Predlog, da se zavoljo naraščanja števila zadev in pristojnosti, o katerih odloča Sodni svet, ta organ vsaj deloma profesionalizira, pravzaprav ni nov. Že leta 2017, ko se je sprejemal nov Zakon o Sodnem svetu, je bilo veliko govora o tem, tudi v strankarski politiki, da je »častno«, torej nepoklicno delo svetnikov v tem pomembnem državnem organu preživet ostanek preteklosti. Tako se mi zdi zdajšnji predlog logično nadaljevanje neke nedorečene zgodbe. Občutek imam, da se je leta 2017 ob vsej obsežnosti reforme te institucije (lasten zakon, lastna postavka v proračunu, novi, bolj ugledni prostori, prevzem disciplinskega postopka ter etične komisije itd.) politiki zdelo preveč, da bi še profesionalizirali delo svetnikov. Polna ali vsaj polovična poklicna funkcija predsednika-ce se zdi tisti potreben minimum, kjer je treba začeti. Ni namreč povsem resen državni organ, če vsaj njegov predsednik ne sedi v svoji pisarni in ima »telefonsko številko, kamor se ga lahko pokliče«, če parafraziram neko drugo kritiko o resnosti določene institucije.
Za poklicno opravljanje funkcije predsednika je predvideno plačilo v višini plače vrhovnega sodnika svetnika. V simbolnem smislu se mi to vendarle ne zdi dovolj primerno, saj na primer postavlja organ, ki ni del sodne veje oblasti, po višini plačila v podrejen položaj predsedniku Vrhovnega sodišča. Pri tem pa naj bi Sodni svet (v okviru svojih pristojnosti) tudi lahko »nadziral« tega predsednika. Zato predlagam, da če se že odločimo za poklicno funkcijo, se plača predsednika Sodnega sveta izenači s plačami najvišjih državnih funkcionarjev.
Naslednja predlagana sprememba je, da bi se v zapisniku o posvetovanju in glasovanju za potrebe pritožbenega postopka evidentiralo, kako je kdo izmed članov in članic Sodnega sveta glasoval. Argument za takšno rešitev se nanaša na očitke glede potencialne pristranskosti svetnika-ce v zvezi z odločanjem o napredovanju posameznih sodnikov. Res je zaskrbljujoče, da po podatkih raziskave iz leta 2019 kar 40 odstotkov sodnikov meni, da – zavoljo pristranosti članov-ic Sodnega sveta – njihovi kolegi niso napredovali samo na podlagi svojih sposobnosti in izkušenj. Po lastnih izkušnjah sicer menim, da je takšna skrb pretirana, res pa je, da je slovensko poklicno okolje tudi na tem področju sorazmerno majhno in zelo prepleteno z osebnimi poznanstvi, če že ne sorodstvi. V takšni situaciji je tako nadvse pomemben že videz nepristranskosti, kar bi se v zvezi z delovanjem Sodnega sveta vedno dalo še izboljšati. Poleg predlagane spremembe je tudi moč sprejeti kodeks profesionalne etike za člane Sodnega sveta. Vsaj sodniki-člani so sicer že zavezani svojemu sodniškemu kodeksu, toda delo v Sodnem svetu se razlikuje od sodniškega. Poleg sodnikov-ic pa v svetu sodelujejo tudi »zunanji« člani, ne-sodniki, ki jih – za razliko od nekaterih sodnih svetov po Evropi – ne zavezuje nikakršen etični kodeks.
Poglavitni razlog, zakaj je zakon iz leta 2017 obdržal nejavne seje Sodnega sveta, nikakor ni bila bojazen svetnikov in svetnic, da bi se razkrile njihove odločitve – te smo redoma javno zagovarjali –, temveč predvsem skrb za varstvo občutljivih osebnih podatkov sodnikov, o zadevah katerih se odloča (kot na primer o njihovem zdravstvenem stanju, zasebnem življenju), s katerimi se Sodni svet tu in tam seznanja. Ob takšnem velikem nezaupanju sodnikov do odločanja Sodnega sveta pa bi bilo morda treba celo razmisliti o še večji transparentnosti pri odločanju tega organa, kot pa jo predlaga Ministrstvo za pravosodje.
Tretji reformni predlog Ministrstva za pravosodje se nanaša na disciplinske postopke in je tudi posledica odločitve Ustavnega sodišča, ki je upravičeno ugotovilo neustavnost ureditve, ko Sodni svet poda pobudo za začetek disciplinskega postopka, potem pa njegovi člani sodelujejo pri odločanju o tem v senatih disciplinskega sodišča. Moram priznati, da se je ta problem leta 2017 očitno spregledalo. Pri tem se mi zdi predlog ustavnega sodnika, zdaj predsednika Ustavnega sodišča Accetta v njegovem ločenem mnenju neprimeren, saj odvzeti Sodnemu svetu možnost podati pobudo za uvedbo disciplinskega postopka pomeni povsem odvzeti možnost zunanjim članom (ne-sodnikom) Sodnega sveta, da predlagajo disciplinski postopek zoper problematičnega sodnika-co, in pomeni korak nazaj, ko so zoper sodnike predlagali uvedbo postopka le predsedniki sodišč (z izjemo Ministra-ce za pravosodje) in o njih odločali sami sodniki, kar ni v skladu z evropskimi dobrimi praksami. Situacija, ko člana Sodnega sveta, ki je predlagal uvedbo disciplinskega postopka, zamenja drug ad hoc disciplinski sodnik, iz nekakšnega nabora uglednih pravnikov, ne-sodnikov se mi zdi ustrezna. Obstajala bi sicer tudi možnost, da člani Sodnega sveta, ki so vnaprej imenovani v senate disciplinskega sodišča, ne bi smeli glasovati o pobudi za uvedbo disciplinskega postopka oziroma bi bili iz takšnega odločanja avtomatično izvzeti. Tudi na takšen način bi se onemogočila pravno »nenaravna« situacija, ko o isti zadevi »kadi toži in sodi«.
Naj za konec dodam, da upam, da bo do zakonskih sprememb dejansko prišlo še v mandatu te vlade. Sicer pa bo vanje morala slej ko prej ugrizniti prihodnja vlada, če želimo povečati kakovostno delovanje Sodnega sveta, kar se vsekakor zdi državotvorna (nadstrankarska) poteza.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
