Koherentnost odločanja Sodišča EU

Ali je mogoče na vseobsegajoč način pojasniti, kaj počne Sodišče Evropske unije, in njegovi sodni praksi pripisati koherentnost?

Menim, da je. Avtonomija prava EU, vélika ideja novega pravnega reda z lastnim ontološkim in aksiološkim značajem je enovita, univerzalna meta-vizija, najmanj in hkrati tudi največ, kar lahko povemo o praksi Sodišča. Avtonomija je sinoptični pogled Sodišča; ni načelo ali pravica, ki bi jo postavili na tehtnico, niti telos, temveč osrednji idealni element Sodišča, ki gradi ozadje načel supremacije, neposrednega učinka, sodnega nadzora, temeljnih pravic, vladavine prava ter drugih doktrin in načel prava EU. Avtonomija je tista »glavna stvar« Sodišča, ki ni vidna le na površju, v najbolj očitnih primerih, kot je bil denimo Kadi, temveč tudi globoko, pod površino, kjer skupaj z drugimi razlagalnimi argumenti Sodišču pomaga utemeljiti skladne, koherentne odločitve. Avtonomija tudi določa sui generis položaj prava EU ter nam obrazloži smisel in lastnosti celotnega sistema.

O tem sem več pisal drugje, v današnjem prispevku pa bom pokazal zrcalni sliki načela avtonomije na primeru dveh odmevnih zadev pred Sodiščem EU.

Saga bratov Micula

Leta 2019 je Splošno sodišče izdalo sodbo v zadevi Micula, v kateri je presojalo zakonitost odločbe Evropske komisije glede nezakonite državne pomoči. Komisija je opredelila odškodnino, ki jo je Romunija izplačala investitorjema, bratoma Micula, na podlagi arbitražne odločbe, kot nezakonito državno pomoč.

Romunija je tožnikoma leta 2000 in 2002 podelila potrdilo o določenih spodbudah, na podlagi katerega sta izvedla naložbe na določenem območju v Romuniji. V postopku pridruževanja Evropski uniji je 26. avgusta 2004 razveljavila te ukrepe, da je prilagodila svoj pravni red in svoje gospodarstvo Evropski uniji, h kateri je nezadržno gravitirala. 1. januarja 2007 je Romunija pristopila k EU. Tožnika sta leta 2005 sprožila postopek pred arbitražnim sodiščem v Parizu. Slednje je leta 2014 izdalo  odločbo, s katero je ugotovilo, da je Romunija zaradi preklica sheme spodbud pred aprilom 2009 kršila legitimna pričakovanja tožnikov, da bodo te spodbude do takrat na voljo. Z odločbo je tožnikom dodelilo odškodnino v znesku približno 178 milijonov evrov. Evropska komisija je nato obvestila Romunijo, da bi vsakršna izvršitev arbitražne odločbe pomenila kršitev 108. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU).

Splošno sodišče je najprej ugotovilo, da se je pravo EU začelo uporabljati v Romuniji po njenem pristopu 1. januarja 2007. Na podlagi sodne prakse je sklepalo, da se pomoči štejejo za dodeljene takrat, ko je upravičencu podeljena pravica za njihovo pridobitev, ob upoštevanju pogojev po nacionalnem pravu. Ugotovilo je, da so vsa dejstva, povezana z nastankom škode, nastala pred pristopom Romunije k EU 1. januarja 2007. Zato je bil po mnenju sodišča namen odločbe retroaktivno nadomestiti škodo zaradi preklica spodbud, kar pomeni, da odškodninski učinki veljajo za preteklost, in torej arbitražna odločba predstavlja le pomožni element te odškodnine. Ker je torej pravica do prejetja odškodnine nastala v trenutku pred pristopom k Uniji, medtem ko je arbitražno sodišče z odločbo zgolj določilo obseg škode, je razveljavilo odločbo Komisije.

V pritožbenem postopku Sodišče Evropske unije ni sledilo sodbi Splošnega sodišča. Strinjalo se je, da pravica nastane na dan preklica sporne sheme, vendar je poudarilo namen prava državnih pomoči, ohranitev konkurence na notranjem trgu. Spomnilo je na štiri elemente državne pomoči in na dejstvo, da je pojem »prednost«, ki se morda daje nekaterim podjetjem, objektiven, saj se ne ozira na namene avtorjev ukrepa. 107. člen PDEU tako ne razlikuje glede na vzroke ali cilje državnih ukrepov (npr. odškodnina), temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke. Zato je Sodišče EU presodilo, da je odločilni trenutek dan, ko so upravičenci pridobili pravico do prejema te pomoči, saj je šele takrat ta ukrep lahko imel dejanski učinek izkrivljanja konkurence, prepovedanega v avtonomnem pravnem redu prava EU po 107. členu PDEU. Po presoji Sodišča je bil ta trenutek šele izdaja arbitražne odločbe. Sodišče je zato sodbo Splošnega sodišča razveljavilo.

