Naj spomnim, da v omenjeni zadevi določena oseba na avtocestnem počivališču ni nosila zaščitne maske na odprtem javnem prostoru, čeprav je bila ta predpisana z ustreznim odlokom, in je bila pri tem kaznovana z globo. Zahtevo za sodno varstvo te osebe je okrajno sodišče zavrnilo, višje sodišče pa po pritožbi ustavilo postopek, saj naj ne bi šlo za prekršek po Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB) (14. točka 57. člena), ker naj predpis, ki določa obvezno uporabo zaščitnih mask, ne bi bil izdan v okviru napotitve iz 39. člena ZNB. Odlok naj bi prekoračil svoja pooblastila, ki mu jih je dal zakon.
Sodišče je pač zavzelo določeno stališče, ki pa še zdaleč ni edino pravno možno, na kar je v javnosti tudi že opozoril nek drug pravni kolega. Moj komentar je namenjen predvsem tej drugi možnosti, saj se mi zdi absurdno in neverjetno, da bi po več kot letu dni uporabe zaščitnih mask ugotovili, da te pravzaprav nikoli niso pravno obstajale in bo zato treba ljudem, ki so (namenoma) kršili odloke o njihovi obvezni uporabi, vračati denar za plačane globe. Ob tem ko nas je velika večina odloke upoštevala in maske nosila. Navsezadnje je bilo in je še tako po vsem svetu! Zdaj pa bi se v Sloveniji našel »deček«, ki bi ugotovil, da je cesar (beri: Vlada) v resnici gol – torej da je ravnal(a) protipravno. In nas vse okoli prinesel(a).
Ključen argument višjega sodišča je, da se sankcije za prekrške (po Zakonu o prekrških) v bistvenem določajo z zakonom, podzakonski akt lahko le podrobneje določi ta okvir (že načelo zakonitosti pri delovanju javne uprave iz 120. člena Ustave RS to določa), ne sme pa širiti polja kaznivosti. To bi se dalo razumeti tudi iz določenih ustavnih členov: npr. 28. člena glede načela zakonitosti v kazenskem pravu (lex certa), ki ga Ustavno sodišče raztegne tudi na prekrške. Poanta naj bi bila v tem, da odlok širi polje kaznivosti ZNB, ki v 2. točki 39. člena omogoča »prepoved oziroma omejitev gibanja prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih«. Ta sintagma naj ne bi imela nič z maskami in tako naj bi odlok širil polje kaznivosti, kar naj bi bilo nedopustno, omenjeno dejanje pa naj zato ne bi bil prekršek, saj ga ni izrecno določil ZNB. Po črkobralski (dobesedni) pravni logiki odločitve višjega sodišča, ki so ji ploskali tudi nekateri drugih pravniki, bi maske oziroma njihova obvezna nošnja morale biti torej zapisane v zakonu in šele nato sankcionirane.
Ključno v tej zadevi je torej, kako razumemo »omejitev gibanja« iz ZNB oziroma na kaj se ta vse nanaša. V tej zvezi sodišče razvije tezo, da uporaba zaščitnih sredstev nima neposredne povezave z omejitvijo svobode gibanja. To naj bi izhajalo iz tega, da je tudi Vlada že ločevala med tema dvema ukrepoma v različnih odlokih ter da tudi uporabo čelad na gradbišču kot tudi uporabo varnostnih pasov »ne razlagamo kot poseg v svobodo gibanja«. Zato naj bi bila »razlaga, da gre pri obvezni uporabi zaščitnih mask za omejitev gibanja, po prepričanju sodišča preširoka«. Se pravi, da je omejitev gibanja povezana le z gibanjem samim, kako pa se gibamo – z masko ali brez – pa da je druga stvar.
Zdi se mi, da je še posebej v času epidemije razlika med gibanjem in zaščitnim sredstvom, ki ga pri tem uporabljamo, umetno ustvarjena, zato da se ugotovi prekoračenje odloka. Omenjeno stališče sodišča me čudi, saj sicer v sodbi zapiše, da gre pri obvezni nošnji mask za »potreben in koristen ukrep, ki ga je treba upoštevati, oziroma je njegovo neupoštevanje neodgovorno do drugih«. Zdi pa se mi smešno, da tako elementarnega zaščitnega sredstva v primeru epidemije, kot je obrazna maska, ne moremo šteti kot že vnaprej predvidenega z ZNB – npr. v omejitvi gibanja, saj ga uporabljamo, ko se gibljemo in pri tem prihajamo v stik s potencialno okuženimi ali sami lahko koga okužimo. Svobodo gibanja je ključno omejiti, da se prepreči širjenje nalezljivih bolezni, kot to že predvideva 32. člen Ustave RS. Z nošenjem maske pa je gibanje bolj varno, pri čemer je njegova omejitev lahko blažja, saj lahko gremo tja, kamor brez maske ne bi smeli.
Ločevati med tem, da je omejitev gibanja poseg v svobodo gibanja, obvezna nošnja maske pa poseg v osebno integriteto, se mi zdi malce za lase privlečeno. Če se sprehajam po središču mesta in moram imeti na sebi obrazno masko, ker ne morem vzdrževati varne razdalje do drugih ljudi, je moje gibanje pač omejeno. To je seveda manj omejeno, ko se gibljem brez maske.
Bi morali torej ZNB sproti spreminjati za vsak posamezen ukrep in njegov obseg? Potem bi poleg obvezne nošnje mask zapisati v zakon še razkužila, pa razkužila v stavbah, razdaljo med osebami, naprej 2, potem 1,5 metra, pa druženje dveh družin, 10 oseb … in ne vem, kaj smo vse imeli. Zakon bi bilo potem treba spreminjati vsak teden ali še pogosteje. To se enostavno zdi nesmiselno.
Iz medijev berem, da so bile tudi drugačne odločitve sodišč, ki so – domnevam – verjetno razlagale problem v smislu gornje alternative. Tudi iz tega vidika ta odločitev ne more biti precedenčna, kot se o tem govori v medijih, saj pri nas ne poznamo doktrine stare decisis. Pri nas velja le ustaljena sodna praksa, zanjo pa mora biti več enakih odločb. Pa tudi odločitev koprskega višjega sodišča velja le za krajevno pristojnost tega sodišča, neenotno sodno prakso pa bi lahko poenotilo šele Vrhovno ali morebiti tudi Ustavno sodišče.
Kaj naj na to sodbo porečejo vsi tisti, ki so in še vedno vestno nosijo maske? Pa ne le zato, da ne bi plačali globe, temveč tudi ali predvsem zaradi pravice do življenja ali zdravja drugih.
»Cesar torej ni gol«, saj se je »deček« zmotil in maske (še vedno) pravno obstajajo in jih bo treba žal še nekaj časa nositi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
