Po prvem odstavku 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. V omenjeni zadevi je Ustavno sodišče ocenilo, da bi izvrševanje morebiti protiustavnega zadevnega člena interventnega zakona povzročilo hujše škodljive posledice, kot če se morebiti ustavnoskladen člen tega zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča ne bi izvrševal. Zato je do svoje končne odločitve zadržalo njegovo izvrševanje.
Težko popravljive posledice naj bi bile v tem, da se z interventnim zakonom odstopa od enotnega sistema plač v javnem sektorju, ki zagotavlja enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Če bi Ustavno sodišče v nadaljevanju svoje (vsebinske) presoje ugotovilo neustavnost tega interventnega zakona, naj posledic, ki bi nastale na njegovi podlagi, ne bi bilo več mogoče popraviti. Poseg v enotni plačni sistem brez socialnega dialoga naj namreč za nazaj ni več mogoče vzpostaviti, nemogoče bi bilo vračati preveč izplačane plače in bi šlo s tem za nepovratno oškodovanje javnih sredstev.
Zanimivo, da v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče sploh ne navede, katera ustavna določba bi utegnila biti z izvrševanjem interventnega zakona ogrožena. Govori le o enotnem plačnem sistemu, kot da bi ta sam po sebi užival ustavnopravno varstvo. Ali je v ozadju ustavno načelo enakosti pred zakonom, lahko le ugibamo. Oziroma ta argument najdemo med argumenti predlagateljev, ki jim Ustavno sodišče prisluhne. Predlagatelji navajajo tudi, da je treba izvrševanje omenjenega člena zadržati zato, ker je izpodbijana določba v očitnem nasprotju s 14. členom Ustave, saj brez utemeljenega razloga omejitev iz drugega odstavka 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju odpravlja zgolj za zdravnike in zobozdravnike, ne pa tudi za druge javne uslužbence (npr. za najzahtevnejša delovna mesta v raziskovalni dejavnosti, vodjo medicinskega laboratorija).
Pri tem se zdi, da v svojem odklonilnem ločenem mnenju ustavni sodnik Jaklič v tem primeru upravičeno opozarja na pretirani (politični) aktivizem Ustavnega sodišča. Za sodniški aktivizem, ki je praviloma politične narave, gre tedaj, ko se sodišče ob nejasni (gornji) ustavni premisi, njeni odsotnosti ali celo proti njej spusti v razsojanje o primernosti ali neprimernosti spodnje premise – v tem primeru izpodbijanega zakona. V takšnem primeru se postavi v razsodnika brez izrecne predhodne ustavne določbe, ki jo v ta namen pravzaprav kreira samo.
Zdi se mi, da Jaklič s svojo kritiko želi opozoriti, da je Ustavno sodišče neupravičeno sprejelo tezo, da je trenutno veljavni enotni plačni sistem z vsemi svojimi mehanizmi za njegovo korekcijo pravzaprav (nevtralna) ustavna vrednota, ki je ne gre samovoljno podirati, kar naj bi storila Vlada. Toda Ustava RS nič ne govori o tem, kakšna naj bodo razmerja med plačami različnih javnih uslužbencev in funkcionarjev. To je namreč stvar proste presoje glede normativne ureditve zakonodajalca in vsakokratnega družbenega dogovarjanja ter prilagajanja trenutni družbeni situaciji.
Zanimivo je tudi, da izmed argumentov, ki so podpirali ta interventni zakon glede spornega člena (vsaj tiste, ki sem jih zasledil v medijih, kajti samega predloga zakona nisem bral), izpostavi samo tistega glede uresničevanja stavkovnega dogovora med Vlado in sindikatom Fides iz leta 2016. »Širša slika« problema, ki naj bi ga reševal ta zakon (tudi v tem delu), pa je v argumentaciji Ustavnega sodišča izpuščena, na kar upravičeno opozarja ustavni sodnik Šorli v odklonilnem ločenem mnenju. Argument glede grožnje odhoda zdravnikov zaradi podcenjenosti poklica, problem slabega plačila mladih zdravnikov, obremenjenost zdravstva s pandemijo pa prezre. Doda le, da bi bilo moč odhode zdravnikov iz javnega sektorja sanirati z dodatki. Kaj pa problem družinskih zdravnikov itd.? Občutek je, da je Ustavno sodišče prehitro prisluhnilo sindikatom, ki so Vladi oziroma koaliciji, ki je zakon sprejela, med vrsticami, če že ne izrecno, očitali »podtaknjenca«, pri čemer naj bi z interventnim zakonom Vlada reševala pravzaprav »nenujno stvar« in se na takšen način znebila referenduma.
Res je, da je Ustavno sodišče v tej odločbi odločalo le o težko popravljivih škodljivih posledicah in, ker je ugotovilo njihovo nepopravljivost, je izvrševanje zakona zadržalo. Za kako »težko« popravljive posledice dejansko gre, je seveda tudi posebno vprašanje. Tudi o tem prepričljivo piše ustavni sodnik Šorli v svojem odklonilnem mnenju. Na eni strani so argumenti predlagateljev v tem smislu šibko argumentirani, po drugi strani pa mora Ustavno sodišče po vsebini o tej zadevi odločiti v 30 dneh (sicer instrukcijski rok, ki pa se ga je vendarle treba čim bolj držati), konec koncev pa tudi, ko gre za finančne posledice, se te vendarle da vedno tako ali drugače sanirati tudi za nazaj.
Glede na to, da lahko v obrazložitvi preberemo, da naj bi bile škodljive posledice v tem, da se ruši enotni plačni sistem brez socialnega dialoga, je seveda pričakovati, da bo sodišče tudi v vsebinskem delu sledilo temu, do česar se je v bistvu že deloma opredelilo. Da bi ugotovilo, da je z zadržanim delom interventnega zakona vse v redu, bi bilo pravo presenečenje, kar pa se zdi v tem primeru skoraj nemogoče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
