Pritožbo je vložila mednarodna nevladna organizacija zaradi kršitev 16. in 31. člena ter E. člena revidirane Evropske socialne listine, ker Slovenija svojim prebivalcem ne bi učinkovito zagotavlja pravico do ustreznega stanovanja. Slovenija naj ne bi zagotavljala slednje pravice, ker nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice v stanovanjih, ki so bila nacionalizirana, zaplenjena ali razlaščena v nekdanjem totalitarnem komunističnem režimu, ni priznana pravica do odkupa stanovanja. Z drugimi besedami, nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice v teh stanovanjih ni bila priznana enaka možnost odkupa stanovanja, v katerem so do tedaj živeli, kot večini slovenskih prebivalcev, ki so živeli v družbenih stanovanjih, ki niso bila nacionalizirana, zaplenjena ali razlaščena (Stanovanjski zakon, 18I/1991-I, 8. poglavje). S tem je bilo trinajst tisoč slovenskih družin postavljenih v zelo neugoden stanovanjski položaj.
Evropski odbor za socialne pravice ima pristojnost, da ugotavlja ali so države spoštovale obveznosti, ki izhajajo iz Evropske socialne listine. Dostop do Evropskega odbora ni neomejen, saj imajo pravico do vložitve kolektivnih pritožb samo nacionalne nevladne organizacije, nevladne organizacije s posvetovalnim položajem pri Svetu Evrope, organizacije delodajalcev in sindikatov v državi (če država s tem soglaša) ter nekatere mednarodne sindikalne organizacije.
Ko Evropski odbor sprejme odločitev, mora s poročilom obvestiti stranke v postopku ter Odbor ministrov Sveta ministrov. Zanimivo je, da poročilo postane javno šele štiri mesecev po tem, ko ga Evropski odbor pošlje Odboru ministrov. Slednja, vprašljiva praksa je razvidna tudi iz obravnavanega primera, ko je odločitev postala javna šele v mesecu februarju letos.
Evropski odbor je v obravnavani zadevi zapisal, da Republika Slovenija ni sprejela ustreznih in zadostnih ukrepov za odkup ali dostop do nadomestnega stanovanja najemnikov bivših družbenih stanovanj. Pri tem slovenska vlada s kasnejšimi ukrepi, kot npr. z neprofitno najemnino, ni zagotovila, da bi omenjena gospodinjstva učinkovito uveljavljala svojo pravico do nastanitve. S takšno prakso naj bi Slovenija kršila pravico do nastanitve iz 1. in 3. odstavka 31. člena, ki določata ''Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do nastanitve, se pogodbenice zavezujejo, da sprejmejo ukrepe s katerimi: 1. pospešujejo dostop do nastanitve primernega standarda; 3. vplivajo na ceno nastanitve tako, da bo dostopna tudi tistim brez zadostnih sredstev.'' Pri tem je Slovenija kršila tudi 16. člen spremenjene Evropske socialne listine .. , ki določa, da ''da bi zagotavljale potrebne pogoje za celovit razvoj družine, ki je temeljna enota družbe, se pogodbenice zavezujejo, da bodo pospeševale ekonomsko, pravno in socialno varstvo družinskega življenja s socialnimi in družinskimi dajatvami, z davčnimi ugodnostmi, s spodbujanjem ukrepov za razreševanje stanovanjske problematike družine...''
Predmetna zadeva obsega zelo zapleteno pravno, družbeno, socialno in navsezadnje moralno vprašanje. Ustava RS v 78. členu določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Država naj bi z ustreznimi ukrepi stanovanjske politike ustvarjala možnosti za pridobitev stanovanja. Pravice do primernega stanovanja Ustava ne pozna. Pri tem je potrebno poudariti, da je Ustavno sodišče že večkrat odločilo, da je ustavno dopustno z institutom neprofitnih najemnin varovati položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice, kar velja tudi za tiste, ki živijo v stanovanjih, ki so bila predmet denacionalizacije. Slednje je poudaril tudi Evropski odbor.
