Ustavnosodna presoja svobode vere: Primer obrednega zakola

Ob soočanju z vprašanjem takšne prepovedi obrednega zakola slovensko Ustavno sodišče ni imelo na voljo že odločenega istovrstnega primera v evropski ustavnosodni praksi, na katerega bi se ob svojem sojenju lahko neposredno naslonilo, prav tako pa obe nadnacionalni evropski sodišči prav o takšnem vprašanju, kot je bilo pred nami, do tedaj še nista odločali. Na nek način je slovensko Ustavno sodišče glede tega pomembnega vprašanja na evropski ravni torej oralo ledino. Pred nekaj meseci, torej slabe tri leta po naši odločitvi, pa je o istovrstnem vprašanju, ki se je tokrat pojavilo v flamskem delu Belgije, vendarle dobilo priložnost odločiti tudi Sodišče Evropske Unije v Luksemburgu. Kako odločitev najvišjega sodišča Evropske Unije, katere izrek in nosilni razlogi vežejo vse države članice, prispeva k razrešitvi dilem pred Ustavnim sodiščem, in obratno, izvemo proti koncu prispevka. Pred tem najprej razmišljam o splošnem pristopu ustavnosodne presoje k presojanju svobode vere, ga ponazorim z dilemo, ki je v zadevi obrednega zakola razdelila sodnice in sodnike slovenskega Ustavnega sodišča, in na tej podlagi ponovno pojasnim svojo takratno odločitev iz pritrdilnega ločenega mnenja, ki ostaja moje stališče tudi danes. Po pristopu ustavnosodne presoje do tega vprašanja (poseg in ne način uresničevanja), ter po sami vsebini presoje (poseg preživi ustavnosodni test in zakaj tako), gre v osnovi namreč za enako stališče, kot se je z odločitvijo Sodišča Evropske unije izpred nekaj mesecev zdaj vzpostavilo še kot skupni vseevropski ustavni standard glede tega vprašanja. Razsodba najvišjega sodišča Evropske Unije njegovo veljavnost ozemeljsko razširja kot zavezujoče pravo vseh držav članic EU.

I. Pomen, vsebina in viri

Človekova svoboda v razmerju do vere je temeljna človekova pravica in svoboščina, ki je za človeško bitje esencialnega pomena. Za verujočega tako predstavlja uresničevanje samega bistva človekovega obstoja, obenem pa je za vsakogar tudi neobhodni pogoj oblikovanja človekove avtentične identitete. Gre torej za pravico, ki je po eni strani cilj sama na sebi (brez vere verujoči npr. ne bi niti poznal niti živel svojega bistva), po drugi pa nujno sredstvo za avtentično oblikovanje človekove identitete in s tem človekovo avtonomno uresničevanje v njegovem lastnem življenju. Oba vidika te pravrednote, ki je zajeta v svobodi vere, sta tako tudi del zagotavljanja človekovega dostojanstva oziroma človeka kot avtonomnega bitja, vrednega te mere spoštovanja kot, med drugim prav zaradi njegove sposobnosti zaznavanja ter opredeljevanja do moralnih in transcendentalnih vprašanj, ne gre nobenemu drugemu bitju na zemlji.

Zaradi tega njenega temeljnega, celo predustavnega pomena, vsi najvišji pravni akti svobodne demokratične družbe svobodo vere izrecno vključujejo in jo zagotavljajo na »predpolitični«, ustavni ravni, ki je v mejah pravice izvzeta iz diskrecije vsakokratne politične večine (constitution as higher law). Med drugim jo zagotavlja 9. člen EKČP, 10. člen Listine temeljnih pravic EU, 18. člen MPDPP, 14. člen Konvencije o otrokovih pravicah in seveda tudi Ustava RS v svojem 41. členu.

Mednarodna in po njenem vzoru tudi domača ustavnosodna judikatura opisano pravrednoto nadalje operacionalizirata. Pri tem pojasnjujeta, da je za njeno varstvo pred vsakokratno politično večino in pred morebitnimi posegi iz zasebne sfere potrebno varovati tri temeljne sklope oz. vidike svobode vere: 1.) pravico do svobodne izbire vere, vključno s pravico do agnostičnih, ateističnih in drugih podobnih opredelitev, 2.) pravico do svobodnega izpovedovanja vere oziroma izražanja stališč do vere in verskih vprašanj, 3) pravico do svobodnega izvrševanja vere oziroma uresničevanja človekovega lastnega življenja v skladu z avtonomno izoblikovanimi stališči o veri.

II. Poseg ali način uresničevanja?

Judikatura oziroma ustavnosodna doktrina tega področja po vseh treh omenjenih vsebinskih sklopih je bogata in že zavoljo svojega obsega ne more biti predmet tega prispevka. Vsem trem vsebinskim področjem presoje pa je skupno, da jih večina ustavnih in nadnacionalnih sodišč najprej presoja z vidika klasične metodološke formule, namreč, preko vprašanja, ali gre pri neki omejitvi pravice do svobode vere za poseg v pravico ali pa le za ureditev načina njenega uresničevanja.        

To na videz nezanimivo vprašanje, ki je eno od jeder tega prispevka, je pomembno zato, ker je odgovor nanj v bistvu tisti, ki je v veliki večini primerov odločilen za presojo, ali je neka omejitev pravice v nasprotju s svobodo vere kot ustavno pravico. Kadar namreč sodišče oceni, da gre za tisto vrsto omejitve, ki predstavlja t.i. ureditev načina uresničevanja pravice, je ureditev (omejitev pravice) skoraj vselej ustavno skladna. Ko pa ne gre za primer ureditve načina uresničevanja pravice, ampak za poseg v samo pravico, takrat je ureditev praviloma v nasprotju s pravico do svobode vere in s tem z ustavo.

