Glede na nesporna stališča o škodljivosti onesnaženega zraka in trend varovanja okolja ni presenetljivo, da je bilo Sodišče EU pred kratkim soočeno z vprašanjem odškodninske odgovornosti držav članic za kršitev zahtev Direktive 2008/50/ES. S svojim odgovorom je izzvalo kar nekaj kritik in razblinilo kar nekaj pričakovanj. Natančneje, 22. 12. 2022 je Sodišče EU podalo svoj odgovor na predhodno vprašanje francoskega sodišča, ki se je spopadalo z upravičenostjo odškodninskega zahtevka v vrednosti 21 milijonov evrov za škodo, ki naj bi jo tožnikovemu zdravju povzročila slaba kakovost zraka v Parizu. Vprašanje se je torej nanašalo na obstoj odškodninske odgovornosti države v primeru preseganja mejnih vrednosti, ki izhajajo iz direktive o kakovosti zraka.
Podlago za odškodninsko odgovornost posameznika proti državi članici zaradi kršitve prava Unije je Sodišče EU razvilo v zadevi Frankovich. Po trenutni ureditvi morajo za vzpostavitev odgovornosti države kumulativno obstajati trije elementi, in sicer resna kršitev prava Unije, ki je namenjeno podelitvi individualnih pravic posameznikom, ter vzročna zveza med kršitvijo in škodo. V konkretnem primeru se je Sodišče EU s svojo presojo osredotočilo na vprašanje, ali norme Direktive 2008/50/ES, ki določajo mejne vrednosti onesnaženosti zraka, posameznikom podeljujejo individualne pravice. V svoji sodbi (ki sicer ni sledila predlogom generalne pravobranilke Kokott) je Sodišče EU odločilo, da kljub jasnim in natančnim obveznostim držav v zvezi s kakovostjo zraka norme niso namenjene podeljevanju individualnih pravic, ampak varujejo splošno javno zdravje in okolje.
Takšni rešitvi Sodišča EU že na prvi pogled ni težko nasprotovati. Zdi se namreč, da ponujen zaključek ustvarja paradoks – večji ko je domet posledic neke kršitve (v tem primeru vpliv na zdravo življenjsko okolje tisoče ali celo milijonov ljudi, ki se v pravnem smislu lahko kvalificira kot poseg v pravico do življenja ali pravico do osebne celovitosti), manjša je verjetnost, da bi posameznik lahko zahteval pravno varstvo za takšno kršitev. Sklepanje generalne pravobranilke se tako nekaterim akademikom, sploh z vidika varstva človekovih pravic, zdi bolj smiselno. V 101. točki sklepnih predlogov generalna pravobranilka Kokott opozarja, da norme o kakovosti zraka ne ščitijo izključno splošne javnosti, saj ima onesnažen zrak veliko večji in škodljivejši vpliv prav na določene in opredeljive skupine ljudi (kot so ljudje z respiratornimi boleznimi).
Sodba Sodišča EU je bila deležna tudi kritik, da se oddaljuje od že obstoječe sodne prakse glede definicije norm, ki posameznikom podeljujejo individualne pravice, in obstoječe sodne prakse glede narave pravil o kakovosti zraka. V zadevi C-361/88 je na primer Sodišče EU navedlo, da morajo imeti posamezniki možnost zanesti se na prisilna pravila kakovosti zraka, kadarkoli bi prekoračitev mejnih vrednosti lahko ogrozila njihovo zdravje. Ta zaključek je Sodišče EU potrdilo tudi v zadevi C-237/07, kjer je pravnim in fizičnim osebam v primeru preseganja mejnih vrednosti delcev PM10 priznalo pravico zahtevati pripravo in sprejetje potrebnega akcijskega načrta. Sodišče EU je torej že odločilo, da norme, ki določajo mejne vrednosti onesnaženosti zraka, prizadetim posameznikom podeljujejo pravice. Ob branju že vzpostavljene sodne prakse se tako razumljivo pojavi vprašanje, zakaj se je Sodišče EU v primeru JP proti Ministre de la Transition écologique odločilo za drugačen pristop.
