V skladu s členom 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) lahko Svet sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom. Svet mora sprejeti odločitev, ki zavezuje države članice EU, soglasno. To odločitev pa izvrši z uredbo, ki je sprejeta s kvalificirano večino in je neposredno uporabljiva ter zavezuje vse subjekte v jurisdikciji Evropske unije. Omejevalni ukrepi so raznovrstni in vključujejo zamrznitev finančnih sredstev, prepoved prodaje orožja in prepoved vstopa v Evropsko unijo. Kot članica EU, ki je prenesla del svoje pristojnosti na področju zunanje politike na institucije Evropske unije, ima svoj glas v Svetu seveda tudi Slovenija.
Svet Evropske unije je omejevalne ukrepe v preteklosti med drugim sprejemal tudi proti Siriji, Venezueli, Kongu in Rusiji oziroma proti točno določenim fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom. Zaradi sedanje geopolitične situacije v Ukrajini je vprašanje omejevalnih ukrepov proti Rusiji oziroma proti ruskim državljanom in pravnim osebam ter vprašanje njihovega sodnega nadzora še toliko bolj pereče.
Sodni nadzor sklepov in uredb Sveta, kot tudi aktov drugih institucij Evropske unije je bistven za zagotavljanje vladavine prava. Vendar pa ima Sodišče Evropske unije na področju skupne zunanje in varnostne politike omejene pristojnosti. V skladu s členom 275 Pogodbe o delovanju EU, Sodišče Evropske unije nima splošne pristojnosti za določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko ter za akte, sprejete na njihovi podlagi. Ima pa jasno in pomembno dvojno pristojnost. Prvič, nadzira razmejitev med skupno zunanjo in varnostno politiko in drugimi področji prava EU v skladu s 40. členom Pogodbe o Evropski uniji. Ter drugič, in pomembno za omejevalne ukrepe, odloča o tožbah, vloženih v skladu s pogoji četrtega pododstavka člena 263 PDEU, glede zakonitosti sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam.
Fizične ali pravne osebe proti katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi torej lahko po 263 členu PDEU vložijo tožbo na Splošno Sodišče Evropske unije. Judikatura je bogata in Sodišče je izdalo že veliko sodb. V zadevi Kadi je Sodišče poudarilo neodvisnost pravnega reda Unije in osrednji vidik naloge Sodišča v tem pravnem redu – sodni nadzor in varstvo človekovih pravic. Sodišče je svoje pristojnosti na področju skupne zunanje in varnostne politike razlagalo široko. V zadevi Rosneft je Sodišče odločilo, da lahko akte Sveta presoja ne le v postopku v skladu z 263 členom PDEU temveč tudi v postopku predhodnega odločanja po členu 267 PDEU. Lani pa je v zadevi Venezuela odločilo, da lahko tožbo zoper akte Sveta glede omejevalnih ukrepov poleg fizičnih in pravnih oseb vložijo tudi tretje države, kot je bila v dotičnem primeru Venezuela.
Vsebinske stalnice judikature o omejevalnih ukrepih pa so učinkovito uresničevanje skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije, varstvo človekovih pravic, sorazmernost in vprašanje diskrecije Sveta Evropske unije. Med človekovimi pravicami izstopa pomen pravice do obrambe, v zadnjem času pa tudi svoboda izražanja. V nedavnem primeru Kiselev pred Splošnim sodiščem je Svet sprejel omejevalne ukrepe proti Dmitriiju Kiselevu, generalnemu direktorju ruske zvezne državne tiskovne agencije Rossiye Segodnye (angleško Russia Today) zaradi podpore ukrepom in politikam ruske vlade za destabilizacijo Ukrajine ob priključitvi Krima leta 2014. Kiselev je trdil, da Svet ni predložil zanesljivih dokazov, ki bi dokazovali njegovo propagando v zvezi s politiko ruske vlade v Ukrajini ter zatrjeval kršitev pravice do svobode izražanja. Splošno sodišče pritožbi ni ugodilo in je zaključilo, da pravica do svobode izražanja ni bila kršena glede na posebne okoliščine primera. V obravnavanem primeru je bila namreč tožeča stranka ruski državljan, ki prebiva v Rusiji in ki je bil z dekretom predsednika imenovan za vodjo tiskovne agencije RS, ki je „unitarno podjetje“ ruske države. Položaj drugih novinarjev, ki se hočejo izraziti – pa čeprav to izražanje žali, šokira ali vzbuja skrb, o problematikah, ki so predmet političnega dialoga in ki so v javnem interesu, kot so ukrepi ali politike ruske vlade za destabilizacijo Ukrajine, ni primerljiv s položajem Kiseleva, ki je edina vodja Rossiye Segodnye, kar je posledica zavestne izbire predsednika Putina. Pritožba zoper sodbo Splošnega sodišče ni bila vložena.
Vprašanje pravice do svobode izražanja pa se je ponovno pojavilo v luči sedanje vojne v Ukrajini. Svet je ob začetku vojne sprejel omejevalne ukrepe s katerimi je določenim subjektom prepovedal oddajanje. Svet je s Sklepom (SZVP) 2022/351 in Uredbo Sveta (EU) 2022/350 z dne 1. marca 2022 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini točno določenim subjektom prepovedal oddajanje ali omogočanje, spodbujanje ali drugačno prispevanje k oddajanju katere koli vsebine, vključno s prenosom ali distribucijo na kakršen koli način, kot so prenos ali distribucija po kabelskih, satelitskih, IP-TV sistemih, ponudnikih internetnih storitev, internetnih platformah ali aplikacijah za izmenjavo videov, ne glede na to, ali so novi ali že prej nameščeni. Vse licence ali dovoljenja za radiodifuzijo ter ureditve za prenos in distribucijo z navedenimi pravnimi osebami, subjekti ali organi so se začasno prekinili.
Med subjekti, ki jim je bilo oddajanje prepovedano, je tudi Russia Today (RT) France. 8. marca 2022 je RT France tožila Svet Evropske unije in Splošnemu sodišču predlagala, naj sklep in uredbo razglasi za nična (primer T-125/22). Russia Today France v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge. Prvič, navaja, da ji je bila kršena pravico do obrambe in načelo kontradiktornosti, zagotovljena s členoma 41 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Drugi tožbeni razlog je kršitev svobode izražanja in obveščanja, zagotovljene s členom 11 Listine o temeljnih pravicah. Tretji tožbeni razlog je kršitev svobode gospodarske pobude, zagotovljene s členom 16 Listine o temeljnih pravicah. Četrti tožbeni razlog pa je kršitev načela prepovedi diskriminacije, ki izhaja iz člena 21 Listine o temeljnih pravicah.
Tožeča stranka je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe s katero bi odložila prepoved oddajanja do končne sodbe. Predsednik Splošnega sodišča je začasno odredbo, ki jo je zahtevala RT France, 30. Marca 2022 zavrnil. Zaključil je, da ni bila prima facie utemeljena, da pritožnica ni izkazala nujnosti ter da po tehtanju interesov izdaja začasne odredbe ni bila utemeljena. Meritorna odločitev o zadevi še ni izdana.
Primere pritožb proti omejevalnim ukrepom, kot so omejevanje oddajanja televizijski postaji zaradi vojne na pragu Evropske unije, bi lahko opisali kot politične. Dejansko pa gre pogosto za ustavnopravna vprašanja par excellence. Za vprašanja, ki zadevajo srce našega pravnega sistema in družbenega življenja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