II.I. Ureditev načina uresničevanja pravice

Poglejmo podrobneje. Ne drži, da se lahko vsaka pravica že samo zato, ker je zapisana v ustavi ali drugem najvišjem pravnem dokumentu, v vsakem primeru izvršuje na katerikoli način. V brezpravnem stanju so poleg ostalih vrednot tudi pravice tiste, katerih učinkovito uresničevanja v praksi ne more biti zagotovljeno do idealne mere. Normodajalec (zakonodajalec, uredbodajalec ipd.) je zato praviloma tisti, ki je najprej poklican k ureditvi ustreznih pogojev, da se posamezna človekova pravica, v tem primeru pravica do svobode vere, lahko v praksi in ob trku z drugimi pravicami in vrednotami lahko karseda pravici primerno uresničuje. Če bi npr. do izvrševanja te pravice prihajalo na čisto vsakem kraju ali v čisto vsakem prostoru, bi lahko bile ogrožene druge ustavno visoko zavarovane vrednote. Tako npr. praviloma ni mogoče, da bi se sveta maša odvijala tekom operacije sredi kirurške sobe neposredno ob pacientovi operacijski mizi, kjer se zaradi varstva zdravja in življenja tekom operacijskega posega predvideva posebej zahtevne sanitetne in druge pogoje, pa četudi bi si npr. pacient obred želel. Splošna prepoved vstopa tretjih v takšen prostor poleg tega velja za vse in ni neposredno usmerjena le zoper tiste, ki bi neko ravnanje izvrševali v imenu svobode vere. Kljub temu, da gre za neke vrste omejitev pravice do svobode vere, saj maše in drugih podobnih obredov neposredno ob pacientu v takem prostoru praviloma ni mogoče opraviti, v takšnih primerih omejitev nobeno ustavno sodišče ne bi štelo, da gre za poseg v pravico do svobode vere. Štelo bi, da normodajalčev cilj sploh ni bil poseči v pravico do svobode vere, in jo »zmanjšati«, ampak nasprotno, urediti splošne pogoje pod katerimi se ta in vrsta drugih pravic lahko kar najbolj ustrezno, varno in s tem tudi polno izvršujejo. Nenazadnje, če bi bilo zaradi odsotnosti omenjene ureditve ogroženo zdravje ali življenje sicer verujočih pacientov, ali če bi bile operacije ob odsotnosti takšne ureditve zaradi motenj manj uspešne, morda celo množično, bi to celo lahko šlo na račun polnejšega izvrševanja svobode vere; za razliko od neuspelih posegov bi v primeru uspešnih operacij posamezniki še dolgo in v vsej njeni polnosti lahko uživali izvrševanje svoje pravice do svobode vere. Splošna pravila, ki se enakopravno aplicirajo zoper vse, in ne ciljajo posebej le svobode vere, tako v demokratični družbi praviloma ne predstavljajo drugega kot ureditev načina uresničevanja pravice.  

Podobno rednih verskih obredov praviloma ni mogoče opravljati, in s tem vernikom izražati in izvrševati svoje vere, npr. v stavbah, ki nimajo zagotovljenih predpisanih minimalnih standardov glede varnosti in zdravja, lahko pa se jih seveda opravlja na vseh lokacijah (notranjih prostorih in krajih na prostem), ki tem in podobnim ureditvenim pogojem zadoščajo. Tudi tu gre za primer splošnega nevtralnega urejanja, ki velja enako za vse službe, dejavnosti ter aktivnosti in ni specifično usmerjeno zoper svobodo vere, niti nima za cilj zmanjšati njenega izvrševanja, ampak nasprotno le urediti pogoje, pod katerimi se ta pravica v praksi lahko čim bolj primerno in polno uresničuje, ne da bi pri tem bilo prizadeto njeno bistvo (npr. stanje brezpravja na področju uresničevanja svobode vere) ali bistvo katere druge visoko varovane ustavne pravice ali vrednote.

II.II. Poseg v pravico

V nasprotju z ureditvijo načina uresničevanja človekove pravice pa gre za poseg v pravico praviloma takrat, ko normodajalec namensko omeji vsaj del bistva pravice in ga s tem pomembno okrne. Če zakonodajalec npr. v javnih vrtcih in šolah ter šolah in vrtcih s koncesijo prepove poučevanje konfesionalne dejavnosti tudi zunaj okvirov opravljanja javne službe (razveljavljeni 72. člen ZOFVI), je to primer posega v pravico do svobode vere. Ustavno sodišče RS je po uporabi strogega testa sorazmernosti posledično presodilo, da je bil takšen poseg v nasprotju z Ustavo (U-I-68/98).

Prav tako pride do posega v pravico takrat, kot gre pri neki omejitvi po vseh znakih sicer za splošno ureditev načina uresničevanja pravice, a je omejitev svobode vere vseeno tako intenzivna, da že preraste v poseg. Država npr. lahko predpiše splošne smernice za oblikovno urejanje prostora, ki se jih morajo držati tudi arhitekturni predlogi objektov vseh verskih in neverskih skupnosti, a takšen način uresničevanja pravice lahko preraste v poseg takrat, ko bi ureditev pomenila, da takšne splošne smernice ne dopuščajo oblikovnih posebnosti, ki so tradicionalne za izpovedovanje posamezne vere (npr. objekt Islamske skupnosti v Ljubljani). Čeprav je normodajalec svobodo vere omejil preko splošne ureditve, ki velja za vse ne glede na vprašanje vere, je takšna ureditev uresničevanja pravice po presoji Ustavnega sodišča že prerasla v poseg – zadela je ob del bistva pravice ene od verskih skupnosti, ki svoje vere brez tradicionalnih oblikovnih posebnosti svojega verskega objekta ne bi mogla izpovedovati na njej značilen način (U-I-111/04).  

