Agresija Ruske federacije na Republiko Ukrajino traja že več kot devet mesecev. Nenehne kršitve prepovedi vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost ter kršitve drugih človekovih pravic so postale del vsakdana. Številni evropski odločevalci v drugih delih Evrope so zaradi dolgotrajne agresije vse bolj utrujeni, še bolj kot Ukrajinci. Vse več si jih želi mirovnega dogovora, tudi za ceno nekaznovanosti storilcev hudodelstev in izgube območij v vzhodni Ukrajini. Ali se lahko ponovijo evropske napake iz leta 1938?
Ukrajinsko prebivalstvo se zaradi napadov na infrastrukturo vse težje prebija skozi mrzle jesenske in zimske mesece. Elektrika zadostuje le za nekaj ur na dan. Po drugi strani se je v nekaterih državah članicah Evropske unije uvoz utekočínjenega zemeljskega plina iz Rusije povečal. Ukrajinske oblasti si prizadevajo spet pridobiti ozemlja, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih v nasprotju z najbolj osnovnimi pravili mednarodnega prava osvojila ruska vojska. Napredovanje ukrajinske vojske se je v zadnjih nekaj tednih ustavilo, tudi zato, ker ruski režim v vojno pošilja na tisoče mladeničev, ki so nevešči ravnanja z orožjem. Komentatorji na ruski državni televiziji poudarjajo, da ruske oblasti nikoli ne smejo privoliti v premirje, vezano na vrnitev ozemlja in ustanovitev mednarodnega sodišča, ki bi preganjalo odgovorne za kršitve mednarodnega prava. Možni sta le ruska zmaga ali jedrsko uničenje Evrope, pravijo. Zaradi takšnih izjav nekateri nosilci javnih funkcij v evropskih državah pozivajo k miru in premirju, ki ne bo terjalo vrnitve ozemlja in pregona najbolj odgovornih. Njihove želje in pozive je treba presojati na podlagi podobnih zgodovinskih dogodkov. Ali je sploh mogoč kakšen dogovor, če agresor tepta vse dogovore, pravila mednarodnega prava in se posmehuje mednarodnim institucijam?
Evropska celina je bila v preteklosti že večkrat v podobni situaciji, ko je morda močnejša stran izsiljevala dogovore v svoj prid, vendar jih potem ni spoštovala. Spomnimo se le na dogovor iz Münchna iz leta 1938, kjer so se voditelji evropskih sil tistega časa, Združeno kraljestvo, Francija, fašistična Italija in nacistična Nemčija (brez predstavnikov tedanje Češkoslovaške) v stavbi Führerbau na Arcisstrasse 12 v Münchnu dogovorili o prenosu ozemlja nemških Sudetov na nacistično Nemčijo. Neville Chamberlain, takratni predsednik britanske vlade, in Edouard Daladier, takratni predsednik francoske vlade, sta privolila v dogovor, ker sta utopično verjela, da bo potešil apetite nacistične Nemčije po kolonizaciji nadaljnjih območij.
Da sta voditelja fašistične Italije in nacistične Nemčije leta 1938 v München prišla s figo v žepu, je bilo takrat jasno večini zunanjih opazovalcev. Kar je sledilo, je vsem Evropejcem še predobro znano: kolonizacija Češkoslovaške in številna grozodejstva. Dogovor ni niti omejil niti onemogočil kolonialistične težnje fašističnega in nacističnega režima. Nasprotno. Nacistična Nemčija je razlagala dogovor kot znak šibkosti francoskih in britanskih oblasti, zato je samovoljno razširila svoja krila nad srednjo in vzhodno Evropo. Porazna zgodba sporazuma iz Münchna od takrat naprej vse študente mednarodnih odnosov in mednarodnega prava spominja, da ne gre verjeti praznim obljubam o iskanju miru, kadar pa država(e) agresorke samovoljno kršijo najosnovnejša načela in pravila mednarodnega javnega prava.
Današnje razmere v Evropi so še hujše kot septembra 1938. Klici po premirju in miru so zato tako utopični kot nerealistični. Odražajo težnje nekaterih, ki verjamejo, da dogovor lahko konča agresijo v Ukrajini. Utopične so želje komentatorjev, ki menijo, da evropske države lahko prepričajo totalitarno rusko državo za mirovno pogodbo, ne da bi se morale ukrajinske oblasti odpovedati dobršnemu delu vzhodnih območij. Večina evropskih voditeljev težko podpiše tezo, ki jo Ukrajinci že od začetka agresije razširajo po Evropi, in sicer, da se borijo za celotno Evropo. Agresija na Ukrajino je pač – pa četudi imajo Ukrajinci v bistvenem oziroma vsaj sentimentalno prav – daleč od kavarn na Elizejskih poljanah, slonokoščenega stolpa kabineta predsednika Scholza, prav tako tudi od ljubljanskih božičnih stojnic. Bolj ko se trajanje agresije približuje enemu letu, dlje je od srca evropskega prebivalstva in vse bolj glasni so tisti, ki bi sklenili mirovni dogovor (če je treba, tudi brez sodelovanja Ukrajine). Vse več Evropejcev se sprašuje, zakaj plačevati višjo ceno energentov za ljudi, ki so vsaj sentimentalno daleč stran.
Dogovor se zato zdi manj verjetna alternativa za rešitev krize. Samovoljno moč ruskega režima je mogoče uravnotežiti le s sodelovanjem preostalih globalnih velesil, od Indije do Kitajske in Združenih držav Amerike. Enakomeren, sistematičen in vztrajen pritisk iz različnih globalnih centrov moči je lahko v tem trenutku veliko bolj učinkovit kot kakšna fiktivna mirovna pogodba. Večstranski pritiski globalnih vele(sil) lahko v daljšem časovnem obdobju pripeljejo do konca agresije, vrnitve okupiranih ozemelj, pregona odgovornih in povojne rekonstrucije. Globalne sile morajo v vmesnem času še naprej zagotavljati vojaško pomoč ukrajinskim oblastem in nadaljevati z neodvisnimi preiskavanimi hudodelstev, ki bodo pomagale preganjati odgovorne posameznike pred stalnim Mednarodnim kazenskim sodiščem kot tudi pred morebitnim specialnim sodiščem za Ukrajino.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
