Že različica podvinske ustave iz leta 1990 je predvidela, da sodnike imenuje predsednik republike na predlog Sodnega sveta – k čemur se vračamo po dobrih tridesetih letih –, vendar je bila v demokratično izvoljeni slovenski skupščini leta 1991 sprejeta sedanja ureditev z volitvami sodnikov v DZ. Ta je bila namesto predloga »podvinskih« pravnih strokovnjakov končno sprejeta na predlog političnih strank. Iz zakonodajnih gradiv iz časa nastajanja Ustave nekako sledi, da to ni bil le predlog levičarskih strank. Razbrati je, da se je tedanja skupščina, prvič izvoljena demokratično, med drugim tudi zbala tedanjega Sodnega sveta, ki je bil izbran še v starem sistemu, in da naj bi bila demokratična skupščina nekakšen garant ali korektiv morebitni politični odvisnosti tedanjega Sodnega sveta.
Nekateri člani Ustavne komisije DZ pa so vendarle poudarjali, da bi bilo takrat treba razmišljati bolj sistemsko – ne glede na tedanje razmere, temveč na splošno, tj. za nedoločen čas, ko bodo parlamenti in sodni sveti različnih sestav. Če bi njihovi glasovi prevladali in bi se ohranil predlog podvinske skupine, potem danes ne bi bilo potrebe po spreminjanju Ustave.
V Dnevniku sem v pisanju očitno dobro obveščenega novinarja prebral, da naj bi bili tokrat res blizu ustavni spremembi. Da je umik volitev (oziroma imenovanja) vrhovnih sodnikov le vprašanje časa, saj da je to v koaliciji usklajeno. Da je ustrezen zakonski predlog že pripravljen, čeprav mislim, da je bil že v času pred sedanjo vladajočo koalicijo. Kar zadeva prve volitve kandidatov za sodnike v DZ, pa je seveda treba spremeniti Ustavo; tudi tukaj naj bi bilo že vse na mizi. Ker je za spremembo Ustave treba še nekaj glasov opozicije, naj bi bil pod določenimi pogoji pripravljen sodelovati tudi del opozicije, namreč stranka NSI, vendar je postavila pogoj.
V NSI bi bili pripravljeni spremeniti Ustavo v smeri umika DZ iz postopka volitev sodnikov ter vključitve predsednika republike, s tem da bi kandidate nominiral Sodni svet. Dodatni pogoj, ki ga postavljajo, pa je, da bi pri tem sestavo Sodnega sveta povečali za dodatnega člana iz vrst nesodnikov. Kot razumem, bi Sodni svet tako štel dvanajst članov, med njimi šest sodnikov in šest nesodnikov.
Novinar je to idejo v svojem posebnem komentarju v Dnevniku pokritiziral, češ da je to nepotrebno, saj je že zdaj v Sodnem svetu za predlog kandidata za sodnika potrebna dvotretjinska večina, kar pomeni, da sodniki ne morejo nikoli preglasiti zunanjih članov samo po »sodniški liniji«.
Z argumentom, da ni bojazni, da bi sodniki v teh postopkih preglasovali zunanje člane zgolj po poklicni liniji, se povsem strinjam. Tako bi tudi sam vztrajal pri veljavni ureditvi, saj ima dovolj varovalk in jo je kot dobro prakso v enem svojih poročil sprejela tudi Evropska mreža sodnih svetov (ENCJ) – predvsem dvotretjinska večina pri odločanju o najpomembnejših zadevah v sodnem svetu je bila sprejeta kot zanimiva rešitev. Toda obenem menim, da predlog NSI ni tako škodljiv, kot ga razume novinar. Zakaj?
Sam ga vidim bolj kot predlog simbolne narave, saj razmerja sil v Sodnem svetu ne more spremeniti. Tudi poročila ENCJ o neodvisnosti in odgovornosti sodnih svetov EU ne zahtevajo, da bi predstavniki sodnikov v sodnem svetu morali biti v večini, samo v manjšini ne smejo biti. Dvotretjinska večina pa je po drugi strani posrečena varovalka, da stvari ne gredo v eno ali drugo smer, ko bi se odločanje prevešalo po »čisti« poklicni liniji. Delu politike bi tak dodaten član iz vrste pravnih strokovnjakov nesodnikov glede na nizko zaupanje javnosti v sodstvo verjetno veliko pomenil, po drugi strani pa razmerja sil ne bi bistveno spremenil.
Iz svoje šestletne prakse (2012–2018) delovanja v Sodnem svetu se resnično ne spomnim primera, da bi se ta razdelil samo po »poklicnem kriteriju« in bi denimo sodniki, vsi na eni strani, prevladali nad zunanjimi člani. Ravno tako ni bilo primera v drugo smer. Sicer pa bi se načelno zavzel za obstoječo sestavo Sodnega sveta in Ustave ne bi spreminjal. Vendar če je res treba upoštevati tudi predlog NSI, da sploh pridemo do ustavne večine, potem mu tudi ne bi nasprotoval. Pri tehtanju, ali upoštevati novo varianto s kompromisnim predlogom ali obdržati staro z volitvami v DZ, bi pri meni seveda močno pretehtala nova vsebina.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