II.III. Odločilnost razlikovanja

Omenil sem že, da je razlikovanje med obema vrstama omejitev za rezultat ustavnosodne presoje (ustavna skladnost ali neskladnost) praviloma odločilno. Kadar gre za primer ureditve načina uresničevanja pravice, ustavnosodna presoja namreč od normodajalca in njegove ureditve zahteva le obstoj razumne zveze med ureditvijo in zasledovanimi legitimnimi, splošnimi in nevtralnimi cilji takšne ureditve. Takšna razumna zveza pa praviloma vselej obstaja. Splošna prepoved vstopa tretjih, vključno z opravljanjem verskih obredov sredi prostora, v katerem istočasno poteka zahtevna operacija, je očitno v razumni zvezi z zagotavljanjem kar najbolj visoke stopnje profesionalnosti kirurškega posega. Splošna prepoved opravljanja storitev, dejavnosti in tudi rednih verskih obredov v prostorih, ki ne dosegajo minimalnih varnostnih standardov in so nevarni za življenje in zdravje, je prav tako v razumni zvezi z legitimnim, splošnim in versko nevtralnim ciljem varovanja življenja in zdravja. Vidimo, da razumnega razloga za splošno uveljavljene ureditve izvrševanja pravic ni težko najti, tudi če jih normodajalec v postopku ustavnosodne presoje morda celo ne bi izrecno navajal. To pa pomeni, da minimalna ustavna zahteva po razumni zvezi skoraj vselej vodi do zaključka, da je ureditev uresničevanja pravice skladna z Ustavo. V takih primerih ustavnosodna presoja ureditve torej ne presoja po t.i. »strogem testu sorazmernosti«, ko bi sodišče v presojani ureditvi iskalo milejše načine omejitve pravice. Slednji pri ureditvi načina uresničevanja pravice pogosto obstajajo, a jih ustavna sodišča ne iščejo in ne presojajo. Prav tako se ne zahteva enakovrednega uravnoteženja med obema nasproti si stoječima ustavnima vrednotama. Kot smo videli, se zadovolji s t.i. »zadržanim testom« obstoja splošne razumne zveze med ureditvijo in njenim ciljem urejanja. Vse dokler ureditev razumno vodi to takšnega cilja, normodajalcu ni treba uporabiti za pravico najmilejših normativnih sredstev, niti mu ni treba dokazovati enakovredno uravnoteženega tehtanja med obema ustavnima vrednotama.     

Nasprotno pa velja, da ko gre za primere posega v človekovo pravico, v tem primeru pravico do svobodo vere. V takih primerih Ustavno sodišče zahteva bistveno več, kot le obstoj splošne razumne zveze med posegom in njegovim ciljem. V primerih posegov namreč uporabi t.i. »strogi test sorazmernosti«, kar pomeni, da mora normodajalec med drugim dokazati, da za dosego nujnega in legitimnega cilja omejitve pravice do svobode vere ni imel na voljo nobenega za pravico milejšega načina omejitve, ki bi enakovredno dosegel tak nujni legitimni cilj. Če takšen milejši način posega, ki bi enako učinkovito dosegel legitimni cilj omejitve pravice, obstaja, je poseg spoznan za protiustavnega, saj bi normodajalec moral sprejeti slednjega in ne za pravico bolj restriktivnega. Če pa milejšega načina omejitve ni, ampak je prav presojani za pravico najmilejši način, ki še učinkovito doseže legitimni cilj posega, mora normodajalec dokazati še, da je pri svojem posegu enakomerno upošteval obe nujni ustavni vrednoti (nujni legitimni cilj na eni in pravico do svobode vere na drugi strani) med katerima je moral presojati, ko je odločal o sprejemu tega konkretnega načina posega v pravico. Če se izkaže, da je v svobodo vere posegel bolj kot pa v nasproti stoječi nujni legitimni cilj, je poseg iz tega razloga spoznan za protiustavnega; sprejet bi moral biti poseg, ki bolj enakomerno upošteva obe nasproti stoječi si nujni ustavni vrednoti in ne poseže v eno (v svobodo vere) bolj kot v drugo. Vidimo, da je strogi test sorazmernosti, ki se uporablja v primeru presojanja posegov v pravico, zelo zahteven. V praksi praviloma (četudi ne vselej) vodi do odločitve ustavnega sodišča o neskladnosti normodajalčevega posega v človekovo pravico.

Iz opisanega sledi, da je za odločanje ustavnih sodnikov o vprašanju skladnosti oziroma neskladnosti neke omejitve pravice do svobode vere ključno že predhodno, skorajda metodološko vprašanje, ali gre pri presojani omejitvi za t.i. ureditev načina uresničevanja pravice, ali pa za primer t.i. posega v pravico.

III. Primer obrednega zakola

III.I. Način uresničevanja ali poseg?

Vprašanje razlikovanja med posegom in načinom uresničevanja se je pojavilo tudi v javnosti znani zadevi prepovedi obrednega zakola brez vnaprejšnjega omamljanja, ki jo je Ustavno sodišče RS presojalo pred tremi leti. Glede izreka sicer soglasna odločitev je razdelila sodnike ravno po argumentativni ločnici, ali gre za primer posega ali pa za primer ureditve uresničevanja pravice.

V presoji pred Ustavnim sodiščem je bila zakonska določba, ki je izrecno zahtevala, da je tudi v primeru obrednega zakola žival (razen perutnine, kuncev in zajcev zunaj klavnic za domačo uporabo) najprej treba omamiti (2. odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali). S tem je zakonodajalec onemogočal izvrševanje čistega obrednega zakola (halal), kot ga tradicionalno izvaja vsaj del islamske skupnosti. Zakonodajalčev cilj takšne ureditve je bil zaščititi dobit živali, ki sicer v primeru versko čistega zakola brez predhodnega omamljanja trpijo.

