V predvolilnem času opazujemo stranke in njihove (prihodnje) voditelje, kako druge stranke in teh voditelje obtožujejo preteklega razdvajanja ljudi in hkrati sami prisegajo na to, da po volitvah ne bodo sklepali koalicijskih sporazumov s takšnimi strankami, kot da se, paradoksalno, ne bi zavedali, da sami s tem izključujejo in razdvajajo. Temu njihovi privrženci in njim privrženi mediji ploskajo, kot da se ne bi zavedali, čemu pravzaprav ploskajo.
Najbrž v današnjem času bolj vleče, kar se dobro sliši, vidi, okusi, tipa itd. Ne glede na vsebino. Povprečen volivec se zdi potrošnik v supermarketu političnih idej, kjer bolj vlečejo tiste, ki so v boljši embalaži, se lepše lesketajo, imajo lepšo frizuro, so bolj privlačnega vonja. V teh pogojih se bolje »prodaja« antagonistična in izključevalna argumentacija in retorika, saj je to boljši šov. Še posebej so privlačne predvolilne afere, diskreditacije še posebej močnih kandidatov z druge strani in podobno. Samo, da se bolj kriči in ob tem tudi bolj kadi.
Toda kratkovidnost tovrstnih političnih trgovcev se morda kaže tudi v volilni abstinenci, ki jo naše politično telo goji že vrsto let. Podobne zgodbe se vrstijo ena za drugo že vrsto let. Napovedujejo se novi obrazi, ki se v trenutku z izdatno medijsko podporo vzpnejo, potem pa klavrno propadejo. Četudi v politiko vstopijo »neomadeževani«, iz politične »greznice« nihče ne pride čist. Do prave spremembe, preboja na političnem parketu pa pravzaprav ne pride in vrtimo se v istem krogu.
Zanimiv družbeni eksperiment bi se zdela politična stranka, ki bi ponudila politično argumentacijo ter retoriko kooperativnosti, sprave, kompromisa, ki bi želela presegati delitve levo-desno s pravnim programom, v katerem bi bile izdelane točke takšnega preseganja v konkretnih primerih. Pri tem bi denimo povzela nekaj izhodišč bodisi tradicionalne levice (ali desnice), tem zoperstavila tradicionalne antiteze desnice (ali levice) in nato postavila svoje rešitve kot sintezo, kot tretjo varianto, ki bi presegala klasično delitev in bi pomenila določen kompromis. Recimo, da bi se takšna stranka poimenovala – malce aristotelovsko – Stranka zlate sredine.
Morda bi pri določenih družbenih vprašanjih, kjer so na levi in desni nepremostljive vrednostne razlike (»globoka nesoglasja«), vnaprej določila cono previdnosti, kjer bi se tovrstnih vprašanj lotila še posebej tenkočutno. Denimo za vprašanji splava in evtanazije se zdi, da bo vedno obstajalo nesoglasje med tistimi, ki dajejo življenju tudi v tovrstnih situacijah absolutno vrednost, ter tistimi, ki gledajo na tovrstno vrednost življenja bolj relativistično. Teh vprašanj se vrednostno ne da premostiti, razlika pa je v tem, ali bomo dosegli kakšen znosen kompromis, ali morebiti začenjali vojne.
Toda še zdaleč niso vsa družbena vprašanja tovrstne narave, da jih levica in desnica ne bi mogli premostiti v vsakdanjem življenju. Že glede polpretekle zgodovine bi se dalo veliko narediti, če bi na problematiko gledali in se obnašali bolj spravno. Recimo, da bi Stranka zlate sredine imela za svoj cilj sklic nekakšne vsedružbene konference, kjer bi določili, katere so tiste najbolj (globoko) sporne zadeve, glede katerih bi se dogovorili, da jih ne bomo (več) pogrevali. Morda bi takšen zapis celo umestili v Ustavo kot temeljno družbeno pogodbo.
S preveliko razklanostjo družbe je tako kot z nevrotičnim posameznikom, ki mentalno sicer ni psihotičen, da bi bil duševno bolan, toda tudi povsem zdrav ni, saj je v sebi razklan, v bistvu skregan med seboj. Njegova terapija poteka tako, da se njegova črn in bel pol zopet dogovorita, spravita med seboj in ponovno integrirata v celovitega (»sivega«) posameznika. Terapevtsko vrednost ima pri tem kompromis, ki pri tem pomeni vsakega nekaj. Oba pola dobita svojo vrednost in priznanje. Razklanost tako posameznika kot družbe duši njun energijski potencial, s tem njuno ustvarjalnost in tudi materialno dobrobit.
Me prav zanima, kako bi se odrezala takšna stranka? Bi uspela bolj mobilizirati volilno bazo kot sicer? V vsakem primeru bi pomenila, da se breme (ne)spravljivosti iz politike vsaj deloma prenaša na državljane. Volivci, ki si tega želijo, bi to podprli. V nekem smislu bi to lahko bil lakmusov test, koliko je državljanom sploh do spravnosti. Ali pa so to le sanje filozofov, ki tako ne bodo nikoli zavladali, kot je to pričakoval Platon.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