Pri tem pa se Evropskem odboru za človekove pravice ni zdelo vredno omeniti, da so sporna stanovanja prešla v družbeno in javno lastnino, in na kakšen način so imetniki pridobili stanovanjsko pravico. Odločitev Evropskega odbora bi bila veliko bolj prepričljiva, če bi opozoril, da je bivši totalitarni režim v Sloveniji omenjena stanovanja arbitrarno nacionaliziral, zaplenil in razlastil brez vsakršnega poštenega sodnega postopka, ter da je morala Republika Slovenija kot pravna država zagotoviti vračanje takšnih stanovanjih njihovim izvirnim lastnikom.
Predmetno zadevo ni mogoče razlagati črno in belo, kot jo je razlagal in razumel Evropski odbor. Gre za navzkrižje številnih človekovih pravic in temeljnih pravic, pri čemer ne gre samo za pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice, temveč tudi pravice lastnikov stanovanj. Eno temeljnih načel delovanja pravne države in uresničevanja temeljnih pravic je varstvo lastnine, še posebej, če je bila slednja nasilno zaplenjena v bivšem totalitarnem režimu.
Demokratična in pravna država v tržnem gospodarstvu težko vsakomur zagotavlja pravico do primernega stanovanja, zato je Ustava RS tudi ne zagotavlja. Vsekakor pa si mora država prizadevati, da se ustvarjajo možnosti vsakomur do pridobitve ustreznega stanovanja, kar pomeni pravico prizadevanja in ne končnega rezultata. Gre torej za postopno prizadevanje, čigar cilji naj se dosežejo v razumnem roku. Zaradi slednjega je težko predvideti situacije, kjer bi bila določba o primernem stanovanju kršena. Ker gre za določbo programske narave, jo posamezniki tudi ne morejo neposredno uvedljavljati pred slovenskimi sodišči.
Vsak študent prvega letnika pravne fakultete ve povedati, da iz slovenskega ustavnopravnega reda in tudi nobenega pravno obvezujočega mednarodnega dokumenta ne izhaja vse-obsegajoča državna obveznost zagotavljati vsakomur primerno stanovanje. Slednje je razvidno tudi iz 1. odstavka 2. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki določa, da se ''vsaka država pogodbenica tega Pakta zavezuje, da bo sama ter z mednarodno pomočjo in sodelovanjem, zlasti na ekonomskem in tehničnem področju, v največji mogoči meri izkoristila vire, s katerimi razpolaga in z vsemi ustreznimi sredstvi, vštevši zlasti zakonodajne ukrepe, skrbela, da bi bilo postopoma doseženo polno uresničenje pravic, ki so priznane v tem Paktu.''
Ne glede na to pa se moramo vsi skupaj vprašati ali obstaja nekakšno ustavnopravno jedro ustavne določbe do primernega stanovanja? Ustavnopravno jedro določbe o primernem stanovanju obstaja in zahteva, da bi iz omenjene ustavne določbe izhajala vsaj pravica do osnovne nastanitve v obliki zavetišč različne narave (npr. zavetišča za prosilce za azil, brezdomce, za žrtve nasilja v družini), kamor bi se lahko vsak prebivalec zatekel v socialni stiski ali v šibkem socialnem položaju. Trditev, da mora država vsakomur zagotavljati pravico do stanovanja je pravno zmotno. Najosnovnejšo nastanitev morda že, ne pa kar vsakomur stanovanje ali neprofitno najemnino.
Pri primernem stanovanju gre za določbo, kjer se mora država prizadevati zagotavljati možnosti vsakogar za stanovanje preko aktivne stanovanjske politike, pri čemer država nima nikaršnih pravno obvezujočih obveznosti, da primerno stanovanje tudi vsakomur hic et nunc zagotovi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