Štirje od devetih sodnikov in sodnic so zavzeli stališče, da gre za primer normodajalčeve splošne in versko nevtralne ureditve uresničevanja pravice in torej ne za poseg v svobodo vere. Po njihovi oceni za primer posega med drugim ni šlo zato, ker je halal meso po takšni ureditvi mogoče prosto kupiti na slovenskem trgu; na slovenski trg pa le-to pride preko uvoza iz drugih držav, kar med drugim zagotavljajo pravila EU o prostem pretoku blaga. Ker s prostim nakupom halal mesa v Sloveniji torej verniki še vedno lahko svobodno izvršujejo svojo vero, noben del jedra pravice sploh ni bil dotaknjen. Poleg tega je po oceni četverice sodnikov in sodnic cilj dobrobiti živali splošen in versko nevtralen, torej tak ki dobrobit živali varuje zoper vsakršen, ne le verski, zakol brez predhodnega omamljanja. Ker naj bi po oceni te skupine sodnic in sodnikov imeli opraviti s tipičnim primerom ureditve uresničevanja pravice, je po njihovi oceni za ugotovitev skladnosti z ustavo zadoščal že obstoj očitno razumne zveze med prepovedjo zakola brez predhodnega omamljanja in dobrobitjo živali (zmanjšanje trpljenja živali ob zakolu).

Večina petih sodnic in sodnikov pa je, nasprotno, presodila, da gre za primer posega v pravico do svobode vere. Sam sem ob tem prispeval pritrdilno ločeno mnenje, v katerem sem podrobneje pojasnil to svoje stališče, ki ga še podrobneje argumentiram v tem prispevku.

Pobudnika, ki prepoved halal obreda na ozemlju slovenske države še kako čutita na lastni koži, bosta stališče, da se prepoved ne dotika izvrševanja njune svobode vere, zelo težko razumela. To stališče četverice namreč spregleda dejstvo, da pri presojani prepovedi ne gre zgolj za vprašanje urejanja pravice do redne nabave tovrstnega mesa iz slovenskih klavnic, kar je v okoliščinah skupnega evropskega trga mogoče nadomestiti s tako pripravljenim mesom kjerkoli znotraj skupnega trga, ki se nato prodaja tudi v Sloveniji. Gre za mnogo več kot zgolj omejitev redne nabave iz določenega ozemeljskega vira. Gre za splošno zakonsko omejitev, ki učinkuje tudi kot prepoved samega obreda verskega zakola. To pa je v verskem smislu sam nukleus, iz katerega nato šele izhaja tudi vse ostalo, vključno z nabavo tovrstnega mesa, delitvijo itd. Tudi Ibrahim (slovensko Abraham) ni šel med šotore po kozličevo meso in ni trgoval z njim med svojim ljudstvom, temveč je kozliča, ki se je zapletel v grmovje, z zakolom namesto svojega sina daroval Bogu. Bog Muslimanov, Judov in Kristjanov je eden in isti: Ibrahimov (Abrahamov) Bog, ki mu je kot začetniku vere, prav zaradi njegove vere, ki je bila izkazano večja celo od najsvetejšega svetnega (ljubezni do njegovega sina), nato namesto sina zapovedal zaklati kozliča. Če katere od denominacij že tisočletja, od vsega začetka islamsko-judovsko-krščanske veroizpovedi, potem zahtevajo takšen verski obred, kdo lahko zatrdi, da njegova prepoved širom ozemlja neke države, ne predstavlja omejitve oziroma posega v takšen obred oziroma pravico do vere? Tega, da naj ne bi šlo za omejitev oziroma poseg, pobudnika preprosto ne bosta razumela in prav bosta imela sama, ne tisti izmed štirih ustavnih sodnikov, ki so skušali razložiti, da za poseg oziroma omejitev pravice v tem primeru sploh ne gre. Prav je, da stališče četverice ni postalo stališče Ustavnega sodišča (soglasen je bil zgolj izrek, ne obrazložitev). Z neživljenjsko razlago, da naj s prepovedjo za to denominacijo tako jedrnega obreda sploh ne bi prišlo do posega v pravico do svobode vere, bi Ustavno sodišče neizogibno spreminjalo versko resnico in njen pomen za to konkretno denominacijo. Tega pa v svobodni demokratični družbi nekdo, ki je le institucija države in ne resnice, seveda ne sme niti ne more storiti. To je v domeni vere same, če le gre za verska prepričanja, ki ne gredo preko meje razumnosti.[i]

Da ne gre za poseg v pravico, pa prav tako ni mogoče utemeljiti po formalistični poti, češ, da se pobudnika v svoji pobudi nista sklicevala na to, da je omejen tudi sam obred (kar bi morebiti predstavljalo poseg v pravico), temveč le na omejitev dostopa do halal mesa iz slovenskih klavnic. Takšna reinterpretacija pobude po mojem mnenju ne bi bila argumentativno poštena. Dejstvo je, da je bila pobuda prežeta s pomenom, da je sam nukleus verske zapovedi obred in da je vse ostalo, vključno z nabavo tovrstnega mesa za redno prehrano, nekaj, kar iz takšnega verskega bistva šele sledi. Kdor bi razlagal drugače – češ, da gre v pobudi le za zatrjevanje omejitve nabave in ne samega obreda kot verskega bistva – bi po moji oceni ne razumel verske vsebine, ki je za pobudnika očitna in kot takšna pobudo prežema. Ob tem je potrebno dodati, da pobudnika celo izrecno opozarjata zoper morebitno tovrstno napačno razlago njune pobude. Na strani 25 navedeta:

"Poskus poenostavljenega soočenja argumentov Slovenske muslimanske skupnosti in pričakovanih protiargumentov javnosti, javne uprave in dnevne politike, ki niso nujno ustavnopravni argumenti, kažejo pa na ustavno sporno ali ustavno nesprejemljivo razmišljanje nasprotnikov obrednega zakola živali brez omamljanja:

1. ‘Vaše verske pravice niso kršene, saj lahko kupite halal izdelke v trgovini.'

