Pred dobrim mesecem je v Združenih državah Amerike v visoki starosti osemindevetdesetih let preminila Staša Furlan Seaton, hči Ane Furlan in Borisa Furlana, medvojnega intelektualca, povojnega dekana Pravne Fakultete Univerze v Ljubljani in dvakrat obsojenega na smrt v dveh različnih totalitarnih režimih. Njeno življenje simbolizira trpljenje v vojnem in povojnem času ter hkrati opozarja na banalnost zla v slovenski družbi tako nekoč kot v sedanjosti.
Življenje Staše Furlan Seaton v marsičem odraža stranpoti slovenske polpretekle zgodovine in trpljenja tisočih. Številni posamezniki so morali prisilno zapustiti svojo domovino. Le redki so se vrnili. Večina političnih beguncev je ostala pozabljenih v slovenskem kulturnem, raziskovalnem in znanstvenem prostoru. Njihovi potomci so še dandanes priča napadov na družbenih omrežij s strani predstavnikov vladajoče ideologije.
Staša Furlan Seaton je svoje življenje pred leti opisala v knjigi »War Changes Everything« (»Vojna spremeni vse«), kjer opisuje temne in tragične spomine na svoja najzgodnejša in najbolj zgoščena leta. Njena najstniška leta so na začetku zaznamovala beg pred nevarnostmi druge svetovne vojne iz Trsta, preko Slovenije, Carigrada, Dalmacije, do Južnoafriške republike in Združenih držav. Kasneje se je družina zaradi obveznosti Borisa Furlana v vladi v izgnanstvu vrnila v Evropo. Staša Furlan Seaton se je ob koncu vojne znova, tokrat sama, odpravila na pot preko Rima v New York. Po pobegu iz domovine si je kot mlado dekle ustvarila življenje v Združenih državah Amerike.
Njen oče se je po drugi svetovni vojni za nekaj časa vrnil v profesorske vode, dokler ga niso nato pridržali agentje totalitarnega režima. Kasneje so ga na Nagodetovem procesu še drugič, po obsodbi v fašističnem režimu, obsodili na smrtno kazen, ki je bila kasneje spremenjena v zaporno. Ko se je vrnil iz zapora, ni bi več isti človek, saj je občutno oslabel in konec petdesetih let tudi preminil. Staša Furlan je svoje spomine napisala, ker je želela odstraniti tančico nad svojim življenjem in življenjem njene družine. Vrsto let si je prizadevala za rehabilitacijo njenega očeta, vendar ji slednje ni uspelo pred njegovo smrtjo. Ob izdaji knjige smo pred leti zapisali, da »... se bralec ne more izogniti občutku, da (avtorica op. p.) čuti slabo vest zaradi tega, ker ni mogla pomagati svoji družini iz skoraj nemogoče situacije«.
Njena knjiga v izvirniku podaja luč do takrat še neznanih poglavij njenega življenja in življenja Borisa Furlana. Če je Furlanova tragična usoda ob koncu slovenski javnosti dobro znana iz znanstvenih, strokovnih in leposlovnih del, je bilo do objave malo znano o njegovih in hčerinih kalvarijah med drugo svetovno vojno. Znane so tudi težave ob objavi prevoda njene knjige v slovenščini, ko je založba brez avtoričinega soglasja posegala v besedilo izvirnika.
Marsikaj iz zapuščine Staše Seaton Furlan kot Borisa Furlana ostaja nepovedano in neodkrito. Kakšni so bili njeni odnosi z očetom po njegovem prihodu iz zapora? Ali je Boris Furlan s hčerjo delil svoje trpljenje in agonijo po tem, ko ga ja takratna totalitarna oblast po izpustitvi iz zapora odvrgla na rob družbe? S čim se je takrat ukvarjal Boris Furlan? Veliko zamolčanih zgodb bi se lahko nahajalo v zapuščini Staše Furlan Seaton. Vse te zgodbe bi lahko še bolj razkrile zlo, ki ga je v zadnjih letih svojega življenja trpel Boris Furlan. Banalnost zla se žal vedno znova pojavlja v slovenski družbi, v opravičevanje zasebnih in institucionalnih privilegijev. Zato zgodba o Staši Furlan Seaton ni le zanimiva družinska zgodba, temveč podaja kritično oceno pol preteklega in sedanjega življenja v slovenski družbi. Slovenska laična javnost bi z veseljem in zagotovo z velikim zanimanjem prebrala takšno raziskavo.
Prispevek Staše Furlan Seaton k slovenski kulturni in narodni zavesti ni zanemarljiv. Njeno življenja je odstrnilo eno od številnih črnih poglavij slovenske zgodovine. Takratni čas je Stašo Furlan Seaton prisilil, da je morala zapustiti domovino in živeti drugo življenje kot bi ga živela, če bi ostala v svoji domovini. Takratni režim je njenega očeta samovoljno zlorabil in ga odvrgel na rob družbe. Banalnost zla, ki ga v slovenski družbi tako pogosto preučujemo in poučujemo na tragičnih izkušnjah in hudodelstvih iz tujine, je (bila) v enaki ali morda še v hujši obliki prisotna tudi v slovenski družbi. Staša Furlan Seaton si je vse življenje prizadevala, da njena in zgodba njenega očeta ne utone v pozabo v opomin sedanjim in prihodnjim generacijam. Zato smo ji lahko hvaležni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
