Sodobne demokracije zaznamujejo globoki nesporazumi (deep disagreements) med navadno dvema poloma družbe, ki ju radi imenujemo liberalni ter konservativni. Ti globoki nesporazumi, ki pogosto prerastejo v resne spore, so po pravilu vrednostne narave, torej vključujejo ne le racionalne, temveč predvsem tudi idejno ter čustveno obarvano dimenzijo. Pogosto postanejo tudi nasilni, pri čemer njihova rešitev prek različnih sodnih teles na žalost ne prinese neke trajnejše družbene pomiritve. Tako se zdi, da bi trenutne civilizacijske načine reševanja sporov morali v prihodnje nadgraditi.
Pomislimo vsaj na odločitev ameriškega zveznega Vrhovnega sodišča v zadevi odprave pravice do prekinitve nosečnosti na zvezni ravni in zadovoljstva zagovornikov pravice do življenja zarodka in razočaranja zagovornikov prekinitve nosečnosti na drugi strani. Nekateri aktivisti slednjih so po poročanju medijev šli tako daleč, da so pretili z napadom na vrhovnega sodnika Kavanaugha, ko je obiskal eno od restavracij v Washingtonu. Lahko pa gremo tudi precej bližje, k nam domov, in si pogledamo nekatere reakcije ob odločitvi Ustavnega sodišča RS glede ugotovitve diskriminatornosti zakonodaje, ki je preprečevala sklepanje zakonske zveze in posvojitve istospolnim partnerjem.
Pri takšnih izrazito vrednostnih sporih obe strani izhajata iz določenih družbenih in osebnih vrednot, ki jih jemljeta v absolutnem, lahko bi rekli ontološkem smislu. Zato tudi prihaja do globokih nesporazumov. V konceptu ustavne demokracije se ti v končni instanci rešujejo na najvišjem sodišču – ustavnem ali vrhovnem, odvisno ali gre za evropski ali ameriški model najvišjega sodišča v določenem pravno-političnem sistemu. Tovrstni organi imajo po svoji naravi lastnost sodišča, torej rešujejo spore praviloma na način dominacije: ena od strani v sporu prevlada. Ker pa so sodniki teh sodišč večinoma imenovani po »politični liniji«, bodisi s strani parlamenta ali politično opredeljenega predsednika, je rezultat spora odvisen od številčnega razmerja sil na sodišču. V vrednostno-ideoloških sporih na najvišjih instancah, in teh naj bi bilo po neki študiji valižanske pravne sociologinje Cahill O'Callaghan vsaj v Združenem kraljestvu približno 20 %, je pravzaprav mogoče večinoma vnaprej predvideti glasovanje takšnega organa (z določenimi »presenečenji« sicer v posameznih primerih). Toda takšna odločitev ne prinese neke trajnejše družbene pomiritve, kajti druga stran le čaka na svoj prihodnji trenutek, da bo zavihtela nihalo pravičnosti na drugo, svojo stran.
Paradoksalno gledano naj bi šlo pri t. i. ustavni demokraciji z osrednjo vlogo ustavnega (ali vrhovnega) sodišča za perfekcijo večinske demokracije, kajti človekove pravice, pogosto v imenu družbenih manjšin, naj bi prevladale nad golo večinsko vlogo zakonodajalca. Toda v praksi je takšno nadvečinsko odločanje vendarle povsem odvisno od večinskega odločanja na vsakokratnih parlamentarnih volitvah, ko vladajoča koalicija z imenovanji »svojih« sodnikov določa varovanje določenih človekovih pravic, ki so ji ideološko bližje, na račun bolj oddaljenih človekovih pravic in volje (prejšnjega) zakonodajalca.
