Sodobno varstvo narodnih skupnosti se je razvilo po prvi svetovni vojni. Namenjeno je bilo varstvu tistih narodnih skupnosti, ki so se po mirovnih pogodbah znašle zunaj državnih meja svojih matičnih držav. Stalno Meddržavno sodišče, ki je delovalo med obema vojnama, je leta 1935 v sedaj že zgodovinskem posvetovalnem mnenju št. 26 v zadevi manjšinskih šol v Albaniji ugotovilo, da se je albanska država zavezala »...zagotavljati albanskim državljanom, ki pripadajo rasnim, jezikovnim ali verskim manjšinam, pravico na svoje stroške ohranjati, upravljati in nadzorovati ali v prihodnosti ustanavljati dobrodelne, verske in družbene institucije, šole in druge izobraževalne ustanove, s pravico do uporabe lastnega jezika in uresničevanja verske svobode« (79. odstavek mnenja, 6. april 1935). Mednarodno pravo človekovih pravic zaradi nesoglasij držav in različnih manjšinskih realnosti še vedno ne opredeljuje pojma narodne skupnosti. Temeljni akt za varstvo narodnih pravic na evropski celini, Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope, zato še vedno ostaja ne le okvirna. Definicije narodnih skupnosti se zato razlikujejo od države do države.
Pisci slovenske ustave so tako pri varovanju narodnih skupnosti sledili sodobnem varstvu narodnih skupnosti, ki sledi kriteriju avtohtonosti. Ustava slovenske države v 64. členu varuje italijansko in madžarsko narodno skupnost ter v 65. členu napotuje na poseben zakon o romski skupnosti. Ustava italijanski in madžarski narodni skupnosti in njenim članom določa vrsto posamičnih in kolektivnih pravic na področju uresničevanja in varovanja narodnih simbolov in identitete (1. odstavek 64. člena), vzgoje in izobraževanja (prav tam), odnosov z matičnima državama in zagotavljanje sredstev za delovanje obeh manjšin (prav tam), organiziranju in upravljanju samouprave narodne skupnosti (2. odstavek 64. člena), zastopanja v predstavniških organih (3. odstavek 63. člena) in uporabo jezika pred državnimi ustanovami (1. odstavek 64. člena). Pripadniki obeh skupnosti lahko praviloma uveljavljajo svoje posamične in kolektivne pravic le na zaščitnem območju.
Varstvo narodnih skupnosti v slovenskem ustavnopravnem redu zagotovo ni zastarelo. Nasprotno. Je eno od najbolj normativno širokih. Slovenska država hkrati varuje pravice pripadnikom skupnosti kot tudi manjšinama priznava pravice kot skupnostima. Kljub visokem normativnem varstvu italijanske in madžarske skupnosti, se v praksi pojavljajo nekatere težave, kot ugotavlja svetovalni odbor pod okvirno konvencijo Sveta Evrope v svojih periodičnih poročilih. Po drugi strani sosednje države od Italije do Hrvaške normativno varujejo slovensko narodno skupnost v veliko ožjem obsegu tako glede uporabe jezika, izobraževanja, vzgoje, zastopanja v predstavniških organih, varstva narodnih simbolov in narodne identite. Znane so dolgotrajne težave slovenske narodne skupnosti pri zagotavljanju njenih tako posamičnih kot kolektivnih pravic. Slovenska narodna skupnost v Italiji, v Avstriji kot tudi v praksi na Hrvaškem nima zagotovljenega predstavnika v zakonodajni veji oblasti. Večino sredstev za delovanje slovenske narodne skupnosti še vedno prispeva slovenska država. Avstrijska država le delno uresničuje svoje obveznosti glede varstva pravic slovenske manjšine. Slovenska narodna skupnost se zato vse težje bori zoper poskuse asimilacije. Varstvo slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah zato ni idealno tako normativno in v praksi.
A res je tudi, da recipročnost ni in tudi ne more biti izljučen kriterij za varstvo pravic narodnih skupnost v slovenskem pravnem redu. V slovenski državi živijo številni posamezniki drugih narodnosti od številčnih skupnosti narodov držav nekdanje jugoslovanske države do priseljencev in beguncev iz vzhodne Evrope drugod ter številčno močne skupnosti državljanov držav članic Evropske unije denimo iz Nemčije, Španije, Romunije in Bolgarije. Slovenska družba iz meseca v mesec postaja vse bolj raznolika in heterogena, zaradi česar se je znašla pred izzivom kako zavarovati pravice teh skupnosti. Zato se lahko vprašamo ali je potrebna reforma varstva narodnih skupnosti v slovenskem pravnem redu?
Različni deležniki v slovenski državi že dalj časa poudarjajo, da veljaven ustavnopravni model varstva narodnih skupnosti ni več primeren za varstvo vseh skupnosti. A težko vprašanje za slovensko državo, njene funkcionarje, prebivalce in skupnosti je, če in kako bi bilo potrebno izboljšati manjšinsko varstvo? Ali je potrebno izenačiti sodobne novodobne manjšinske skupnosti z ustavno priznanima narodnima skupnostima? Ali so sodobne etnične skupnosti po različnih uveljavljenih kriterijih enake italijanski in madžarski narodni skupnosti? Katerim skupnostim naj gre prednostno varstvo? Če je ključen kriterij za priznanje pravic skupnosti avtohtonost kako je z zagotavljanjem pravic skupnosti kot sta nemška in srbska skupnost denimo vsaj na območju nekaj vasi v Beli krajini? Ali je potrebno določene pravice pripadnikov novodobnih skupnosti urediti na zakonski ravni po zgledu Zakona o romski skupnosti? Slovenska družba bo morala v prihodnjih letih manjšinske dileme reševati skrbno v duhu temeljnih ustavnih vrednot kot so človekovo dostojanstvo, sobivanje in pluralizem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
