Vse več evropskih ustavnih demokracij se sooča z izzivi omejevanja moči vsakokratnih državnih oblasti. Vladavina prava se v šibkih ustavnih demokracijah spreminja v pravo vladavine. Da se državne oblasti v šibkih ustavnih demokracijah znebijo svojih civilnodružbenih in političnih nasprotnikov, se v slabi veri vse prevečkrat poslužujejo tudi sicer zakonitih mehanizmov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Kako se v zadnjih letih na vprašljive prakse iz domačih pravnih redov odziva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)?
Številne človekove pravice in temeljne svoboščine iz EKČP vključujejo omejitve, ki državni oblasti omogočajo posege vanje. Pisci EKČP so se zavedali, da državne oblasti omejitve pravic lahko izkoriščajo za opravičevanje svojih samovoljnih praks. Zato so v besedilo vključili tudi 18. člen EKČP, ki določa: »Omejitev pravic in svoboščin, ki jih ta Konvencija dopušča, ni mogoče uporabiti za namene, ki bi bili drugačni od predpisanih.« Državne oblasti omejitve pravic tako ne smejo uporabiti v slabi veri za cilje, ki nasprotujejo namenu upravičenih omejitev, ki jih določa EKČP. Pritožniki praviloma uveljavljajo domnevne kršitve 18. člena EKČP predvsem v povezavi s 5. (pravica do svobode in varnosti), 6. (pravica do poštenega sojenja) in 8. členom EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Po drugi strani lahko uveljavljajo tudi samostojno kršitev 18. člena EKČP. Do zlorabe oblasti lahko pride v vseh treh vejah državne oblasti. Evropsko sodišče mora presojati, ali dobra vera državnih oblasti pri omejevanju pravic in svoboščin prevlada nad slabo vero.
Veliki senat Evropskega sodišča je v zadevi Merabišvili proti Gruziji (št. 72508/13, 28. november 2017) poudaril, da je »mogoče, da se omejitev uporabi za prikrit namen in za namen, ki ga predpisuje konvencija; z drugimi besedami, da uresničuje več namenov. Vprašanje v takšnih zadevah je, ali predpisani namen vedno izbriše prikritega, ali je zgolj prisotnost prikritega namena v nasprotju s členom 18 ali pa obstaja kakšen vmesni odgovor« (292. točka sodbe). Sodišče je v zadevi zaključilo, da je prišlo do kršitve 18. člena EKČP v povezavi s prvim odstavkom 5. člena (pravica do svobode in varnosti), ker »se je med preiskovalnim priporom, ki ga je treba obravnavati kot trajajočo situacijo, spremenil prevladujoči namen omejitve pritožnikove prostosti. Medtem ko je šlo na začetku za preiskavo kaznivih dejanj na podlagi utemeljenega suma, je kasneje postalo pridobivanje informacij o smrti gospoda Žvanie in bančnih računov gospoda Saakašvilija« (353. točka sodbe).
ESČP je v zadnjem desetletju ugotovilo kršitve 18. člena EKČP večinoma zoper vzhodnoevropske države (Azerbajdžan, Moldavija, Rusija, Gruzija in Ukrajina) in Turčijo. V zadnjih dveh letih je glede 18. člena EKČP izdalo sodbe še zoper Bolgarijo in Poljsko. Pred kratkim je v zadevi Juszczyszyn proti Poljski (št. 35599/20, 6. oktober 2022) presojalo postopanje poljskih oblasti glede šikaniranja sodnika, ki je bil suspendiran, ker je želel preveriti, ali je bilo imenovanje prvostopenjskega sodnika skladno s pravico do neodvisnega sodišča. Sodniki so odločili, »da je bil prevladujoči namen disciplinskih ukrepov, sprejetih proti pritožniku, […] sankcionirati pritožnika in ga odvrniti od ocenjevanja statusa sodnikov« (337. točka sodbe). Poljske oblasti so ukrepe zoper sodnika sprejele s ciljem, da ga utišajo. Zato je ESČP ugotovilo kršitev 18. člena v povezavi s pravico do zasebnega in družinskega življenja.
V eni od zadnjih zadev, Yüksekdag Şenoglu in drugi proti Turčiji (št. 14332/17 in dvanajst drugih, 8. november 2022) je ESČP glede pripora trinajstih poslancev v Turčiji odločilo, da je »bilo zunaj vsakega razumnega dvoma ugotovljeno, da je pridržanje pritožnikov sledilo neprimernemu cilju, in sicer omejitvi pluralizma in svobode politične razprave, ki je jedro pojma demokratične družbe« (639. točka sodbe).
ESČP je v zadevi Todorova proti Bolgariji (št. 40072/13, 19. oktober 2021) glede sankcioniranja kritične sodnice zapisalo, da »najpomembnejši cilj disciplinskega postopka, uvedenega zoper pritožnico, in kazni, ki ji jih je naložil bolgarski Višji sodniški svet, ni bil spoštovanje rokov za zaključek primerov, temveč sankcioniranje in ustrahovanje pritožnice zaradi njenih kritičnih stališč do Višjega sodniškega sveta in izvršilne oblasti« (213. točka sodbe). ESČP je ugotovilo kršitev 18. člena EKČP, ker so bolgarske oblasti delovale v slabi veri in so pritožnico kaznovale zaradi njene kritike delovanja sodne veje oblasti.
Pritožniki se vse pogosteje sklicujejo na 18. člen EKČP, saj državne oblasti vse pogosteje v slabi veri uporabljajo omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Člen 18 EKČP je vsaj delno barometer za razmere pri uresničevanju vladavine prava v državah pogodbenicah. Vse več držav, ki jih ESČP spoznava odgovorne za kršitev 18. člena EKČP, kaže, da se polje ustavnih demokracij, ki temeljijo na de facto vladavini prava, zožuje. ESČP mora vse večkrat zavarovati vladavino prava, ker so institucije demokratične in pravne države odpovedale. Vladavino prava, ki je temeljno načelo ustavnih demokracij, počasi nadomešča pravo vladavine, ki ga najdemo v avtokratskih in totalitarnih režimih. Iz zadnjih primerov kaže, da vse več kršitev prihaja v sodni veji oblasti, ker organi sodniške samouprave pogosto želijo utišati kritične sodnike. ESČP je zato prisiljeno reševati domače pravne rede še pred hujšimi kršitvami, zaradi česar se manj posveča svoji primarni vlogi vrhovnega razlagalca človekovih pravic v evropski družbi in vse bolj postaja domače sodišče. ESČP zato vse bolj postaja zadnji varuh vladavine prava na evropski celini.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
