Zmagovito politiko, ki pred volitvami v borbi za glasove obljublja marsikaj, navadno po volitvah njeni volivci želijo držati za besede in terjajo uresničitev vseh njenih obljub in zavez. Toda po naravi stvari se to nikoli ne zgodi v popolnosti. Še sreča! Kajti vse obljube niso ravno konstruktivne in državotvorne, kar so tiste, ki so v korist velike večine prebivalcev in ne le ožje večine tistih, ki so volili zmagovalno stranko. Državotvornost nujno presega relativno večino, pomeni ustavno večino. Tako je državnotvorna demokracija v bistvu ustavna demokracija. To je seveda ideal, ki ga mnogi poskušajo – nekateri sicer s figo v žepu – a se mu le redki približajo. Toda ti se zapišejo v zgodovino.
Nedržavotvorne pa so navadno t. i. populistične obljube politikov. Te so navadno cenene v smislu všečnosti za volivce na eni strani, na drugi strani pa gre za bolj ali manj nerealnost njihove izpolnitve. Tako bi bila denimo populistična obljuba, če bi zmagujoča stranka obljubila minimalno plačo tisoč evrov, obenem pa bi se vnaprej zavedala, da to niti slučajno ni finančno vzdržno za gospodarstvo.
Toda vse populistične obljube niso nujno škodljive za državo. Imamo denimo mejno populistične obljube, kot je bila denimo obljuba stranke Gibanje svoboda, da bodo vsakemu v državi zagotovili osebnega zdravnika, pri čemer je takšnih prebivalcev približno 130.000. Seveda je to nemogoče storiti takoj, toda v štirih letih mandata to verjetno ni nemogoče. Takšno dobronamerno obljubo je treba pozdraviti, če se bo nova vlada vsaj trudila čimbolj približati se uresničitvi sicer tega težko uresničljivega cilja. Bližje bo doseženemu cilju, koristnejše bo za državo in njene prebivalce.
Skrajno škodljiva in skrb vzbujajoča pa se mi zdi populistična obljuba o sprejetju zakona o odpravi škodljivih posledic Janševe vlade. Takole počez, dobesedno z metlo. Pa ne želim trditi, da ta vlada ni storila kakšne napake. Vsaka jih in tiste storjene je treba popraviti. To je državotvorno, v korist nas vseh. Kar me moti, je vehemenca, nekakšen revanšizem, maščevalnost tistih, ki so takšen predlog zakona spisali. Govori se o resetiranju. Kot pravnik že v nazivu takšnega akta čutim nekakšno revolucionarnost, diskontinuiteto glede na prejšnjo oblast. Še ob samem rojstvu samostojne Slovenije nismo šli tako daleč, saj smo uveljavili načelo kontinuitete s prejšnjim pravni sistemom, četudi je ta imel očitne totalitarne elemente. Predlagani zakon, za katerega navijajo predvsem (skrajno) leva združenja, me po svojem tonu, retoriki, vsaj malce spominja na zloglasni zakon o razveljavitvi predvojnih predpisov in aktov izdanih med sovražnikovo okupacijo leta 1946, s katerim se je tudi formalnopravno potrdila komunistična revolucija.
Morda z gornjo mislijo pretiravam, a gre za simbolno sporočilo, ki ga prinaša omenjeni predlog zakona. Če se že vlada odloči spremeniti določene ukrepe Janševe vlade, naj to stori v posameznih zakonih. O populistični naravi takšnega ukrepa je sklepal celo voditelj Odmevov, ki naj bi bil vendarle bližje levi opciji. Resda je odhajajoča vlada vladala tudi z odloki, a živeli smo v nenormalnem stanju dejanskih izrednih razmer. Vedno je treba upoštevati kontekst, v katerem se nahajamo.
Če je zmagovita politična opcija dobila od ljudstva mandat, ker je obljubila, da bo bolj povezovalna, bi takšen »revolucionarni« ukrep pomenil dodatno razdvojevanje že v samem začetku v smislu obračuna s sovražniki, kar ni modra, še manj pa državotvorna popotnica za pričetek vladanja.
V slovenski politiki bi se moralo ustvariti neko skupno trdno jedro sodelovanja, nek nabor državotvornih zadev, četudi le nekaj njih, kjer bi se izogibali nenehnemu obmetavanju in izključevanju. To je bila denimo osamosvojitev, vstop v EU in NATO, vsaj začetni boj zoper epidemijo covid-19. Izzivov tudi za prihodnje ne zmanjka, naj le omenim reformo zdravstva, energetsko neodvisnost od Rusije, infrastrukturni projekti, itd.
S sprejetjem omenjenega predloga zakona se vladajoča koalicija vsaj v simbolnem smislu ne bo usmerila v prihodnost, temveč nazaj v preteklost. Spet bo šlo le za neko novo antitezo tezi, ne bomo pa se prebili na višji nivo, ki bi si ga državljani od svojih politikov zaslužili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
