Lastnik trgovine je na vrata obesil napis: »Mali psički naprodaj.« Ta napis je mamil otroke. Pristopi k prodajalcu deček in ga vpraša: »Kakšno ceno pa imajo ti psički?« Lastnik mu reče, med 30 in 50 $, Deček potegne iz žepa kovance in pravi: »Imam le 2,5 $, jih smem pogledati?« Lastnik se nasmeje in zažvižga. Iz pasje hišice priteče psička »Lady« in njenih pet malih psičkov, eden od njih pa je ostal zadaj. Deček takoj opazi psička, ki je zaostajal, pa vpraša: »Kaj pa je temu psičku?« Ta je drugačen od ostalih, že rodil se je s poškodovano tačko, tako, da vse svoje življenje ne bo zmogel tekati kot drugi psički. Nato deček takoj zaprosi: »Prav tega kužka bi želel kupiti.« »Ampak fantič, ta kuža je poškodovan, tega ne moreč kupiti. Če pa želiš ravno tega, ti ga podarim.« Deček razočaran pogleda prodajalca v oči in reče: »Ne želim, da mi poklonite, želim ga kupiti, zdaj vam dan 2,5 $ in vsak mesec 50 centov, dokler ga ne izplačam« . Nato prodajalec odgovori: »Ta kuža ne stane nič, saj ne zmore teči in skakati kot to počnejo mali psički.« Nato deček pogleda v tla, dvigne levo hlačnico, pokaže svojo protezo in pravi: »Tudi jaz ne zmorem tekati in skakati kot drugi otroci, zato bi rad prav tega poškodovanega psička, ker ga bom le jaz lahko razumel.« Prodajalec se zamisli in solznimi očmi reče: »Dragi deček, želim si, da bi vsi moji psički dobili tako dobrega gospodarja kot si ti.«
Zgodba ti da misliti, prinaša globoko in iskreno sporočilo; vsi si zaslužimo enako obravnavo in to nam mora nenehno nekdo pripovedovati, saj se tako radi oddaljimo od enakopravnosti, popadejo nas diskriminatorne misli. Nedavno je bilo ustanovljeno Društvo za aktivno participacijo ljudi z manj priložnostmi – AMI, ki opozarja na številne stereotipe, močno zakoreninjene v širši družbi. Društvo opominja na nevarnost za invalide, ki jih družba tako rada prezre, prav tako pa na obrobju življenja ostajajo mnoge marginalne skupine. Cilj neprofitne organizacije, ki je bila ustanovljena letos, je tudi sprejemanje drugačnosti in dosledno preprečevanje diskriminacije.
Ta se širi tudi v obliki sovražnega govora, namenjenega skupinam ljudi, ki jih ne druži heteroseksualna usmerjenost.
Novi Družinski zakonik, ki ga je minuli teden sprejela vlada, čaka pa ga tudi težak boj v parlamentu, je ponudil dosledno izenačitev vseh zvez moških in žensk in seveda tudi drugačnih kombinacij, z ali brez otrok. Zagotovo mnogo bolj sprejemamo skupnost dveh žensk, jemljemo ju kot prijateljstvo, ki ga vsak dan srečujemo in ob njem ne razmišljamo ali gre za drugačno spolno usmerjenost. Seveda je to povsem drugače pri dve moških, ki si izkazujeta medsebojno naklonjenost.
Roko na srce, vsem nam je bila to leta in desetletja huda tabu tema, o njej se je šušljalo kot, da je ni bilo in vsak, ki je to le malo nakazoval, je bil deležen hudega obsojanja, velike sramote in nenehne želje najbližjih, da bi se spremenil. Strpnost nam ni bila položena v zibelko in tudi kasneje smo tako usmerjenost izredno težko sprejemali, se ob njej čudili in to skoraj brez izjeme. Spomnimo se kako težko so ljudje sprejemali dejstvo, da so njihovi otroci »levičarji«, koliko nestrpnosti je bilo pri učenju pisati, jesti in delati z desnico in vendar so nekatera znana imena širšega medijskega prostora, tudi svetovnega, poskrbela, da je levica povsem enakopravna desnici, da se otrok ne sili in spreminja, ker to nedvomno škodi njihovemu nadaljnjemu razvoju.
