Razlaga pravnih predpisov
Ne smemo pozabiti, da so pravni pojmi pomensko odprti in pogosto potrebujejo razlago – včasih se celo zgodi, da v pravnem redu naletimo na pravno praznino in moramo zakon interpretirati s priznanimi metodami razlage, pri tem pa tudi paziti, da upoštevamo temeljna pravna načela. To pomensko odprtost pravnih izrazov lahko po mojem mnenju napolni le človeški sodnik. Spomnimo se na primer znane zadeve Google Spain, v kateri je Sodišče Evropske unije z uporabo izrazito namenske razlage interpretiralo takratno (in prvo) Direktivo o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravzaprav ustvarilo tako imenovano pravico do pozabe. Ali pa zadeve Van Duyn, v kateri je Sodišče Evropske unije evropskim direktivam priznalo neposredni učinek v razmerju do držav članic.
Poleg tega je v sodniškem odločanju pogosto prisotna tudi diskrecija, torej neko polje proste presoje. Na evropski ravni je sodniško diskrecijo mogoče zaslediti na primer v konkurenčnopravnih zadevah, kjer lahko Splošno sodišče Evropske unije zniža kazen podjetju, ki je kršilo konkurenčnopravne predpise. Tako je na primer v zadevi Google Android Splošno sodišče Evropske unije kazen, ki jo je Evropska komisija naložila podjetju Google, znižalo kar za slabih 200 milijonov EUR. Sodniška diskrecija na ravni Evropske unije pa je prisotna tudi v sporih glede znamk, kjer lahko sodnik spremeni in popravi odločitev odbora za pritožbe Evropskega urada za intelektualno lastnino, kar je Splošno sodišče Evropske unije storilo v zadevi Airhole Facemasks.
Razlaga pomensko odprtih pojmov in sodniška diskrecija sta primera, kjer rešitev na podlagi obstoječe baze podatkov drugačnih in podobnih primerov ni mogoča, saj gre za nova, prej neobstoječa pravna vprašanja. V takšnih zadevah si je torej težko predstavljati, da bi odločitve sprejemala umetna inteligenca.
Prostor za umetno inteligenco
Seveda pa ne moremo zanikati realnosti – umetna inteligenca je dandanes prisotna pri mnogokaterih poklicih, saj znatno izboljšuje produktivnost delovnih procesov. Tako je po mojem mnenju smiselno, da se umetna inteligenca vključi tudi v procese sodniškega odločanja, in sicer kot podpora sodniškemu odločanju. Tako se lahko umetna inteligenca uporablja na primer pri iskanju sodne prakse, pri sortiranju in razvrščanju primerov iz sodne praske glede na pomembnost, vsebino itd. ali pri iskanju točno določene vsebine v sodni praksi. Pred nekaj meseci je na primer javnosti postala dostopna nova tehnologija umetne inteligence za ustvarjanje jezika, ki lahko odgovori na marsikatero še tako kompleksno vprašanje (kot če bi se pogovarjali z vsevednim človekom), ki je veliko navdušenja povzročila tudi v svetu pravnikov (o tem na primer Law Practice Today). Takšna tehnologija lahko sodniku pride še kako prav pri iskanju sodne prakse s točno določeno vsebino. Vseeno pa je pomembno, da ostane le v podporni funkciji ter da se sodnik pri odločanju ne opira samo na predlagane rešitve in odgovore umetne inteligence.
Prav tako je podporna funkcija umetne inteligence lahko dobrodošla pri odločanju o podobnih pravnih vprašanjih, saj bi se lahko uporabila za zaznavanje nekoherentnosti in za poenotenje sodne prakse. Umetna inteligenca bi se namreč lahko na primer izkoristila pri nekakšni ex post primerjavi osnutka določene sodbe z ustaljeno sodno prakso, s čimer bi se preverila skladnost konkretne sodbe z obstoječo prakso. Na podlagi rezultatov, ki bi jih program umetne inteligence ponudil, bi se lahko sodnik odločil, ali svoj osnutek ohrani ali ga prilagodi glede na ustaljeno sodno prakso. Prav tako bi se lahko umetna inteligenca uporabila za zagotavljanje enotnosti in koherentnosti večjega števila podobnih zadev, kot so to na evropski ravni na primer zadeve v zvezi s karteli ali na nacionalni ravni razni delovni spori. Ko gre torej za spore o podobnih zadevah, ki so med seboj povezane oz. so vezane na enako ali podobno dejansko stanje, se lahko v izogib nekoherentnosti uporabi umetna inteligenca, ki opozori na potencialno nekoherentnost.
Sklep
Sodniško odločanje je proces, ki dozoreva postopoma in ki ga po mojem mnenju ni mogoče skrajšati ali poenostaviti s tehnologijami, ki bi vsebinsko vplivale na končno odločitev. Odločanje v sodnem postopku je proces tehtanja, razmišljanja, preverjanja odločitev, je tudi proces diskusije med sodniki in strokovnimi sodelavci. Je proces, ki včasih zahteva kreativne rešitve, saj bi bila rešitev, ki sledi ustaljeni sodni praksi, neprimerna ali celo nepravična. Proces sodnega odločanja je proces, ki vključuje natančno poznavanje prava, hkrati pa vrednotenje skozi prizmo pravnega občutka – seveda ne kot temelj končne odločitve, temveč kot vodilo, ki usmerja proces razmišljanja. Ob upoštevanju procesa sodnega odločanja in njegovega obsega se mi že od nekdaj zdi, da uporaba umetne inteligence pri sodniškem odločanju v smislu usmerjanja k rešitvi, delegiranja dela odločitve ali pomoči pri vsebinskem odločanju ni primerna. To stališče pa se mi je še toliko bolj utrdilo, odkar sem tudi sama sodnica.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