Tovrstni argumenti so do islamske verske skupnosti in slovenskih muslimanov žaljivi in ponižujoči...Ob Kurban bajramu je predpisan zakol živali in razdeljevanje po tretjinah, ne pa nakup mesa sumljivega izvora v trgovini."

Več kot očitno je torej, da se pobuda celo izrecno sklicuje na to, da seveda ne gre zgolj za argument omejitve nabave mesa, temveč v prvi vrsti in predvsem za argument omejitve pravice do samega obreda kot bistva iz katerega nato šele dodatno sledi tudi argument nabave. Izrecno stališče štirih sodnic in sodnikov za svojo oceno, da v tem primeru ne gre za poseg v pravico, ker da naj bi šlo zgolj za vprašanje ureditve lokacije vira za nabavo (pri čemer pa je nato sama nabava v Sloveniji mogoča), torej nima niti formalističnega izgovora, češ, da pobuda ne navaja, da gre tudi za mnogo več, namreč za prepoved izvajanja samega verskega obreda na ozemlju države, kar pa nedvomno že omejuje bistvo verske zapovedi. 

Po podrobnejši razčlenitvi in argumentaciji je vse bolj jasno, da je o tem primeru najverjetneje napačno presojala četverica in ne večina petih sodnic in sodnikov. Argumenti za zaključek, da presojana prepoved predstavlja poseg, so relativno prepričljivi in jim je težko ugovarjati, medtem ko je stališče o načinu uresničevanja pravice soočeno s tehtnimi ugovori, ki nimajo očitnih odgovorov.

III.II. Vsebinska presoja

Če pa torej zagovarjamo stališče petih sodnic in sodnikov, t.j. večine, ki je v prepovedi videla poseg, pri tem prvem metodološkem vprašanju (poseg ali uresničevanje pravice?) še ne moremo zaključiti o ustavnosti oziroma neustavnosti presojane prepovedi. Resda v praksi velja, da so v primerih posegov v svobodo vere ureditve praviloma spoznane za protiustavne, toda to nam dokončno razkrije šele izvedba t.im. »strogega testa sorazmernost«, ki se pri ustavnosodni presoji uporabi vselej, ko gre za poseg. Kot že pojasnjeno, to med drugim vključuje presojo o (1) legitimnosti zakonodajalčevega cilja, (2) nujnosti takšne ureditve (presoja o obstoju/neobstoju za pravico milejšega načina za dosego zakonodajalčevega legitimnega cilja) in (3) presojo enakomerne obremenitve obeh nujnih a nasproti si stoječih ustavnih vrednot (sorazmernost v ožjem pomenu). V zaključku prispevka se, da bi dobili dokončni odgovor glede ustavnost oziroma neustavnosti takšnega posega v svobodo vere, torej spopademo še s tem vsebinskim vprašanjem.   

Legitimni cilj

Poseg v bistvo verske svobode je lahko ustavnoskladen zgolj takrat, ko ima za takšno omejitev zakonodajalec legitimen cilj. Večina petih sodnic in sodnikov se je v odločbi po vzoru drugega odstavka 9. člena EKČP sklicevala na moralo kot legitimni cilj omejitve verske svobode.[ii] Ne glede na to, kaj si sam mislim o tako definiranem cilju, je dejstvo, da številne teorije pravičnosti, od aristoteljanske in neoaristoteljanske teleološke etike ter etike vrlin,[iii] pa do številnih sofisticiranih različic utilitarizmov[iv] in naravnega prava,[v] v svojih razlogih za omejitev človekovih ravnanj, ki ne varujejo drugega človeka, neizogibno vključujejo tudi samo moralo, ali moralo zaščite drugih živih bitij, kot tako. Svet bi bil radikalno drugačen, če bi kot legitimne dopuščal zgolj tiste omejitve človekove svobode, ki varujejo izključno le svobodo drugega človeškega bitja. V omenjenih teorijah pravičnosti, za katere pa ni mogoče a priori trditi, da so nerazumne, je del legitimnih omejitev tudi morala, ki presega pravico drugega človeškega bitja.

Nadalje, omejitev svobode človeka iz razloga preprečevanja trpljenja živega bitja je mogoče utemeljiti tudi s človekovo svobodo oziroma človekovim dostojanstvom samim. Po Kantu so za resnično svobodo človeka, in torej polno uresničitev njegovega dostojanstva, nujne tudi vrline omejevanja lastne svobode. Brez ustreznega samoomejevanja človek krha človekovo dostojanstvo kot tako. Kako ravnamo z živimi bitji, je po nekaterih neokantovskih teorijah pravičnosti[vi] del teh vrlin in s tem polne uresničitve človekove svobode ter človekovega dostojanstva samega.[vii] Ne glede na to, kaj si sami mislimo o takšni teoriji pravičnosti, dejstvo je, da gre za eno izmed teorij, za katero težko rečemo, da je nerazumna, četudi z njo morda sami ne bi soglašali.

Podobno je s konceptom »skupnega življenja« (le vivre ensemble), ki ga v primeru te teme (vprašanje verskih izjem od nevtralnih splošnih prepovedi) kot legitimen razlog omejitve verske svobode včasih omenja ESČP.[viii] Če naj bo skupno življenje različnih veroizpovedi (vključno z ateizmom, agnosticizmom ipd.) sploh mogoče in dovolj učinkovito, bo vsako od takšnih prepričanj v luči neizbežnega obstoja skupnih splošno veljavnih nevtralnih pravil (dobrine skupnosti, ki so velike moralne dobrine, so mogoče zgolj ob obstoju dovoljšne mere prisilnih skupnih pravil)[ix] moralo nekoliko popustiti. Sicer skupno življenje, vključno s čim večjimi dobrinami skupnosti, ki naj se pravično delijo med vse in ki v resnici niso moralno nepomembne (rešujejo življenja, revščino, zagotavljajo varnost, svobodo, demokracijo itd.), ni mogoče oziroma ni mogoče v dovoljšni meri.

