Olimpijske igre vsakih nekaj let zberejo najboljše športnike sveta v različnih disciplinah. Globalna javnost lahko dobra dva tedna spremlja vrhunske bitke med športnimi gladiatorji. Ko pade zastor, športniki, strokovno in funkcionarsko osebje odidejo domov. Domačini se morajo nato soočiti tako s pozitivnimi kot tudi s slabimi posledicami olimpijskih iger. Tudi tokrat v Tokiu ne bo nič drugače.
Da izvedba olimpijskih iger nekaj stane, ni skrivnost. Olimpijske igre v Rio de Janeiru so stale preko 13 milijard dolarjev. Zimske igre v Sočiju pa skoraj 22 milijard dolarjev. Tudi letošnje olimpijske igre so in bodo organizatorjem povzročile visoke stroške. Organizatorji so ob podelitvi iger v Tokiu leta 2013 predvidevali, da bodo igre stale 7.3 milijarde ameriških dolarjev, a stroški naj bi bili sedaj že dvajset milijard. Večina stroškov je povezanih z izgradnjo infrastrukture za izvedbo olimpijskih iger. Po drugi strani so se stroški olimpijskih iger v Tokiu povečali zaradi epidemije in enoletne prestavitve.
Organizacija olimpijskih iger je zato velik finančni zalogaj, saj v dobršnem delu omeji razpoložljivost javnofinančnih sredstev denimo za ostale gospodarske in socialne namene. Zadnje ekonomske študije kažejo, da olimpijske igre ne ustvarjajo pozitivnih učinkov za družbo kot celoto. Številna mesta od Münchna do Osla so se v zadnjih letih zaradi teh in ostalih razlogov umaknila kandidaturo za izvedbo iger. Na organizacijo olimpijskih iger sicer lahko realistično računajo samo države in mesta z globalnega severa. Ni presenečenje, da so organizatorji naslednjih poletnih olimpijskih iger le premožna mesta globalnega severa (Pariz 2024, Los Angeles 2028 in verjetno Brisbane 2032).
Države globalnega juga javnofinančno niso zmožne organizirati olimpijskih iger, ne da bi svoje prebivalstvo obsodile na še desetletja životarjenja zaradi odplačevanja posojil. V zadnjih letih so le olimpijske igre v Rio de Janeiru potekale v eni izmed držav globalnega juga. Praksa kaže, da se bodo manj dobro stoječe države, ki se odločijo za organizacijo iger, še leta in desetletja otepala stroškov olimpijskih tekmovanj. Soočajo se s številni izzivi kako igre sploh izpeljati s čim manj negativnimi posledicami. V takšnih okoljih so še bolj kot drugod prepričljivi tisti argumenti, ki pozivajo, da je bolje javnofinančna sredstva nameniti za varstvo človekovega dostojanstva in zvišanje življenjskega standarda lokalnega prebivalstva.
Zakaj torej sploh prirejati olimpijske igre? Bogata tradicija prirejanja največjega športnega tekmovanja je eden glavnih razlogov. Utopično iskanje miru, sprave in sodelovanja po svetu tudi sodijo med ostale razloge. Med njimi so tudi izgradnja športne, prometne in ostale infrastrukture, ki jo lahko država prirediteljica uporablja še po koncu olimpijskih iger. V času hladne vojne je bil razlog rivalstvo med velesilama. Nekaj starega rivalstva je še vedno prisotno, ko nove velesile želijo prikazati svojo mehko moč v mednarodni areni. Olimpijske igre seveda niso le v veselje in trud športnikov, funkcionarjev in organizatorjev. Prirejajo se primarno zaradi interesa in v veselje občinstva po celem svetu. So del kulture, simbolike in ponosa marsikaterega naroda. Zato je vprašanje ali bodo letošnje olimpijske igre pred praznimi tribunami uspele zadovoljiti vesoljno občinstvo le preko televizije in spleta.
Letošnje olimpijske igre se že od nastopa epidemije soočajo z ugovori o njihovi izvedbi. Številni pravijo, da bi jih bilo bolje odpovedati zaradi zavarovanja širšega prebivalstva pred virusom. Zagotovo so upravičena vprašanja zakaj država prirediteljica ni v zadnje pol leta pospešila programa cepljenja, ko pa je vedela, da bo slednje ključno za uspešno izvedbo iger? Kakšna je bila pri tem vloga Mednarodnega olimpijskega komiteja? Kljub tem težkim vprašanjem je jasno, da je prav, da se olimpijske igre izvedejo, če so že bile podeljene Tokiu. Dileme so sicer morda bolj izrazite v času epidemije, vendar so primarno splošne narave glede ravnotežja med izvedbo iger in ostalimi družbenimi in gospodarskimi dejavniki.
Mednarodni olimpijski komite in države prirediteljice se morajo prilagoditi sodobnih zahtevam po bolj vitkih, človeku in okolju prijaznih igrah. Prireditelji iger v Tokiu in Mednarodni Olimpijski komite so se potrudili in so se zavezali k spoštovanju človekovih pravic. V prihodnje bi bilo dobro, da bi Mednarodni olimpijski komite sprejel tudi strožje pogoje za podelitev organizacije olimpijskih iger z vidika varstva okolja, človekovih pravic in trajnega gospodarskega razvoja. Jasno je, da bo moral Mednarodni olimpijski komite iskati ravnotežje med izvedbo iger in finančnimi in nefinančnimi kazalniki. Olimpijske igre sodijo med skupno dediščino človeštva, zato je potrebno ohraniti njihovo tradicijo. Hkrati ne sme Mednarodni olimpijski komite pozabiti, da olimpijskih iger v prihodnje ne bi smelo biti več brez strogega upoštevanja standardov varstva okolja in človekovih pravic. Olimpijade so za ljudi, ne le za utrjevanje prestiža in moči držav prirediteljic in olimpijskega komiteja samega.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
