c S

IV. 67. Pedofilski škandali

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
07.04.2010 Pedofilija. Do nedavnega skrbno varovana družinska skrivnost. Tabu tema, o kateri se skoraj ni govorilo. Storilci zlorab so bili in so mora otroštva. Nihče ne ve koliko jih je, a zagotovo jih je najbolj strah odkritja. Celo po mnogih letih, ko so oddaljena dejanja že zastarala. Zakonodaja se spreminja žrtvam v korist, svet pa pretresajo novi škandali. Njihovi storilci so dušni pastirji, ljudje so šokirani, cerkev že trpi posledice.

Besede in dejanja so se sprli
in razšli.
Angleški

Lepo govoriti in slabo delati
je kot skozi sito sejati, pa moko
stran metati in otrobe obdržati.
Italijanski

Mesta bolj slovijo
po svojih cerkvah kakor
po svojih duhovnikih.
Nemški

Cerkev je v prispodobi podobna družini. Pogosto ji namreč pravimo kar »mati«, duhovnikom »očetje« le otroci ostajajo otroci.

Tako kot so mnoge družine leta in desetletja skrivale dogodke, ki so se odvijali za štirimi stenami in jim niso bili in nikoli ne bodo v ponos, tako je tudi cerkev kot institucija molčala. Tu in tam so se oglasili ljudje, njeni verniki, ki so od svojih otrok, včasih že v svoji pozni starosti, izvedeli kaj se jim je dogajalo. V zakristijah, po verouku, v zavodih in institucijah, ki so bile z dušnimi pastirji povezane. Menili smo, da gre za osamljene primere, ki so jih morda »napihnili« neverniki, da bi škodili cerkvenemu dostojanstvu, da bi ljudi odvračali od boga, da bi širili zlo, da bi … Le malokdo je verjel, še zlasti, če tega sam ni občutil. Mnogi so rekli, povsem prepričani, da to kar govorijo, predstavlja sveto resnico, da to ne more biti res, da duhovniki tega ne delajo, saj učijo in živijo po božjih zapovedih. In vendar so se motili. Tu in tam ovadba, zavita v strah in celo molk, pa napadi na otroke, ki so spregovorili in njihove starše, če so jim sploh verjeli.

Sama se spominjam nekaterih klicev ljudi, ki bi stavili vse, da nekdo, ki je bil v postopku, tega ni storil. Verjeli so, a izgubili bi stavo. Še zlasti težko je bilo mladim, ki so začeli o tem govoriti, ko v dobi odraščanja niso želeli več k bogoslužju ali verouku. Koliko je dejanj na škodo otrok, ki so danes že odrasli, je težko reči. Svet pretresajo grozljive številke in škandali. Mnogi postopki nikoli ne bodo dobili sodnega epiloga, saj so dejanja zastarala. Prav zato tudi ne bomo vedeli ali so se resnično zgodili, saj dvom koristi obdolženemu oziroma osumljenemu. Mnoge žrtve so trdile, da so postopki tekli pred cerkvenim sodiščem in se tam tudi končali. Nikoli niso ugledali belega dne in storilci zanje niso odgovarjali. Spominjam se bogokletnih besed dekleta, ki je z zgodbo šokirala domači kraj in slovensko deželo. Duhovnik je med postopkom umrl, civilna pravda teče pred sodiščem v Mariboru. Za odškodnino. Sodba bo precedens, a ne vemo kdaj bo do njega prišlo. Vprašanje je ali duhovnik odgovarja s svojim premoženjem ali s premoženjem cerkve, ki se ji je zapisal in ji pripadal. Kakšno premoženje sploh ima, če ga je bogoslužje vezalo le na versko ustanovo in je bilo dejanje, ki mu ni v čast in ponos, storjeno prav v okviru tega dela?

Tujina je svoje že marsikje rekla. Svet se je zganil, ljudje spregovorili, le Rim še molči. Iz Amerike so začeli opozarjati o pedofilih med duhovniki. Žalostne zgodbe so pretresle najmogočnejšo institucijo na svetu in možje v škrlatnih oblačilih zbirajo velik pogum, da bi spregovorili, se opravičili, povrnili škodo in vrnili ugled.

Tudi mi nismo imuni, saj so dejanja zagotovo oplazila tudi nas čeravno resnično upam, da ne v takem številu in obsegu. Mnoge žrtve, ki so spregovorile, so sedaj v dobi, ko tudi, če dejanja ne bi bila zastarana, ni več moč iskati storilcev, ker niso med živimi. Vsi postopki v zvezi s pedofilijo, bodisi doma, pri sosedih, sorodnikih, v šoli, zdravstvu ali cerkvi, so vredni vsega obsojanja. Tudi, če bi bil le en sam, kajti uničil je otroško dušo in njeno življenje za vselej. Izpovedi tujih žrtev, ki nam jih v domači svet prinašajo velike medijske hiše, nam dajo globoko misliti. Ni vsak, ki ga poznamo in uči vero v imenu boga, grešnik, pedofil, … A, če je le eden oziroma več, vsi mečejo slabo luč na institucijo, ki ne sme krasti, lagati, ki še kako verjame in uči deset božjih zapovedi.