Glede točnosti ali največje primernosti teh in podobnih teorij pravičnosti se sam tu ne izrekam. Ugotavljam le, da obstajajo in da – drugače kot marsikatera teorija, ki temeljne vrednote potepta (totalitarizmi, kvazitotalitarizmi, kastni sistemi ipd.) – niso nujno nerazumne, kot niso njihovi avtorji, razumni misleci, ki so jim posvetili življenja. Tako kot tudi ni nerazumna verska zapoved, o omejitvi katere presojamo. A med razumnimi možnostmi je v pluralizmu zakonodajalcu v nekem trenutku mogoče zasledovati eno izmed več legitimnih možnosti, pri čemer mora v naslednjem koraku prav tako paziti, da takega legitimnega cilja omejitve ne uporabi prekomerno, tj. v primeru pred nami nesorazmerno na račun verske svobode. To pa pomeni dvoje. Predvideni poseg v pravico mora biti nujen, t.j. ne sme obstajati za pravico milejši način posega, ki še vedno enako učinkovito doseže nujni legitimni zakonodajalčev cilj (»nujnost«). Poleg tega pa mora obe nujni ustavni vrednoti (pravico in zakonodajalčev legitimni cilj) presojani poseg tudi enakovredno obravnavati, tako da v pravico do svobode vere ne poseže bistveno bolj kot v nasproti stoječo nujno ustavno vrednoto (»sorazmernost v ožjem pomenu«).

Nujnost

Poseg v pravico strogega testa sorazmernosti dostikrat ne »preživi« prav na stopnji presoje o nujnosti posega. Nemalokrat je namreč veščemu sodniku mogoče najti različico posega, ki bi bil za pravico milejši, a bi še vedno v celoti dosegel zakonodajalčev nujni legitimni cilj. V tem primeru po moji oceni ne gre za tak primer. Za pravico milejše različice posega, ki pa bi enako učinkovito dosegel zakonodajalčev nujni legitimni cilj, v tem primeru namreč ni lahko najti. Če bi npr. razmišljali v smer, da bi zakonodajalec moral še nekoliko zožiti seznam vrst živali, ki so izvzete iz obrednega zakola in s tem omogočiti milejši poseg v pravico do svobode vere, bi s tem avtomatično manj učinkovito zasledoval svoj nujni legitimni cilj, katerikoli od zgoraj razčlenjenih že to je. Prav tako bi zakonodajalec neizbežno razvodenil doseganje takega nujnega legitimnega cilja, če bi npr. v prid svobode vere sicer dovolil obredni zakol vrst živali, ki so iz takšnega zakola trenutno izvzete, a zgolj omejil maksimalno dovoljeno število tako zaklanih živali v nekem obdobju, npr. obdobju enega leta. Tudi to bi bil sicer milejši poseg v pravico do svobode vere, a bi tak poseg očitno manj učinkovito dosegal nasproti stoječi zakonodajalčev legitimni cilj. In še bi lahko naštevali primere za pravico manj restriktivnih posegov, pa ne prišli do posega, ki bi enako učinkovito kot predvideni dosegal tudi nasproti stoječi legitimni zakonodajalčev cilj. Obenem pa razen predhodnega omamljanja ni poznano kakšno drugo sredstvo, ki bi enako učinkovito preprečilo trpljenje živali in obenem manj obremenilo pravico do svobode vere. V takšnih primerih pa ustavnosodna analiza vodi do sklepa, da poseg »preživi« test nujnosti, kot enega od ključnih sestavin t.i. strogega testa sorazmernosti. To pa še ne pomeni, da je poseg že s tem spoznanjem lahko razglašen za skladnega z Ustavo. Za takšen sklep mora poseg »preživeti« tudi zadnji korak strogega testa, t.j. enakomerno upoštevanje obeh nujnih ustavnih vrednot, tako da ne glede na neobstoj milejšega načina omejitve, ki bi enako učinkovito dosegel zasledovani nujni legitimni cilj, v eno od obeh vrednot ni poseženo bistveno bolj kot v drugo (sorazmernost v ožjem pomenu).    

Sorazmernost v ožjem pomenu

Ker v tem primeru ni prišlo do popolne prepovedi obrednega zakola na eni strani (nekatere vrste živali je še vedno mogoče obredno zaklati tudi v Sloveniji, za vse tiste, za katere velja prepoved, pa je ob nekaj večjem bremenu mogoče obredni zakol naročiti v sosednjih državah), je del verske pravice kljub vsemu v pomembnem delu ohranjen. Prav tako je obenem ohranjen del tistih vrednot na drugi strani tehtnice (bodisi morale, bodisi človekovega dostojanstva, bodisi skupnega življenja), ki jih konkretni zakonodajalec ocenjuje za nujne in legitimne temeljne vrednote, pri čemer mu pri opredelitvi le-teh (ne glede na lastno prepričanje o teh vprašanjih) Ustavno sodišče ne more očitati nerazumnosti, ne da bi hkrati samo poseglo v ustavno vrednoto pluralizma (razumnega nesoglasja), ki je neizogibna in obenem nujna sestavina demokratične družbe. V ustavni vrednoti pluralizma pa so vraščene temeljne pravice slehernega posameznika do samovlade, ki jih v pluralni demokratični družbi izvršuje bodisi neposredno ali pa, praviloma, posredno preko zakonodajalca. Ko je opisanemu enakomernemu uravnoteženju med nasprotujočimi si nujnimi ustavnimi vrednotami zadoščeno, je odločitev za nek poseg v pravico v polju zakonodajalčeve presoje. Prav mogoče je, da se kakšen naslednji zakonodajalec odloči drugače, v nekoliko večjo škodo trpljenja živali in nekoliko večji prid pravici do svobode veroizpovedi. A ravno zavoljo pluralizma znotraj meja razumnega nesoglasja je v mejah sicer stroge sorazmernosti to področje potrebno pustiti odprto razpravi. Prihodnost odprte in ne zaprte razprave naj kaže pot v teh nejasnih in težkih (morda nerešljivih) dilemah. Takšna razprava pa bi bila mnogo bolj omejena in okrnjena, če bi v polju pluralizma diskurz enkrat za vselej zaključilo (zacementiralo) kar Ustavno sodišče samo in ga s tem v veliki meri de facto izvzelo iz zakonodajne ter s tem družbene sfere.  

