Študenti in kandidati za najrazličnejše izpite so si od nekdaj skušali pomagati z raznoraznimi bližnjicami in pomagali, da bi lažje opravili izpit oziroma dobili boljšo oceno. Že ko sem sam opravljal pravosodni izpit, pred kakšnimi 25 leti, so krožila razna vprašanja, ki naj bi jih kot najpogostejša postavljali izpraševalci za določena pravna področja. Krožile so tudi določene anekdote, ki so se nanašale na pisni del izpita, o nekakšni »pravni pomoči«, ko naj bi kandidat nekako med izvajanjem pisnega izpita odšel na stranišče, od tam pa poklical izkušenega pravnika, s katerim se je že prej dogovoril, da je bil ta pomočnik na »stand-by« in mu sugeriral rešitev za določen sodni spis. Predstavljam si, da so to bile bolj govorice in izraz nekakšne hudomušne pripravniške subkulture, kot pa da se je to lahko zgodilo v realnosti. No, če se je to res lahko zgodilo, je bil to hud odklon, ki bi ga nadzorniki lahko in morali preprečiti.
Razna tovrstna pomagala in pripomočki so bili v glavnem zasnovani na solidarnostni ravni kot izraz medsebojne pomoči sotrpinov ob soočenju s takšnim občutnim zalogajem, kot je pravosodni izpit. Danes se ob različnih kolegialnih srečanjih, z malce nostalgije v mislih, radi spominjamo časov pripravništva in vseh pripetljajev povezanih z njim.
V času kapitalizma pa se poleg solidarnosti, ki verjamem, da še ni izginila, takšne bližnjice in koristi ponujajo tudi za denar. Temu bi lahko rekli – z danes bolj moderno terminologijo – podjetniška inovativnost. V okviru ustavne svobodne podjetniške pobude.
Praksa v poslovnem modelu, ki ga je razvil portal 123 PDI, naj bi potekala na način, da kandidat z izvajalcem storitve podpiše pogodbo, po kateri proti plačilu zagotovi kandidatu vprašanja konkretnega izpraševalca in verjetno še kakšno drugo gradivo za pripravo na izpit. Pri tem so dodatna vrednost takšne storitve najbrž prav »dragocena vprašanja«.
Ne zdi se mi sporno, da obstajajo kakršna koli pomagala kandidatom za ta res obsežen izpit. Sporno pa se zdi, (a) kako se pride do takšnih vprašanj in, pravzaprav tudi to, (b) ta takšna (tipična) vprašanja sploh obstajajo.
Glede (b) bi po eni strani lahko rekli, da je vsako pravno področje, ki ga pokriva nek izpraševalec dovolj obsežno, da bi bilo lahko teh vprašanj več sto, tako da neka njihova posebna zbirka niti ne bi bila kakšna dodana vrednost, saj bi vprašanja pokrivala pravzaprav celotno snov. Idealno gledano bi imel morda nek vpraševalec pripravljenih kakšnih 50 ali 100 vprašanj, ki bi se nanašala na osnove, ki jih mora kandidat znati, za višjo oceno pa bi tej osnovi dodal še nekatera bolj specifična vprašanja, npr. za višjo oceno. Če bi se izpraševalci dovolj potrudili in oblikovali dovolj širok nabor vprašanj, ki bi jih zastavljali glede na vedno nove pravne primere in jih predvsem ne bi ponavljali (prepogosto), potem posel omenjenemu portalu ne bi cvetel. Realno gledano pa ima vsak človek neke vzorce delovanja in se mu zdijo določeni problemi bolj pereči od drugih in bi rad o tem povprašal večjo število kandidatov. Realno je zato pričakovati, da se bodo kakšna vprašanja tu in tam vendarle ponavljala. Saj tako je tudi v akademskem svetu.
Glede (a) pa je treba spregovoriti, kako pride portal do vprašanj, ki jih naprej prodaja kandidatom. Kandidat, ki s portalom sklene pogodbe se menda v tej pogodbi zaveže, da bo tudi sam priskrbel portalu vprašanja, ki so bila zastavljena njemu na izpitu. To ne stori tako, da si vprašanja zapomni, ampak pride na ogled svojega spisa na Ministrstvo za pravosodje. Ta mu vprašanja, ki so mu bila zastavljena, ki jih zapisnikar na izpitu beleži, celo na njegovo željo skopira. Ta vprašanja kandidat – zdaj že z opravljenim PDI – menda kljub temu, da podpiše izjavo, da podatke iz spisa ne bo delil naokrog veselo posreduje omenjenemu portalu.
Praksa se mi zdi sila sporna in do zdaj ji še ni bilo stopljeno na prste. Menim, da vsebuje cel kup pravnih problemov. Najprej bi se morali vprašati, ali so izpitna vprašanja avtorsko delo izpraševalca, ki se potem brez njegovega dovoljenja neupravičeno širi naprej. Kakšna rutinska vprašanja to gotovo niso, vprašanje pa je glede kakšnih posebej ustvarjalnih vprašanja glede na reševanje posebnih pravnih problemov. Če bi potegnili analogijo s pravnim akademskim svetom, pravni problemi, ki se razpravljajo na predavanjih, so avtorsko varovani, samo rutinsko izpraševanje pač ne.
Naslednji velik problem pa je kršenje izjave, ki jo menda kandidati podpišejo, da ne bodo naprej razširjali informacij. In to so naši bodoči odvetniki, tožilci in sodniki! Ustni del PDI ni javen dogodek, na njem lahko sodelujejo poleg komisije in kandidata le pripravniki, ki se pripravljajo na izpit. Iz takšnega nejavnega dogodka kar tako razširjati naprej gradivo se ne zdi najbolj primerno.
Menim, da se na takšen način ruši integriteta izpita in bi predvsem CIP in Ministrstvo za pravosodje lahko storila več, da jo zavarujeta. Kandidat naj še naprej pride pogledati vprašanja, saj ima pravico do ugovora, toda ne mu dovoliti njihovo razširjanje – kaj šele jih skopirati – saj obstaja nevarnost, da bo vprašanja širil naprej. To je sicer posmeh resnosti izpita. Normalno je, da se kakšna vprašanja ustno širijo naprej, to je vedno bilo. Toda to, da jih nekdo dobi na pladnju – in še to od države, da jih bo potem nekdo tretji (v zasebnem sektorju) prodajal naprej, pa se zdi preveč!Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
