Prav pred zaključkom lanskega leta sem, ker je bilo v zadnjih dveh tednih pred novim letom malce mirnejše, zaključeval zadeve, ki sodijo v pristojnost t.i. „izvenobravnavnega“ ali tudi „zunajobravnavnega“ senata, ZKP ga navaja kot „senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP“. Šlo je je za „redne“ zadeve, ki se razlikujejo od „dežurnih“, ki jih moraš reševati v zelo kratkih rokih, praviloma dnevu ali dveh. Na srečo mi je uspelo v pretežni meri zadeve odkljukati in stopiti v 2022 kolikor toliko tekoče. Dežurne zadeve navedenega senata so seveda še za kanček bolj naporne in jih sploh ni mogoče odlašati, ker te vežejo zgoraj navedeni roki. Praviloma si po tednu dežurstva, če se le da, vzamem kak dan dopusta, še posebej če je bilo dogajanje bolj burno. Na naši sodniji so te zadeve namreč lahko resnično naporne. Lansko leto mi je recimo ostal v spominu ugovor zoper par sto strani dolgo obtožnico, kjer sem potreboval dva dni, da sem se v tekstu sploh znašel. Priprava poročila za senat in pisanje sklepa pa so me resnično izmozgali do konca. Dežurstvo tukaj bi res lahko opredelili kot adrenalinski šport. V leto 2022 sem stopil ravno na tak način, kot član dežurnega senata.
Ker je sicer delo sodnika kontinuirano, obrat v nov začetek leta nima takšnega pomena kot v drugih službah. Je pa vseeno nek nov začetek in čeprav imam za januar ter naslednjih par mesecev že dokaj načrtovane in razpisane zadeve, je na mestu razmislek, kako zastaviti delo za naprej. Če sem še upal, da se je s cepivom in počasno vključenostjo vseh smiselnih ukrepov v naše delo zadeva vsaj malce stabilizirala, me je, tako kot verjetno marsikoga drugega, začelo rahlo skrbeti, ali se ne bodo zaradi „omikronov“ in podobnih naslednikov, stvari ponovno zakomplicirale. Ni nikakršnega dvoma, da delovni „izplen“ zadnjih dveh let, zaradi tega nesrečnega covida, ni takšen, kot bi moral biti. Na kazenskem področju, kjer je osrednji problem vedno bila udeležba na glavnih obravnavah, se je to po mojem najbolj odrazilo. Popolna ustavitev dela in nato pogoj PCT sta že sama po sebi povzročala, da so glavne obravnave odpadale kot po tekočem traku.
Relativno pogosto je, da vabljena oseba, ki ni ravno pri volji priti na sodišče, ugotovi, da jo malce praska po grlu in se ne počuti dobro ter nato dobi ustrezno zdravniško opravičilo. V običajnih okoliščinah imaš možnost preverjati upravičenost takih opravičil prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje, pri tej bolezni pa to ni niti smotrno, ker je razlog izdaje bolj previdnost in manj resnična diagnoza. In če manjka samo ena oseba je že dovolj, da ti „razmeče“ koledar razpisanih obravnav. Dodajmo še prepovedi ali omejitve potovanj iz tujine in je slika dokaj jasna. Žal je bilo kar nekaj primerov, ko je bila razlog odsotnosti smrt bližnjega zaradi navedene bolezni. V enem primeru celo smrt obtoženega, ki pa ima seveda čisto drugo procesno posledico, ki deluje v obratni smeri od odsotnosti.
Določene stvari je seveda mogoče zaobiti, predvsem z uporabo sodobne tehnike, ki jo sedaj opredeljuje tudi Zakon o kazenskem postopku, a uveljavitev takšnih postopkov zahteva čas ter postavlja več dodatnih vprašanj in iskanja rešitev. Ker gre za neka nova stanja, je potrebna precejšnja inovativnost in iznajdljivost, a take stvari kvarijo rutino in ustaljenost delovanja. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, bo treba bistveno prenoviti postopek, drugače enostavno ne bo šlo
V tem mesecu imam recimo načrtovanih 23 narokov glavnih obravnav. Po osnovnem stališču naj bi se glavna obravnava začela in končala na enem naroku. Tako bi teoretično moralo mojemu načrtu slediti 23 sodb, a vsak, ki se ukvarja s tem, se ob tej izjavi samo prizanesljivo nasmehne. Že v teh dveh dneh letošnjega leta sem moral preklicati dve obravnavi iz opravičljivih razlogov. Zdaj samo upam, da mi nadaljnjih dni ne poruši še kakšna nepredvidena zadeva, kot so recimo napovedovani ukrepi v zvezi s povišanjem obolevnosti zaradi nove različice virusa.
Mogoče napisano ni pretirano zanimivo, vsekakor ni poduhovljeno ali znanstveno, a realnost sodniške funkcije je pač taka in ko se koledar obrne, v ospredje najprej stopi opisani razmislek. A ker je vendarle začetek vsakega leta tudi priložnost, ostajam pozitiven – ne po PCR ali podobnem testu, da ne bo narobe razumljeno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