Spominjam se pankerjev, dolgolascev, obritoglavcev, pa tistih z rokezami vseh barv, onih z uhani, ne le v ušesih, pač pa tudi v nosu in ustih, oblečenih tako ali drugače, ki nenehno opozarjajo nase, čeravno so v duši in srcu, tako pravijo strokovnjaki, tihi, zavrti in skromni. Spominjam se obiska na Nizozemskem pred nekaj leti, ko sem se kar težko navadila tako velike drugačnosti: travestitov, posebnih lokalov, za različne skupine ljudi in sveta, ki nam je bil na nek način tuj. Čudila sem se paradam ponosa in zagotovo jih ne bi bilo, če bi te ljudi sprejemali povsem enako, jim dali prostor pod soncem, kjer živijo svojo normalno življenje, seveda ob spoštovanju vseh pravil in norm, ki nam krojijo vsakdan. Pred nekaj tedni sem prejela prav posebno prošnjo. Da napišem predgovor knjigi, ki bo drugačna. »Princeska«, ki jo ONA ljubi, je sanjska podoba ženske, ki živi z moških, a po njej hrepeni drugo žensko bitje. V knjigi je toliko ganljivosti, prijaznosti, sočutnosti in problemov, s katerimi se srečuje ženska, ki ostaja sama, ker je drugačna. Poznam jo, poznajo jo skoraj vsi, saj se je že zapisala v zgodovino slovenskih žensk, sicer na povsem drugačen način. Odkrito je spregovorila o prav posebni bolezni, ki je bila prav tako tabu tema. Ni mi bilo težko napisati uvoda, saj sem se v pripoved tako zelo vživela; tudi zato, ker jo poznam. Sicer me to niti malo ne moti, ker ne sme motiti nikogar. Je tiha, mirna, prijazna, za ljudi je naredila ogromno in zakaj ne sme biti drugačna, se sprašujem. Name se je obrnila z rahlim strahom, da morda pisanja ne bi sprejela, ker tega o njej nisem vedela, čeprav se poznava že dolgo. Ganjena sem ji kmalu napisala, da bom to z veseljem storila, da pomeni širitev mojega obzorja, znanja, vedenja, tudi o ljudeh, ki živijo med nami in jih včasih sploh ne poznamo. Razkrijejo se nam, če začutijo, da to lahko storijo. Avtorica knjige, ki še ni izšla, tako ganljivo piše o svoji nečakinji, deklici, ki jo z neizmerno srečo čaka, da ji polepša dan. Živi za trenutke z njo, njeno mamico; svojo sestro. Življenje ji ni prizanašalo, bila je tako pogumna, da ga je odkrila. Mnogi si tega ne upajo in ne zmorejo, nekateri ne znajo, ker je za to potrebno imeti ne le pogum, pač pa tudi talent. Ona to zna.
Tudi zaradi nje se učim strpnosti, ki mi je bila sicer že položena celo v zibelko in me spremljala skozi življenje, a tu in tam bi me lahko »drugačni« vseeno postavili pred številna vprašanja in dileme. Sedaj jih ni. Od njih je odvisno kako jih bomo sprejeli in pomembno je, da so pošteni državljani, da spoštujejo mnoge vrednote, ki nam morajo biti blizu, a so pogosto tako daleč od nas, kot, da so izumrle. Če si »normalen«, pri čemer je ta pojem lahko zelo vprašljiv, si običajno lahko privoščiš celo več. Pod krinko srečne družine, katere zakonca nosita poročna prstana, vsako leto praznujeta obletnico poroke, se lahko skriva marsikaj; hudo nasilje, trpinčenje, zlorabe otrok, alkoholizem, … a, družina se ob nedeljah zbere in gre celo na sprehod ali k maši. Ponujajo obraz, ki ga ljudje vidijo in sprejemajo, njihovo trpljenje pa je neizmerno. Pogosto trpi eden, lahko cela družina, nekdo je tu tiran, nasilnik, celo spolni iztirjenec. Nekaj takih družin sem imela priložnost spoznati skozi svojo dolgoletno prakso in kar verjeti nisem mogla, da so ljudje sposobni česa tako hudega. Ne operejo jih niti šopek rož, bonboniera, zlata verižica ali spoved. Tega si preprosto ne bi smeli dovoliti, a kaj, ko prikazujejo, da jim je družina sveta, da imajo tako radi otroke, ženo, moža, starše, …
Zato bi morali vsi kdaj izkusiti tudi revščino, dan, ko ti bankomat kaže le 0,10 €, ki jih ne moreš dvigniti, mraz v stanovanju, temo, ker ni elektrike, pešhojo, ker nimaš avtomobila, bolezen, ki ti naenkrat zamegli vse ostale probleme in učenje skromnosti. Zato je zgodba o dečku, ki sam nosi drugačnost in mu želi prodajalec ceneje prodati invalidnega kužka, tako ganljiva, tako sporočilna. Zakaj bi bil torej manj vreden tisti, ki sedi na invalidskem vozičku, ima drugačno barvo kože, pripada neki prav posebni veri, ne ljubi nasprotnega spola, … ?
Kaj bi se zgodilo, če ne bi skozi zgodovino bili boja za enakopravnost ljudi? Spomnimo se na ženske, s katerimi po svetu gospodarijo moški, na tiste, ki ne smejo sneti rut, ki živijo povsem brez pravic in pomoči, pa na otroke, ki jih uporabljajo za delovno silo že pri petih letih, …. Če torej ne bi izbojevali pravic mnogih, bi bili nezakonski otroci še vedno reveži in zaznamovani, ženske podrejene moškim in krivice bi se iz dneva v dan stopnjevale. Zato so za take premike v družbi potrebni številni pogovori, poznavanje različnosti in vztrajna prizadevanja za enakopravnost. Ko nas vse to ne bo več motilo, teh ljudi preprosto ne bomo več videli, ker se bodo »zlili« z ostalimi. Potem ne bo več potrebno pripravljati posebnih akcij za osveščanje, kongresov, manifestacij, …
Vedno imamo možnost izbire; smo taki ali drugačni, strpni ali nestrpni.
Pravica je zbežala s sveta,
ker je nihče ni hotel vzeti v hišo.
Malteški
Včasih ne ravna krivično le tisti, ki kaj stori,
temveč tudi tisti, ki česa ne stori.
Mark Avrelij
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