Indo European Foods

7. aprila 2022 je Sodišče EU izdalo sklep o dopustitvi pritožbe na podlagi novega 58.a člena Statuta Sodišča EU, ki je omejil možnost pritožbe na Sodišče glede odločitve odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in nekaterih drugih agencij. Na podlagi tretjega odstavka tega člena Sodišče pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča dopusti, če odpira pomembno vprašanje za enotnost, doslednost (koherentnost) ali razvoj prava EU.

EUIPO s pritožbo zahteva razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 2021 v zadevi T-342/20, Indo European Foods proti EUIPO, s katero je Splošno sodišče razveljavilo odločbo pritožbenega organa EUIPO glede ugovora zoper blagovno znamko EU.

Ugovor je vložilo angleško podjetje Indo European Foods, ki je nasprotovalo registraciji blagovne znamke EU, saj je trdilo, da ima samo že registrirano podobno znamko v Združenem kraljestvu. EUIPO je zahtevek zavrnil, nato je tožnik vložil pritožbo na pritožbeni organ EUIPO, ki je potrdil to odločitev.

Podjetje je nato vložilo tožbo na Splošno sodišče, med sodnim postopkom pa je Združeno kraljestvo izstopilo iz Evropske unije. Splošno sodišče se je postavilo na stališče, da dejstvo, da je po izdaji izpodbijane odločbe Združeno kraljestvo po preteku prehodnega obdobja izstopilo iz Evropske unije, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, in je tožbi ugodilo.

EUIPO v pritožbi navaja, da je Splošno sodišče kršilo temeljni postulat pravovarstvenega postopka, in sicer obstoj predmeta ter pravnega interesa do izdaje sodne odločbe. Splošno sodišče naj bi zamešalo preizkus procesnih predpostavk, tj. obstoja predmeta in pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, ki morata biti podana ves čas postopka, ter presoje zakonitosti izpodbijanega akta, na katero kasnejša dejstva načeloma ne vplivajo.

Po mnenju EUIPO bi moralo Splošno sodišče konkretno preveriti obstoj tožnikovega pravnega interesa, saj ni preverilo, ali bi lahko tožnik s svojim pravnim sredstvom sploh dosegel kakšno specifično pravno korist. Splošno sodišče namreč ne odgovori na vprašanje, kako bi lahko registracija znamke še vedno lahko škodila interesom Indo European Foods, če se njena registracija in njena teritorialna zaščita zaradi izstopa Združenega kraljestva iz EU in konca prehodnega obdobja ne bo nikoli raztezala na njeno ozemlje.

Prav zaradi izstopa Združenega kraljestva iz EU znamki po mnenju EUIPO ne bosta nikoli v koliziji ne ratione temporis, saj bo predhodna znamka prenehala obstajati med postopkom ugovora, niti ratione loci, ker more priti do kolizije med znamkama v teritorialnem smislu, saj blagovna znamka EU, katere registracija se zahteva, ne bo zaščitena v Združenem kraljestvu, predhodna znamka pa bo varovana le na tem ozemlju, ne več v EU.  Pritožbeni postopek pred Sodiščem, ki je v primeru prava blagovnih znamk izredno redek, je v teku.

Sklep

Predstavljeni zadevi si lahko predstavljamo kot dve plati iste medalje ali kot vrtečo črno luknjo, ki na eni strani potegne dogodke v svoj domet, na drugi strani pa jih zaluča proč. Tako Micula nazorno kaže, kako pravo EU pritegne v svoj domet tudi dogodke, ki so se zgodili pred njegovo veljavo, ker ga zanima njihov učinek na avtonomni pravni red tukaj in zdaj. Na drugi strani pa Indo European Foods kaže, da je Sodišče uporabilo svojo diskrecijo in zadevo vzelo v presojo, ker bo morda upoštevalo, da pravni red EU takoj izvrže vse, tudi tekoče postopke, ker jim zaradi prenehanja veljavnosti pravnega reda na določenem ozemlju ne more več zagotoviti nobene pravne koristi. Ne glede na končno odločitev Sodišča gre za vprašanje koherentnosti s primerom Micula. Načelo učinkovitosti prava EU, jedro njegove avtonomije, tako tik pod gladino narekuje odločitve na najrazličnejših področjih.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.