Po pričakovanjih je razlika, milo rečeno, ogromna, tako po arhitekturni in infrastrukturni kot po bivanjski plati. Saj to ste nemara že vedeli – o Kitajski imeti predstavo kot o zaostali in še ne polno razviti socialistični državi revnih kolesarjev bi bilo ravno tako zmotno kot če bi leta 2003 Britanci o Sloveniji razmišljali kot o zaostali in še ne polno razviti postsocialistični državi revnih smučarjev.*
(*Ah, glej ga zlomka, kakšno naključje – ko sem leta 2003 kot gost neke prestižne fundacije za evropsko pravo obiskoval London, me je nekoč neka priletna gospa vprašala, kako mi je všeč v Londonu. Ko je moj odgovor poleg hvalnice vseboval tudi nekaj drobnih kritičnih pripomb, je najprej osupla obmolknila, nato pa razmišljujoče, bolj meni kot sebi, polglasno rekla: »Ja, saj mora biti res šok takole naenkrat priti v razvito civilizacijo.«)
A vendarle morda ne bo odveč, če povedano ilustriram s par primeri:
1.
Ker slika pove več kot tisoč besed, je dovolj zgovorna že primerjava med dvema fotografijama določenega predela Shanghaja, prva narejena leta 1990, druga pa leta 2010. Ja, približno tako se je spremenila Kitajska, vsaj njen urbani del.
Ko sem bil tu prvič leta 1994, so bile v Pekingu novozgrajene široke večpasovnice še večinoma prazne, po njih so se brezskrbno vozili predvsem taksiji, zasebna prevozna sredstva pa so bila še vedno predvsem kolesa, ki so se (s pogonskimi sredstvi vred) gnetla na zelo širokem pasu na skrajnem desnem robu ceste. Leta 2010 je pas za kolesa še vedno zelo širok, a skoraj prazen, vsake toliko pa nanj zavije kakšen avtobus, ki med množico novih in pogosto dragih zasebnih avtomobilov išče čim hitrejšo pot skozi prometno gnečo. Sicer z izjemo prometnih končnic vsaj v Pekingu ni pretirane gneče, tako da je v običajnih terminih promet še kar tekoč, a vendarle je podoba povsem drugačna.
2.
Leta 1994 Kitajci Slovenije niso prepoznali, vse dokler jim nisi razložil, da je bila del nedavno preminule Jugoslavije, ob čimer se jim je razjasnil obraz: »Ah,« so rekli, »Valter brani Sarajevo.« Ja, Jugoslavija je bila v nekdanji Kitajski velik filmski hit, predvsem s filmoma Bitka na Neretvi in še zlasti Valter brani Sarajevo, ki je bil baje redna televizijska ponudba ob državnih praznikih in zaradi popularnosti privedel celo do posebnega piva Valter (obe sliki iz te objave).
Leta 2010 so ti jugoslovanski hiti – skupaj s pivom Valter – bolj ali manj pozabljeni, Slovenijo pa Kitajci trenutno prepoznajo zato, ker so povsem nori na svetovno prvenstvo v nogometu, in to ne zgolj zato, ker je Kitajska proizvedla večino vuvuzel. V skoraj vsakem nakupovalnem središču so postavili posebne tematske instalacije (in prodajne artikle), posvečene prvenstvu, v vrsti lokalov in odprtih prizoriščih je organizirano skupinsko gledanje tekem, ki je popoln uspeh, pa čeprav so »večerne« tekme v Afriki tu na sporedu ob pol treh zjutraj. (V ilustracijo lokalnega navdušenja lahko služi tudi ta objava.)
Medtem ko Kitajci ne gledajo več starih jugoslovanskih uspešnic, pa zato nekoliko pogosteje hodijo v kino. A če iščemo merilo rastočega življenjskega standarda, potem je to lahko tudi cena vstopnice za ogled filma v kinu. Ta je praviloma med 70 in 100 juani, lahko pa tudi 140 juanov za eno vstopnico. 1 evro je 8,5 juanov, pa si izračunajte, kaj to pomeni. Ko sem lokalne znance pobaral, ali se jim to ne zdi visoko, so rekli, da je res kar visoko, a da si to lahko privoščijo.
3.
Leta 1994 si le redkokje našel kak napis v angleščini, praviloma pa so bili tovrstni napisi tudi polni zabavnih napak, tako da so (nehote) skrbeli za razvedritev tujih turistov. (Tako je denimo namesto "Caution - slippery" (pazi, drsi) na znakih pisalo "Slip carefully" (naj vam spodrsne previdno), v bankah pa je tudi v bolj svinčenih časih za označbo okenca za informacije drzno pisalo "Question authority" (podvomi v avtoriteto/oblast).) To je vodilo tudi do posebnega imena za tovrstno angleško spakedranščino, Chinglish (recimo kitajogleščina).
Danes v Pekingu tega Chinglisha ne najdem več. Delno baje zaradi posebne jezikovne »čistke« pred olimpijskimi igrami, na katerih se je Kitajska odločila pokazati v najlepši možni luči, delno tudi zaradi vse večje jezikovne osveščenosti Kitajcev, ki poklicane sami opozarjajo na napake, so angleški znaki postali zanesljivi, obvestilni, brezhibni. Kako dolgočasno!
Prijaznost je šla tako daleč, da so z angleščino opremili tudi stvari, ki tujcev praviloma ne bodo zanimale. Denimo označbe posameznih tematskih sklopov knjig v veliki domači knjigarni Wangfujing, ki ima izključno knjige v kitajščini. Čeprav so vse knjige v kitajščini, so označbe tematike na posamezni polici dosledno prevedene tudi v angleščino. Tako sem se denimo zvedavo lahko sprehajal med policami knjig o pravu in našel dolgo polico o kazenskem pravu, enako dolgo o civilnem pravu (obligacijah?), pa potem še posebne o pravu nepremičnin, pogodbenem pravu in eno dokaj kratko polico o pravu intelektualne lastnine. Nemara kot še en znak, da Kitajska naskakuje prvenstvo ZDA kot glavnega svetovnega hegemona, ki je bolj solist kot spremljava, police s knjigami o mednarodnem pravu nisem našel, da o pravu EU sploh ne govorim. Zato pa je bila skoraj najdaljša polica (recimo štiri metre v dolžino in poldrugi meter v višino) namenjena knjigam na temo "Referenčna literatura za pravosodni izpit". Očitno se s pravosodnim izpitom na Kitajskem ne šalijo, z lovljenjem zaslužka s pripravo raznoraznih priročnikov za pripravo nanj pa tudi ne.
Poleg tega je bilo v knjigarni moč najti še nekaj mikavnih tematik. Zelo zanimiva je bila denimivo polica z naslovom "Popolna zbirka človeških skrivnostnih pojavov" (The Complete Collection of Human Mysterious Phenomena), kar je bila morda tudi posebna knjižna zbirka, zelo neposredno iskrena pa ena polica s priročniki na temo "Zaključni šprint do sprejemnega izpita za višjo srednjo šolo" (Final sprint to senior high school entrance examination).
Ta novica pa je bila tudi zaključni šprint tokratne kolumne. Obstaja nevarnost, da bo podobno brezsramno potopisna tudi prihodnja, saj bom tedaj še vedno na Kitajskem – seveda pa me lahko glede tega usmeri tudi kakšen konstruktivni odziv bralcev prek e-pošte (bodisi z nepremišljenim spodbujanjem nadaljevanja bodisi z dobronamernim opozorilom na kako aktualno domačo pravno tematiko, ki jo je absolutno treba obdelati.)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
