Kdor pozna špansko, baskovsko, galicijsko in katalonsko družbo, dobro ve, da takšni odzivi niso nekaj neobičajnega. Razlike, debate, zdrahe če hočete, so nekaj običajnega v zasebnih in javnih družbah. Neznanci za pultom bara debatirajo o vsemogočem, resda predvsem o nogometu, se tekom večera skregajo, vendar naslednji dan znova najdejo pot v isti bar. Otroci v avtonomnih pokrajinah kot je denimo Baskija lahko poslušajo predmete v baskovščini, kastiljščini ali na mešan način. Podobno je tudi v ostalih avtonomnih pokrajinah. Pluralizem na vseh področjih javnega življenja je izjemna kakovost in odlika španske družbe. Najdemo ga tudi v zasebnem in družinskem življenju, kjer se mešajo različni narodi španske države. Tega se zavedajo le nekateri. A raznolikost španske družbe se za čuda ne odraža v temeljni družbeni pogodbi – španski ustavi, ki je skregana z vsakodnevno življenjem njenih prebivalcev, saj priznava le španski narod in jezik.
Katalonska zgodba izhaja iz več desetletne želje katalonskega naroda po neodvisnosti. Uresničitev pravice katalonske naroda do samoodločbe je pogojena z zgodovinskim trenutkom in družbenim kontekstom, ki pa ji zadnja desetletja nista najbolj naklonjena. Ni gotovo, da bodo Katalonci sploh kdaj dočakali priprta vrata za samouresničitev, kot jih je slovenski narod pred tridesetimi leti. Kmalu sicer prihaja znova katalonska kresna noč, a kaj ko bo znova le simbolične narave. Vsi njihovi poskusi so bili do sedaj grobo zadušeni. Špansko vrhovno sodišče je tako pred slabima dvema letoma na zaporne kazni zaradi rušenja španskega ustavnega reda obsodilo vodilne katalonske politike. Nekateri so pred dolgo roko španskega sodstva zbežali v druge evropske države. Španske oblasti so si od takrat prizadevale, da bi prišlo do izročitve pobeglih politikov. Sodišča držav članic Evropske unije so zahteve po izročitvi do sedaj zavrnile, predvsem zato, ker niso bila prepričana in ne zaupajo, da bodo španska sodišča v polni meri uresničevala pravico do poštenega sojenja, še posebej do pravice neodvisnega sodišča.
Katalonska avtonomija in neodvisnost je že tako nekaj desetletij jabolko spora med večjimi družbeni silami. V vseh teh letih so se družbene razmere v marsičem spremenile. V Katalonijo se je v zadnjih desetletjih preselilo na sto tisoče oseb iz osrednjih in južnih delov španske države. Zato katalonsko neodvisnost podpira le še polovica katalonskega prebivalstva. Razmere so torej občutno drugačne kot iz časov slovenskega plebiscita, ko je slovensko ljudstvo skoraj soglasno podprlo nastanek slovenske države.
Predlog španskega predsednika vlade je zato razburkal od epidemije utrujeno in zdolgočaseno špansko družbo. Trenutno opozicija predsednika vlade čezmerno obtožuje, da želi razbiti špansko državo in narod. Katalonske stranke in tudi denimo baskovske stranke sicer podpirajo pomilostitve, a zahtevajo še več, predvsem večjo avtonomijo ali celo neodvisnost. Pomilostitve katalonskih politikov same po sebi ne bi bile potrebne, če se španske oblasti pred leti ne bi odločile, da bodo katalonsko vprašanje reševale po sodni poti. Hkrati ne bi bile potrebne, če bi sodna veja oblasti v sodnih postopkih zoper katalonske politike varovala dejanski in videz pravice do neodvisnega sodišča. Špansko vrhovno sodišče bi lahko vedelo, da katalonsko vprašanje ne bo z obsodbami kar izginilo, saj ni le ustavnopravno vprašanje, temveč predvsem dilema medsebojnega sobivanja v svobodni demokratični družbi
Ob pomilostitvi zagovornikov katalonske neodvisnosti je jasno, da morajo glavne interesne skupine za preživetje španske države najti soglasje o medsebojnem spoštovanju in sobivanju. Arhaična ustava ni nikoli in ne bo nikoli ponujala razumne in praktične rešitve za odnos Madrida do avtonomnih pokrajin. Vse sprte strani in deležniki morajo zato graditi na medsebojnem dialogu in iskanju rešitev, ki bodo sprejemljive za obe strani. Tega se že vrsto desetletjih zavedajo v Baskiji, ki jo je desetletja ustrahovala oborožena teroristična skupina, ki je samovoljno in arbitrarno izbirala tarče med predstavniki španske države in civilnim prebivalstvom. V Baskiji so morali spoznati, da se morajo predvsem medsebojno pomiriti, če se želijo osvoboditi iz primeža neposrednega terorističnega nasilja in zlorab njegovih žrtev za vsakodnevne politične cilje. Zavedajo se, da je iskanje sobivanja edina rešitev za družbeno-ekonomski razvoj pokrajine in še intenzivnejšo vrnitev baskovskega jezika, kulture in simbolov v javno življenje. Hkrati je v javnem življenju potrebno zavarovati pravice vseh tistih, ki so se zaradi želje po boljšem življenjem iz ostalih španskih pokrajin preselili med zelene hribe in peščene plaže baskovske dežele.
Izključevanje ni in ne more biti rešitev niti v Baskiji, Kataloniji in v celotni španski državi. Pomilostitve so ključ za začetek reševanja katalonskega vprašanja in so lahko prvi korak k medsebojnem spoštovanju in sobivanju. Resda bodo same po sebi težko pomirile kogarkoli, kvečjemu razburile. Po drugi strani si je v njihovi odsotnosti težko predstavljati medsebojno sobivanje. So verjetno podlaga za spremembo mentalitete nekaterih interesnih političnih skupin v španski družbi kot tudi za spoznanje zagovornikov neodvisnosti, da zgodovinski trenutek trenutno ni pravi za njeno uveljavitev. Osredotočiti se je treba na iskanje medsebojnega razumevanja in spoštovanja med različnimi narodi in družbenimi skupinami. Španska vlada in ostali deležniki lahko svojo predanost pluralizmu pokažejo ne le z samoumevnimi pomilostitvami, temveč tudi s priznanjem pravice do širše notranje avtonomije katalonskega in ostalih narodov v španski državi. Med vsakodnevnimi zdrahami vendarle teče pot do medsebojnega sobivanja in življenja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
