosti katerekoli strani. Razlike med večino in manjšino v komisiji so se pojavljale pri temeljnem vprašanju ali lahko sprejmemo vredno¬stni model, po katerem dopuščamo možnost takih pogojev, ki državi moralno in pravno dovoljujejo pobijanje lastnih državljanov ozi¬roma zmanjšujejo njeno krivdo, če to stori.
Pet članov Pučnikove preiskovalne komisije je v zaključku ločenega mnenja zapisalo, da sta takratna jugoslovanska in slovenska politična in državna oblast dopustili, da so paradržavne institucije (KPS, OZNA, KNOJ) odredile in izvrševale množične poboje vojnih ujetnikov in civilistov. Ločeno mnenje tudi poudarja, da je vloga KPJ in z njo KP Slovenije očitna in dokazana, saj je bila KP edina in monopolna politična sila v Jugoslaviji in Sloveniji. Ločeno mnenje sporoča, da med zvezno in slovensko OZN-o ni bilo nobenih znanih razhajanj glede vprašanja množičnih pobojev vojnih ujetnikov in civilistov. Večinsko mnenje preiskovalne komisije tudi poudarja, da so odločitve za povojne poboje morale sprejeti ali biti z njo seznanjene in sodelovati pri njenem izvrševanju vsaj nekatere ključne in najodgovornejše osebnosti političnega, državnega in vojaškega jugoslovanskega in slovenskega vodstva tistega časa.
Glede odgovornosti za povojne poboje je težava predvsem v tem, da ne obstajajo primarni arhivski dokumenti, ki bi lahko pojasnili verigo poveljevanja pri odrejanju in izvrševanju povojnih pobojev. Večinsko mnenje se nekako izogiba ugotovitvi, da so bili povojni poboji na Slovenskem ozemlju izvršeni predvsem zoper civilno prebivalstvo. Dr. Pučnik je tako dejal, da ima popravljanje krivic 'več prvin: od ugotovitve obsega krivic, opredelitve zločinov v pravno moralnem pogledu in ugotovitve storil¬cev ali političnih sil, ki so zločine spod¬bujali, do gmotne in socialne poprave krivic.' (Pogovor z dr. Jožetom Pučnikom, Tretji dan, junij-julij, 1995) Dr. Jožeta Pučnika v njegovem prispevku za knjigo Temna stran meseca, kjer je zapisal, da 'med »podedovane dolžnosti« sodi seveda tudi strokovna preiska¬va zločinov prejšnjega komunističnega režima in njihov kazensko¬pravni zaključek. Iz zgodovine pač ni mogoče pobirati samo rozin!' (Jože Pučnik, Množični povojni poboji, v Drago Jančar, Temna stran meseca, Nova Revija, 1998). Pučnikova parlamentarna komisija ni uspela sprejeti končnega poročila, ker se ji je prej iztekel mandat.
Glede na vse zapisano se morda zdi, da je bilo delovanje Pučnikove preiskovalne komisije zamujena priložnost. Kljub temu je potrebno izpostaviti pozitivne strani dela preiskovalne komisije. Že sama ustanovitev preis¬kovalne parlamentarne komisije o povojnih hudodelstvih zoper človečnost je pomenila korak naprej. Zanikanje vsakršne odgovornosti za povojne poboje je privedlo do takšne polarizacije slovenske družbe, da je enostavno ni mogoče več kar tako preseči. Slovenska družba in predvsem mlajše generacije se lahko potrudijo in dosežejo soglasje o tem, kako se spopasti z dediščino hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju in kakšno sporočilo poslati prihodnjim generacijam o temnih straneh duše slovenskega naroda. Ni dvoma, da mlajše generacije lahko dosežejo takšno soglasje in počastijo spomin na mrtve.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