IV. Sklep

Zgornja analiza ponuja nekaj zaključkov. Prvi je že ta, da je ustavnosodni pogled na temeljno človekovo pravico do svobodo vere pravniško specifičen. Ob tem, da priznava in spoštuje veliko težo nadustavne pravrednote, ki je vsebina te pravice, pa ustavnosodni pogled nato kaj kmalu v svoji analizi odloča na podlagi metodoloških vprašanj. Odločitev sodišča o tem, ali gre za ureditev načina uresničevanja pravice, ali pa za poseg v pravico, je nemalokrat odločilna za končni odgovor na vprašanje o skladnosti oziroma neskladnosti izpodbijane omejitve z Ustavo. Tako smo na konkretnem primeru obrednega zakola lahko videli, kako so štirje sodniki in sodnice o ustavni skladnosti prepovedi obrednega zakola lahko presodili že zgolj na podlagi njihovega odgovora na omenjeno metodološko vprašanje. Ker po njihovi oceni pri izpodbijani prepovedi obrednega zakola brez predhodnega omamljanja ni šlo za poseg v svobodo vere, ampak le za ureditev načina uresničevanja te pravice, prepoved ni bila protiustavna.

Drugi zaključek je, da se pri ustavnopravnem presojanju omejitev svobode vere prava vsebinska vprašanja odpro šele, ko sodišče glede metodološkega vprašanja presodi, da gre pri presojani omejitvi ne le za ureditev načina uresničevanja pravice, ampak za poseg vanjo. Kot smo videli, ustavno sodišče šele takrat opravi podrobno vsebinsko presojo glede ustavnosodnega varstva pravice. To je zato, ker ustavno sodišče ni edini organ, ki v demokratičnem sistemu delitve oblasti odloča o mejah človekovih pravic, ampak o tem znotraj polja svoje lastne pristojnosti najprej odloča predvsem demokratično izvoljeni zakonodajalec ter v okvirih zakona nato še izvršna oz. upravna veja oblasti. Polje proste presoje demokratične veje oblasti pa je relativno široko ravno takrat, ko gre za splošno urejanje pogojev uresničevanja pravic zaradi hkratnega varovanja življenja, zdravja, socialnega varstva, zagotavljanje gospodarskega razvoja, javnega reda in miru ter drugih podobnih splošnih legitimnih ciljev in če pri tem ureditev ne omejuje ene pravice (npr. zgolj svobodo vere) ampak velja nevtralno za vse. Če bi o takšnih splošnih vprašanjih zakonodajne politike, glede katere v pluralni demokratični družbi obstajajo različne vizije (različne voljene politične stranke), odločalo devet ustavnih sodnikov, ki ne odgovarjajo na volitvah, bi takšna oblika vladavine ne bila več demokracija temveč oligarhija (government by judges). Kadar pa gre za tako intenzivno omejitev posamezne pravice, da splošni način ureditve uresničevanja pravic preraste v poseg, ali pa morda celo za načrtno zakonodajno omejitev zgolj ene od pravic (npr. svobodo vere), kar je prav tako primer posega v pravico, takrat se polje pristojnosti voljenih zakonodajnih politik približa svojim mejam. Ali kot smo videli v samem uvodu prispevka, vrednost, ki ga za človeško bitje pravica do svobode vere ima, in se ponazarja v tamkaj opisani pravrednoti, je tako velika, da je svoboda vere v svojem jedru predpolitičnega značaja. Povečana intenzivnost omejitve takšne vrednote (primeri posega) zato pravilno kliče po podrobni presoji (strogi test sorazmernosti) za takšna vprašanja posebej usposobljene nevoljene institucije, ki ravno ne sme biti odvisna od vsakokratne politične večine, četudi mora znotraj te presoje takšna nevoljena institucija še vedno upoštevati (tu sicer manjšo) mero razumnega pluralizma v demokratični družbi, t.j. točno tisto mero pluralizma, ki še ne hodi v nasprotje s pogoji iz strogega testa sorazmernosti.      

