Med udobjem in moralo

Rešitev je sicer na dlani: takojšnji embargo na evropski uvoz ruskih energentov, nafte in predvsem plina, bi gotovo v kratkem ustavil vojno. Desetletja je večinoma (zahodna) Evropa omogočala ruski oligarhiji bogatenje: vse te mega jahte, razkošne vile in najsodobnejše orožje vojaške supersile prihajajo večinoma od milijard evrov iz evropskega zahoda. V normalni situaciji bi sicer temu rekli mednarodna trgovina, ki je lahko povsem poštena. Malce grenkobe je sicer tudi prej bilo glede tega, da Putinova Rusija ni namenjala bajnega zaslužka od prodaje energentov za splošno blagostanje sicer velike države. Namesto tega so ustvarili velik prepad med ljudmi v smislu bogastva in revščine – gotovo bistveno večji, kot je veljal v časih Sovjetske zveze. Režimska elita je »nesramno« bogatela in se razvajala z vsemi možnimi, pregrešno dragimi igračkami sodobnega sveta. Vzporedno s prisvajanjem materialnih dobrin pa je režim tudi vse bolj stiskal obroč okoli sebe v smislu zatiranja političnih svoboščin glede vsakega, ki si je drznil kritizirati vladajoči sloj.

Rusija je že leta nazaj padla pod vse dostojne pravno-politične standarde Zahoda, ni pa najbrž predrzno trditi, da jo je energetsko bogastvo, ki je omogočalo in še omogoča prosperiteto zahoda Evrope, držalo pri življenju. Toda zdaj se zdi, da je tega konec, saj je »rdeča črta« bila prestopljena.

Toda popolne blokade nakupa ruskih energentov si bogata Evropa le ne upa storiti, saj bi to v pomembnem delu ogrozilo trenutno relativno udobno življenje njenih prebivalcev. Gotovo so ekonomisti naredili izračune, kaj bi to pomenilo za evropsko gospodarstvo, in ne dvomim v tovrstne pesimistične napovedi. Tako se Evropa odloča za postopno preklapljanje na energente iz drugih virov. Toda pri tem se postavlja več vprašanj: kako bo postopen preklop sploh pomagal Ukrajini v sedanjem trenutku, ko dnevno beležimo nova trupla? Zdi se, da Rusiji to vsaj delno ustreza, saj tudi sama bije bitko s časom, da si pred pogajanji, ki se bodo prej ko slej zgodila, pridobi čim več ukrajinskega ozemlja, da si tako še okrepi pogajalsko pozicijo.

Po drugi strani me tudi zanima, kaj bi pomenil šok takojšnjega odklopa ruskih energentov za Evropo: res hudo gospodarsko krizo, milijone brezposelnih in lačnih, nemara celo smrti, ali zgolj nekaj manj lagodno življenje? Navsezadnje so poleg ekonomskih v igri tudi povsem moralna vprašanja: koliko litrov nafte (ali plina) je vredno eno človeško življenje? Pri tem ne mislim le na ukrajinska življenja, temveč tudi ruske vojake – predvsem nabornike in tiste, ki so bili proti svoji volji pahnjeni v morijo.

Jasno, da si nihče ne želi jedrskega spopada, saj bi ta lahko pomenil civilizacijski konec. A »ekonomska jedrska bomba«, kar bi pomenila takojšnja popolna zaustavitev odjema energentov, bi morda vendarle naposled streznila kremeljski vojni stroj?      

Ob vseh teh razpravah in ugibanjih enostavno ne morem sprejeti relativizacije ruskega vdora v Ukrajino s strani določenega dela prebivalstva, tudi pri nas, češ saj da Amerika kot druga supersila ni nič boljša, ker so tudi sami pobijali po svetu, od Vietnama naprej. Gotovo so bili tudi vpleteni v nečedne posle, toda sedanjo rusko agresijo je obsodil domala ves svet. Zdaj menda vemo, kdo je bad guy? Takšne enotnosti v mednarodni skupnosti ni bilo verjetno še nikoli. Da je takšna svetovna enotnost »ameriško maslo«, pa se mi zdi tudi za lase privlečeno, kot ena izmed tistih zgodb, da covida-19 sploh bilo ni. Tudi če nekdo riskira svoje življenje in želi narediti nekaj dobrega za trpeči narod, je to zgolj politična promocija pred volitvami. Takšno relativiziranje moralnih dejanj vodi v nevarni moralni relativizem, kjer je razlika med dobrim in zlim popolnoma zabrisana.

Počasno evropsko prehajanje na ne-ruske energente je prav lahko tudi prepočasno. Prepočasno za številna življenja, ki bi se lahko ohranila. Obenem bo ruski vojaški stroj mlel še naprej. Pri tem pa bi se lahko vprašali, ali ni morda čas, da Evropska unija iz ekonomske in politične še napreduje v vrednostno-moralno skupnost? Morda je čas, da nekoliko spremenimo vrstni red med ekonomskimi vprašanji in moralnimi?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.