Ena od razlag za to nepričakovano odločitev je lahko doseganje skladnosti s formalističnim pristopom testa Plauman (test presoje procesne upravičenosti posameznikov za vložitev direktne tožbe pri Sodišču EU), na katerega se Sodišče EU zadnje čase (sploh v okolijskih zadevah) veliko opira. Prav tako je sodba lahko razumljiva z vidika uresničevanja cilja, da naj bo odškodninska odgovornost ultima ratio, kar je Sodišče EU nakazalo z opozorilom na alternativne tožbe (kot je to na primer zahteva za pripravo akcijskega načrta). Ne nazadnje pa bi lahko rekli, da je sodba predvsem pragmatična. Ker večina držav članic presega mejne vrednosti onesnaženosti zraka, bi dopustitev odškodninske odgovornosti najverjetneje imela precejšne posledice v obliki neštetih odškodninskih zahtevkov in sodnih sporov v skoraj vseh državah Unije.
Ob branju sodbe se zazdi, da Sodišče EU tako poskuša zaščititi države članice, kar je sicer deloma razumljivo. Politika države, ki prispeva k onesnaženosti zraka, je na žalost še vedno tudi tista, ki spodbuja industrijsko rast ter prinaša ekonomske in družbene koristi. Uravnoteženost teh koristi zoper škodo, ki jo povzroča onesnaževanje, je zapleteno vprašanje in državi nalaga nehvaležno nalogo tehtanja zaščite javnega zdravja in okolja z drugimi pomembnimi vidiki vodenja države, ki vplivajo na državno blaginjo, kot so nacionalna varnost, mednarodna trgovina in gospodarski razvoj. Po drugi strani pa se je upravičeno vprašati, ali bi bilo po skoraj 30 letih nespoštovanja mejnih vrednosti trdnih delcev v zraku smiselno razmisliti o opolnomočenju pravnega varstva po PDEU. Če že ne prek direktne tožbe posameznikov, morda skozi institut odškodninske odgovornosti? Zdi se, da je Sodišče EU to priložnost zamudilo – ravno vzpostavitev odškodninske odgovornosti za kršitev prava EU bi namreč lahko bila sredstvo spodbude k izpolnjevanju obveznosti direktive o kakovosti zraka. Zgolj postopki direktnih tožb Komisije proti državam članicam (zadeva C-644/18 ali zadeva C-635/18) očitno niso dovolj.
Seveda samo priznanje pravice do odškodninskega zahtevka po pravu Unije zaradi preseganja mejnih vrednosti delcev PM10 še ne bi avtomatično pomenilo tudi pravice do odškodnine. Sodišče EU je svojo presojo skoncentriralo in tudi zaključilo z vprašanjem obstoja individualnih pravic kot pogoja za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države. Drugi vidiki odškodninske odgovornosti, kot so vzročna zveza, soprispevek oškodovanca in klasifikacija obveznosti pod obligacijo prizadevanja ali obligacijo rezultata, tako sploh niso bili obravnavani. Gre za zanimiva vprašanja, ki za zdaj ostajajo nerešena. Še posebej zanimivo se zdi na primer vprašanje soprispevka oškodovanca. Odgovornost za onesnaženost zraka bi namreč pomenila, da je država (in torej vsi državljani) posamezniku dolžna plačati za škodo, ki jo je družba povzročila kolektivno (z uporabo zasebnih vozil, z ogrevanjem gospodinjstev, s spodbujanjem industrije, ki ustvarja delovna mesta, itd.), pri čemer je nedvomno sodeloval tudi »oškodovani« posameznik sam. Ali bi bil v takem primeru posameznik res upravičen do odškodnine, če pa je škoda nastala tudi kot posledica njegovega lastnega posluževanja sredstev razvite družbe in kot posledica njegovega lastnega udobja?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