Takšen način reševanja pomembnih družbenih sporov, torej na način dominacije, ne prinaša družbene pomiritve. Kaj pa bi bile alternative? Ena od možnosti bi bil kompromis, ki pa ga je na določenih področjih težko doseči, pa tudi glede globokih nesporazumov, ideološko-vrednostnih vsebin je nanj zelo težko pristajati. Vrednota ima sama po sebi nekakšen absolutni predznak, saj terja svojo izpolnitev v popolnosti. Za posameznika, ki mu sledenje določeni vrednoti pomeni življenjsko poslanstvo, je pristajanje na kompromise sila boleče. In v določenih kritičnih situacijah pač ne moremo sklepati kompromisov, toda z družbenega vidika, je med racionalnimi bitji to lahko vseeno boljša rešitev kot dominacija, četudi morata za dosego miru vsaka stran nekaj žrtvovati (t. i. lose-lose situacija). Rabimo osveščenega posameznika, ki kljub svojemu (skoraj) absolutnemu sledenju vrednoti, spoštuje posameznika z drugo, diametralno (skoraj) absolutno vrednoto in zavoljo tovrstnega spoštovanja do drugega pristane na nekakšen relativizem v smislu družbenega kompromisa.
Kompromis je denimo trenutna ureditev prekinitve nosečnosti v Sloveniji: pravica do odločanja o rojstvu otrok ni absolutna, je torej relativna, saj je omejena z obdobjem, v katerem je moč to izvesti. Na drugi strani pa tudi življenje (zarodka) ni absolutno zavarovano, relativno pa je, ravno s prepovedjo prekinitve nosečnosti po določenem času. V absolutnem smislu torej nihče ne dobi vsega, v relativnem smislu pa vsak nekaj. Na osebni ravni torej noben goreč zagovornik ene ali drugi opcije ni povsem zadovoljen, na druženi ravni pa je bil dosežen nekakšen družbeni kompromis.
Še boljša rešitev pa je odločanje na podlagi integracije, pri čemer obe strani skupaj ustvarita neko novo rešitev, ki zadovolji bistvo vrednot obeh strani in naj bi šlo za t. i. situacijo win-win. V politični teoriji demokracije (glej dela Grahama Wrighta) se je pred leti namreč spet obudila teorija integrativne demokracije ameriške filozofinje in teoretičarke managementa, Mary Parker Follet (iz leta 1918 v delu The New State). Ta prične svoje delo z eno izmed sicer (banalnih) integralnih rešitev, kot npr. v sporu dveh bralcev v knjižnici, ali naj bo okno v čitalnici odprto ali zaprto, v smislu, da okno odpreta v drugi sobi, kar zadovolji bistvo obeh želja in je več kot kompromis. Parker Follet v svojem delu ponuja integralne rešitve seveda tudi za bolj kompleksne družbene probleme.
Takšna integracija pomeni tesnejše sodelovanje obeh strani pri iskanju rešitev, ki pa pomeni nekakšen kakovosten premik v smislu družbene pomiritve. Namesto večinske odločitve pomeni rešitev kot rezultat bolj poglobljenega dialoga. Spominja me na nekakšen alternativni način reševanja spora, če se denimo spomnimo tistega spora med dvema kuharjema glede pomaranče, ki ga najdemo v učbenikih mediacije. Rešitev spora na način dominacije bi bila v tem, da bi razsodnik prisodil celo pomarančno enemu od kuharjev, kompromis bi bil, da dobi vsak pol pomaranče, nekakšna (ustvarjalna) integrativna rešitev pa je bila v tem, da je en kuhar dobil lupino za začimbo, drugi pa »meso« pomaranče za sok.
Integrativna ustavna demokracija bi tako pomenila uvajanje nekakšnih metod integrativnega načina reševanja sporov tudi v ustavnosodne postopke – predvsem vrednostno-ideoloških sporov. Seveda je temeljni pogoj pristanek obeh strani, kar pomeni veliko investicijo za sprti strani, terjal pa bi tudi angažma politike, pravzaprav cele družbe. Takšen način doseganja rešitev bi ustavne sodnike iz pravnih-politikov (ali po mnenju B. Leiterja super-zakonodajne veje oblasti) spremenil v nekakšne modrece Salamonovega kova.
Sliši se utopično in za rešitev gornjega spora seveda (še) nimam rešitve, a vredno se zdi vsaj poskusiti razmišljati tudi v tej smeri. Sedanji koncept ustavne demokracije se namreč zdi že delno preživet, saj ne daje optimalnih rešitev za pomirjanje napetosti obstoječe družbene klime.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
