Države Zahodnega Balkana zaznamujejo šibko uresničevanje vladavine prava, sistematična korupcija, šibke institucije in primerjalno nizek življenjski standard. Evropska komisija v svojih letnih poročilih o vladavini prava v državah Zahodnega Balkana v zadnjih letih poudarja sistematične in vsesplošne težave pri zagotavljanju najosnovnejših predpostavk vladavine prava. Nekaj napredka je bilo doseženo v državah kot je Albanija, kjer z normativnimi reformami poskušajo izkoreniniti korupcijo iz sodne veje oblasti. Pogosto niso normativne reforme edina rešitev, marsikaj je odvisno od običajev, kulture in mentalitete v balkanskih družbah.
Ljudje večinoma ne zaupajo državam, ker niso oziroma še vedno ne znajo poskrbeti niti za najosnovnejše potrebe prebivalstva kot so denimo dostop do prehrane, vode, dostojnega bivališča in kakovostnega osnovnega zdravstvenega varstva. Socialna država je zaradi pomanjkanja javnofinančnih sredstev zelo šibka. Ljudje so se zato naučili poskrbeti sami zase. V večini držav je zato delež neformalne ekonomije visok. Ponekod, kot denimo v Albaniji, dosega skoraj šestdeset odstotkov, drugod malo manj, a je le redkokje nižji od tretjine gospodarstva. V takšnih okoljih so reforme težje kot v bolj reguliranih državah.
V gospodarstvih držav Zahodnega Balkana je politika še vedno zelo prisotna in se vmešava v gospodarstvo. Države se večinoma ne želijo umakniti iz sektorjev, ki so iz neprepričljivih razlogov označene za državne. Najuspešnejši gospodarski sektorji kot je denimo energetski so še vedno v rokah vsakokratne politike. Številne izmed balkanskih držav so odprle svoje trge in liberalizirale določene panoge, da bi privabile tuje neposredno naložbe. Nekateri tuji investitorji so v države prinesli dobre poslovne prakse.
Številne gospodarske družbe s sedeži v državah članicah Evropske unije so od svojih poslovnih partnerjev v svojih globalnih verigah zahtevajo, da ne le sprejmejo, temveč tudi ponotranjijo evropske standarde korporativnega upravljanja, varstva človekovih pravic in okolja pri poslovanju. Vse seveda ni idealno. Nekatere transnacionalne gospodarske družbe izkoriščajo državne subvencije za to, da za nekaj časa produkcijo preselijo denimo v Srbijo. Ko počrpajo subvencije, odidejo. Nameni takšnih investitorjev so zato vprašljivi. Zadnjih protesti v Srbiji kažejo na potencialno negativne posledice takšnih naložb.
Nekatere vlade držav Zahodnega Balkana, predvsem Srbija, so v zadnjih letih privabile vprašljive investitorje iz Azije, ki ne spoštujejo sodobnih standardov korporativnega upravljanja. Civilna družba že več let opozarja na škodljive poslovne prakse teh investitorjev, ki jim ni mar za varstvo okolja in človekovega dostojanstva. Balkanske države zaostajajo za uresničevanjem podnebnih zavez in uvajanja obnovljivih virov v vse pore družbenega življenja. Medtem ko se države članice vse bolj usmerjajo in so zavezane obnovljivim virom energije, na Zahodnem Balkanu še vedno vladajo gospodarske družbe iz industrije fosilnih goriv. Javne politike za boljše okolje izostajajo. Interesi investitorjev so vse bolj poenoteni s političnimi interesi vladajočih elit.
Evropska unija in njene države članice so se tudi zato pred slabima dvema mesecema na vrhu EU in držav članic Zahodnega Balkana zavezale, da bodo v naslednjih letih v njihova gospodarstva investirale trideset milijard. Zagotovo pomembna zaveza, ki pa je ostala brez časovnice vstopa držav v EU. Investicije in pomoč je treba vezati na izboljšanje vladavine prava in normativnih okvirjev gospodarstva. Nekaj deset milijard, ki jih je Evropska unija obljubila v nekaj naslednjih letih bo zato pljunek v morje, če ne bodo sprožile strukturnih sprememb. Deklaracije iz Brda na splošno pogojuje pridobitev sredstev z napredkom na področju vladavine prava in družbeno-ekonomskih reform. Naložbe so dobrodošle, a kakšen bo njihov smisel, če ne bodo vodile k odprtju novih delovnih mest, bolj trajnostnem poslovanju, ki bo varovalo okolje in človekove pravice ter spoštovalo pravila dobrega korporativnega upravljanja. Zahodni Balkan se danes nahaja kot ničkolikokrat v zadnjih sto petdesetih letih v nezavidljivi situaciji. Večina prebivalstva životari in išče pot v obljubljene dežele evropskega Severa. Voditelji zahodnobalkanskih držav se izzivov zavedajo. Izjave večine izmed njih so bile na omizju voditeljev na letošnjem blejskem strateškem forumu presenetljivo odkrite in melanholične. Zavedajo se tragične usode svojih držav, ki jim tudi v prihodnjih desetletjih ne kaže nič dobrega. Dolgo časa so vse upe na Balkanu za izhod iz začaranega balkanskega kroga iskali v Bruslju.
A v razmišljanju bruseljskih tehnokratov je Zahodni Balkan oddaljen bolj kot Južna Amerika ali Azija. Včasih se zdi, da Balkan razumejo kot tovarno poceni delovne sile, ki bo v starajočih se severnoevropskih državah opravljala najtežje poklice. Balkanske države se tega zavedajo. Bruselj zato na Zahodnem Balkanu nima takšne teže, kot jo je imel nekoč. Bruselj mora zato Zahodnemu Balkanu ponuditi alternativo in sprožiti procese, ki bodo srednjeročno izboljšali življenje večine prebivalstva. Družbe Zahodnega Balkana med vsakodnevnim životarjenjem, šibkimi institucijami in neizpolnjenimi potencialni svojih gospodarstev ter prebivalstva pravzaprav nimajo druge izbire kot v evropski integraciji. Alternative pa nimajo niti evropske države, če ne želijo, da se ponovijo temne zgodbe iz preteklosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