Tretji zaključek, ki ga ponudi gornja analiza, je, da v primeru prepovedi obrednega zakola ne gre za primer ureditve uresničevanja pravice do svobode vere, ampak za primer posega v to pravico. Intenzivnost omejitve je znatna. Verski obred je v svoji čisti obliki, torej brez predhodnega omamljanja, na ozemlju Slovenije prepovedan ko gre za zakol večine vrst živali. Prav tako pa zakonodajalec pri načeloma sicer splošni omejitvi še posebej izrecno izpostavlja prav obredni zakol (izmed vseh pravic je pravica do svoboda vere posebej izrecno omejena). Takšna ocena večine petih sodnic in sodnikov zoper nasprotno stališče četverice, ki je menila, da gre za primer ureditve uresničevanja pravice, se je pred nekaj meseci potrdila kot pravilna tudi na vseevropski ravni. Slovensko Ustavno sodišče pri svojem odločanju ni imelo na voljo predhodne odločitve kakega drugega evropskega ustavnega sodišča o točno takšnem vprašanju, kot tudi ni imelo privilegija sklicevanja na prav takšno že odločeno zadevo na ravni ESČP ali Sodišča Evropske Unije (SEU). Slaba tri leta po odločitvi slovenskega Ustavnega sodišča v tej zadevi, ki je bila prevedena v angleščino in posredovana v bazo odločitev evropskih ustavnih sodišč, pa je pred SEU vendarle prišel istovrstni primer. In sicer iz Belgije, kjer je flamski del države za svoje ozemlje uzakonil istovrstno prepoved obrednega zakola brez predhodnega omamljanja, kot je bila pred tem predmet presoje v slovenskem primeru.[x] Sodišče Evropske Unije je v postopku predhodnega vprašanja, ki mu ga je po pritožbi Islamske in Judovske skupnosti nato postavilo belgijsko sodišče, presodilo, da gre brez dvoma za primer posega (»interference«) v pravico do svobode vere in ne torej za splošno ureditev uresničevanja pravice. Stališče peterice iz večina na slovenskem Ustavnem sodišču oziroma stališče, ki ga še podrobneje razčlenjujem v tem prispevku, je s tem dobilo potrditev tudi na najvišji sodni instanci EU. Ker pa so države članice vezane s pravnimi stališči iz nosilnih razlogov odločitev Sodišča EU, se s tem stališče petih sodnic in sodnikov iz Slovenskega Ustavnega sodišča kot veljavno pravo zdaj posredno razširja tudi nad ostale države članice EU.   

Četrti zaključek, ki sledi iz razprave, je, da kljub posegu v pravico do svobode vere, prepoved obrednega zakola brez predhodnega omamljanja ni v nasprotju z Ustavo.   Vsebinsko tehtanje posega namreč prestane presojo po t.i. strogem testu sorazmernosti na obeh ključnih delih testa: presoji nujnosti in presoji enakovrednega obravnavanja obeh nasproti si stoječih ustavnih vrednot. Tudi ta del odločitve večine petih sodnic in sodnikov slovenskega Ustavnega sodišča, kot je bil takrat podrobneje predstavljen v pritrdilnih ločenih mnenjih in je predmet še nadaljnje argumentacije v tem prispevku, je po vsebini prav tako potrdilo Sodišče Evropske Unije ob odločitvi v njegovi že omenjeni zadevi. Tudi SEU je namreč po presoji, da gre za poseg v pravico, prešlo na podrobnejše vsebinsko tehtanje v okviru testa sorazmernosti, pri čemer je zelo podobno kot večina slovenskega Ustavnega sodišča presodilo, da kljub posegu takšna omejitev pravice vseeno prestane omenjeni ustavnosodni test.[xi] Tudi ti nosilni razlogi najvišjega sodišča Evropske Unije, ki sovpadajo z razlogi že odločene zadeve izpred treh let na slovenskem Ustavnem sodišču, se kot veljavno pravo zdaj razširjajo nad ozemlja vseh držav članic EU.

Seveda pa to ne pomeni, kot sem že opozoril v prispevku zgoraj (in to je peti zaključek razprave), da so države članice tudi primorane sprejeti takšno delno prepoved, kot sta jo do sedaj med drugim sprejeli tudi Slovenija in flamski del Belgije. Nasprotno, pomeni le, da ustavna raven od demokratično izvoljene veje oblasti načeloma ne zahteva uzakonitve bodisi ene (zagotovitev obrednega zakola brez predhodnega omamljanja brez izjem) ali pa druge možnosti (omejena možnost obrednega zakola zgolj za določeno vrsto živali in/ali lokacijo zakola ali njegovo število). Znotraj polja, ki ga dopušča strogi test sorazmernosti, je demokratično izvoljena večina tista, ki se lahko vselej znova odloča za konkretno ureditev znotraj opisanih meja ustave. Tako je povsem mogoče, da posamezna država oziroma neka demokratična večina odloči bolj v korist svobode vere kot pa je v tem historičnem trenutku odločila slovenska in flamska politična večina. Tudi tu je odločitev Sodišča Evropske unije enaka najmanj stališču iz pritrdilnega ločenega mnenja k večinski obrazložitvi petih slovenskih ustavnih sodnic in sodnikov, ki je razloge za odločbo še podrobneje argumentiralo.

Odprto ostaja vprašanje, kaj bi za ustavnosodno presojo pomenilo, če bi vse evropske države sledile ureditvama Slovenije in flamskega dela Belgije. Odločitvi usavnosodne ravni v teh primerih namreč delno temeljita tudi na argumentu, da izvrševanje pravice do svobode vere ni v prekomerno onemogočeno tudi zato, ker je čisti obred brez predhodnega omamljanja mogoče naročiti v tuji državi, ter prav tako takšno uvoženo meso znotraj skupnega trga EU tudi redno kupovati na trgu domače države članice. Moje stališče je, da bi v primeru onemogočenja čiste različice obrednega zakola v vseh državah članicah EU nastopila nova situacija, ki bi terjala novo presojo ustavnosodne ravni. V takšni situaciji je namreč pravica do svobode ver očitno bistveno bolj obremenjena, če ne celo v praksi izničena. Ne da bi se vnaprej opredeljeval do rezultata ustavnosodne presoje v takšnem primeru, je očitno, da bi takšna situacija tehtnico vsaj prima facie močno nagnila v korist ustavnega varstva svobode vere in da bi v takem primeru tako domače Ustavno sodišče kot tudi Sodišče Evropske Unije o verjetni kršitvi svobode vere ponovno odločalo. Nobena od nasprotujočih si ustavnih vrednot (svoboda vere in dobrobit prepovedi trpljenja živali) že po sedaj razloženi doktrini namreč ustavnoskladno ne more druge niti povsem izvotliti niti neenakomerno obremeniti.

 

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.