Kako je torej mogoče, da duhovniki, ki so resnično storili dejanja na škodo otrok, ne priznavajo nagnusnih zločinov, se zanje pokesajo in sprejmejo kazen? Ali je res potrebno vso krivdo, in težo, ki je velikansko breme, naložiti ubogim otrokom, pa četudi so ti sedaj v odraslejši dobi? Če je storilec, še zlasti, če gre za cerkvenega moža, pravnomočno obsojen in sedi ali bi moral sedeti v zaporu, kakšno vero uči in kje je njegova zapoved: ne laži? Poteptal jo je, z njo pa le ne besedo, pač pa vero v imenu milijonov ljudi. Zato vsak dan izgublja institucija. Prav je, da bi priznala, se pokesala, opravičila in poravnala škodo. Vsaj tistim, ki so še živi in so spregovorili.

Tako bi si povrnila kredibilnost in dala resen, zelo resen opomin vsem, ki bi jim kdajkoli še prišlo na misel, da bi zlorabili ubogo nemočno bitje; otroka. Največji strah storilca je resnično tisti pred odkritjem. Če ga kdo ščiti, če je močan, če podkupuje, grozi, če mu »družina« in okolica verjameta, potem je zagotovo močnejši od otroka, ki ostaja sam, nerazumljen, potisnjen v kot z velikim bremenom, s katerim mora odrasti. Pogosto se to zgodi s posledicami, travmami in celo duševnimi boleznimi ali vsaj motnjami. Če možu in očetu verjame žena in mati, otroku pa ne, je ranjen še enkrat in prav to se zgodi s tistimi otroci, ki so jih zapustili vsi, tako družina, ki ga je pošiljala k bogoslužju, kot tudi »oče«, ki se je pod krinko vere v cerkvi nad njim pregrešil. Tu ni opravičila. Ni ga bilo in ga tudi ta hip ni tako, da bi lahko za bodočnost rekli, da se vse to nikoli ne sme ponoviti. Zato je ta hip izjemen trenutek, da cerkev opravi s preteklostjo, da si zariše pot v prihodnost. Da se celo vpraša kolikšen vzrok za ta dejanja pomeni celibat. Zaukazano odpovedovanje spolnosti je nenaravno. Sprejmejo ga vsi, a vendar mnogi podležejo. Kri ni voda, pravimo. In otroci so več kot primerni, saj ne vedo kaj se z njimi dogaja, morajo ubogati, težko jim bodo verjeli, … Molčali so dolgo, predolgo, do odraslosti in preko tega. Mnogo umrli s skrivnostjo, ki jim je nažirala življenje. Danes ne smejo več. Tudi mi ne. Preproge, pod katero bi to pometli, ni več. Odprla se je »zavesa« našega doma, pa tudi široke, velike, prostrane in mogočne cerkve. Tudi, če ne bo spregovorila danes, bo morala to storiti jutri. Preden jo zapustijo mnogi verniki, preden izgubi zaupanje in kredibilnost. Ni ga denarja, ki bi povrnil prestano gorje, ni bogastva, ki bi bilo tega vredno.

Zato niso dovolj le poročila, ki nam odpirajo tabuje preteklosti. Prav je, da se vsi cerkveni dostojanstveniki vprašajo: do kdaj bo moč v imenu cerkve in vere molčati, zanikati, …

Svet dan za dnem pred nas postavlja številna vprašanja, mi vsi pa nanje iščemo premnoge odgovore. Enega smo zagotovo našli; spolne zlorabe so se dogajale tudi v vrstah duhovnikov, nad otroki kot žrtvami. Koliko jih je bilo, ne bo nikoli moč vedeti. Vsak, četudi poskus, šteje. Ne bi se smel zgoditi. In zato mora vsakega, ki bi o tem razmišlja danes, ki bi si želel to storiti jutri, postati preprosto strah. Kajti otroke je potrebno osveščati in jim verjeti, če bodo spregovorili. V imenu greha in zaradi zapovedi, ki jih postavljajo pred vernike, morajo odgovorni že danes potrditi kredibilnost. Za nazaj s priznanjem, za naprej z razmislekom kaj narediti in spremeniti, da se to ne bo dogajalo.

Do tedaj pa moramo vsem službam, ki so za to poklicane, prepustiti, da ta dejanja odkrijejo, preganjajo, dokažejo ali storilce oprostijo. Soditi pomeni vzeti si pravico, ki je nimamo. Zatorej naj nihče ne prisega in ne daje rok v ogenj. Tudi za duhovnike ne.

Kesanje je dobro,
toda nedolžnost je boljša.
Angleški
 
Zapoznelo kesanje
je redkokdaj iskreno.
Latinski

Laž je kot rana:
tudi, če se zaceli, brazgotina ostane.
Perzijski

Tudi lepo lagati je greh.
Češki

 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.