V prejšnjem tednu je namreč odmeval intervju v tedniku Mladina s predsednikom Gibanja Svoboda, dr. Robertom Golobom. Ta je označil ustanovitev Nove univerze kot politični projekt, politično odločitev in da bi »želel, da se pogleda smotrnost vseh teh institucij. Ne glede na to, kdaj so bile ustanovljene in kdo jih je ustanovil, je treba ugotoviti, ali so namenjene le same sebi oziroma interesom svojih ustanoviteljev, in če so, je treba ukrepati.«
Zanima me, kdo in kako bo ukrepal, če omenjeni gospod dobi volitve, če pa imamo za to v samostojni državi že dobra tri desetletja pristojne institucije, ki opravljajo svoje strokovno delo v smislu zagotavljanja akademske strokovnosti in pravne pravilnosti. Je pretendent za mandatarja – milo rečeno: neakademsko – želel namigniti, da je moč pravila spremeniti ali pa politično vplivati na delo teh neodvisnih institucij?
Tako dobesedno pred vsakimi volitvami z akademskimi kolegi, vsi praviloma z vsaj solidnimi akademskimi karierami, ki tudi odstopajo od primerljivih kolegov na javnih institucijah, trepetamo za svoje službe, če bo slučajno izvoljena »napačna« opcija. To je nenormalno in očito kaže, namiguje na nek obstoječi modus operandi oziroma paktiranje politike v navezi z akademsko sfero. Vpletanje politike v akademsko delovanje namreč nasprotuje ustavni avtonomiji univerze, ki naj bi bila neodvisna od politike. Pa to določilo jemljemo v Sloveniji dovolj resno?
A zatakne se že pri samem pojmu »univerza«, ki se razume v Sloveniji povsem različno. Na eni strani jo razume javna univerzitetna elita, večinoma leve provinience, v smislu velikih akademskih kompleksov po vzoru Humboldtove popolne univerze, z vsemi disciplinami, ki je produkt 19. stoletja in značilnost industrijske dobe. V Sloveniji imamo kvečjemu dve takšni univerzi: ljubljansko in mariborsko. Na drugi strani pa imamo zdaj že kar nekaj malih univerz, ki so s svojo majhnostjo lahko bolj fleksibilne in inovativne.
Toda zdaj že pregovorna mantra javne univerzitetne elite, ki ne izhaja iz nikakršnih poprejšnjih študij ali z znanstvenimi podatki podprtih razlogov, je, da naj bo univerza predvsem javna, zasebnemu šolstvu pa naj bo dovoljeno ustanavljati kvečjemu nekakšne »politehnike«, ki naj ne bi bile sposobne organizirati doktorskega študija, zato ga ne smejo imeti. Poleg tega obstoječa zasedba rektorske konference sploh ne spusti medse novoustanovljenih zasebnih univerz, četudi bi po zakonu to morala storiti, saj naj bi pravila veljala za vse enako. Za to seveda ni moč najti nikakršnih vsebinskih argumentov. Tako se zdi, da pomeni zasebna univerza nekakšen tabu v zavesti obstoječe javne univerzitetne elite.
Podobno je tudi na znanstveno-raziskovalnem področju, kjer so zasebnim raziskovalnim inštitutom prepuščene le drobtinice javnega denarja. Pred kratkim smo opazovali, kako je bilo nekaj malega od vsaj sto milijonske pogače, ki jo država vsako leto namenja pretežno javnemu akademskemu svetu (pedagoško-raziskovalno), namenjene akademskim zasebnikom združenim z lokalnim okoljem v javno raziskovalno pobudo na Dolenjskem. Kakšen vik in krik je zagnala naša največja univerza!
Ko bi univerzitetni akademski prostor res bil povsem javen. To bi pomenilo, da je odprt in dostopen vsem potencialnim zainteresiranim kandidatom, ki bi radi delali na znanstveno-pedagoškem področju in ki izpolnjujejo meritokratske kriterije. Seveda bi bilo za to treba organizirati transparentne postopke izbire na podlagi javnih natečajev, kjer bi bili izbrani tisti z boljšimi referencami. Bojim pa se, da na žalost temu ni ravno tako, in so ti postopki, ki bi vendarle morali biti javni, večinoma tako izvedeni le pro forma in se izbere kandidata, kandidatko, ki je kakorkoli že prej povezan(a) z odločevalci. Lahko tu govorimo o kakšni javnosti? To naj prosim preveri dr. Golob, če bi se po volitvah že rad »igral« inšpektorja na tem področju.
Bojim se, da za razliko od gospodarstva akademski prostor še nekako ni uspel iti skozi proces tranzicije, v smislu tega, da bi bila zasebni visokošolski pobudi priznana nekakšna legitimnost obstoja. Kar je akademska normalnost v zahodnem svetu. Še vedno se na zasebno visokošolsko pobudo gleda nekako suspektno. To pa lahko rečemo tudi za nižje nivoje šolstva.
Konec koncev je univerza nekakšna skupna »škatla«, pravna oblika, v okviru katere deluje več fakultet, ki navzven nastopajo pod isto firmo. Gre za statusno obliko delovanja, ki kot taka niti ne bi smela biti pomembna oziroma bi morala biti drugotnega pomena, saj samo ime kot zgolj okvir nič ne pove o kakovosti dogajanja znotraj tovrstne pravne oblike.
Moderna akademska institucija bi morala biti osredinjena predvsem na študenta: koliko ga nauči, kakšnega znanja ga nauči, kako bo ta znal to znanje uporabiti v praksi, kako spodbujati njegovo ustvarjalnost, razmišljanje itd. Vse ostalo bi moralo biti drugotnega pomena!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Namig: komentirajte raje teme, v katerih niste osebno prizadeti. Tam se lahko vsaj pretvarjate, da ste objektivni...