Izrazi svojo bolečino z besedo.
Bol, ki ne govori,
duši bolno srce dokler ne poči.
William Shakespeare
Spominjam se pravosodnega izpita, ki sem ga opravljala tri zaporedne dneve konec januarja 1980. Izpraševalec iz predmeta kazensko pravo je bil tedanji namestnik republiškega tožilca g. Iglič, tožilec pred upokojitvijo, torej z zelo dolgimi tožilskimi izkušnjami. Ne vem kako, a eno izmed njegovih vprašanj je bilo povezano prav s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost, zanimalo ga je tudi za koliko spolnih zlorab sem že slišala. Resno sem razmišljala in odgovorila, da se iz sodnih spisov spomnim dveh. Sam je pomenljivo pristavil, da se treh. Na najvišjo stopnjo tožilstva jih je res prišlo malo, a vseeno. Samo treh? Če pomislim, da se je pisalo leto 1980, lahko torej z gotovostjo zatrdim, da tovrstnih ovadb in kazenskih postopkov tedaj res ni bilo veliko.
Kdo bi si mislil, da se bom prav s tem področjem ukvarjala celo poklicno pot?! Nihče, kajti povabilo, da po porodniškem dopustu, ki sem ga nastopila že kak dan po izpitu, pričnem z delom na mladoletniškem oddelku, je prišlo šele proti koncu porodniške. In tej kriminaliteti se je kmalu pridružila še družinska in spolna. Za obe smo začeli počasi ugotavljati, da so redke, a pogumne prijave nasilja vseh vrst pomenile zgolj vrh ledene gore. Veliko zadev je bilo ob ovadbi celo zastaranih, saj je iz ljudi vse gorje "privrelo" dokaj pozno, ko pregon ni bil več mogoč, kar je žrtve zelo razočaralo, razburilo pa tudi medije, ki so začeli o teh dejanjih prvič resno poročati. Pojavile so se nevladne organizacije, ki so pričele pomagati žrtvam. Odkrito povedano; tudi sama nisem zmogla dojeti, da se take stvari, zlasti otrokom, sploh dogajajo. Še sedaj mi je hudo na to pomisliti.
Policija je bila prva, ki je začela resno izobraževanje svojih kadrov, sledili smo tožilci in nato sodniki ter odvetniki, ki so kot pooblaščenci mladoletnih oškodovancev stežka stopili na njihovo stran. A vedno bolj pogumno. Obdolženci so skoraj v vseh primerih odločno in precej obširno zanikali storitev kaznivih dejanj, na njihovo stran so (pre)pogosto stopile njihove partnerice in matere zlorabljenih otrok, kar je te še usodneje zaznamovalo. Bolečina ob "izdajstvu" je bila grozljiva, saj so ostali praktično sami.
Nikoli ne bom pozabila primera zlorabljenega dekleta, saj se je obtožencu sodilo drugič. Prvič je zlorabil njeno starejšo sestro, svojo pastorko, kazen odsedel in se vrnil k povsem nekritični partnerici, ki mu je vseskozi verjela. Celo odvetniku, kar se je zgodilo silno redko, je bilo tedaj precej nerodno. Spraševali smo se o marsičem. Spet je odšel tja od koder je pred tem prišel. A uničil je dve mladi življenji, drugo povsem po krivdi njene matere. Tudi njej se je tedaj sodilo. A kaj je dekletoma pomenila zgolj kazen za oba? Malenkostno zadoščenje in prav nič več.
Veliko je bilo povsem nerazumnih dejanj. Takih, ki bi jih moral nekdo opaziti, morda celo preprečiti in žrtvam pomagati iz pekla bolečin. A mnogi so tedaj gledali stran. Tako kot v grozljivem primeru zlorabe osnovnošolke, ki je očetu celo rodila otroka. Njena mama me je za pomoč prosila tik pred zdajci. Bil je nepozaben in strašljiv večer, ko sem upala, da bo deklica še lahko splavila, a že čez pet dni izvedela, da je v devetem mesecu nosečnosti. V mučnem postopku se je odkrila še spolna zloraba najmlajše hčerke, za najstarejšo pa je bilo že prepozno. Zaznamovana z zlorabo je namreč pred mnogimi leti zapustila dom, ki to za nikogar ni bil. Primera nikoli ne bo moč izbrisati iz spomina. Tri uničena življenja.
Pot do obsodb je bila, pa ne le takrat, dolga in težka. Pritegnjeni so bili tudi izvedenci, ki pa niso ocenjevali zgolj obdolžencev, pač pa tudi žrtve. In nemalokrat se je zgodilo, da so bile nekatere zadeve po obsodbi ali oprostitvi na višjem sodišču razveljavljene. V ponovljenih sojenjih se je začelo vse znova in dokler je veljalo, da se lahko priče, ki so v bližnjem razmerju z obdolženimi, vedno odpovedo pričanju in se prejšnje izpovedbe izločijo iz spisov, je bil marsikdo v novem sojenju oproščen.
Živo se spominjam matere dekleta, ki mi je sporočila, da po razveljavitvi njena hči, ki si je ob pomoči strokovnjakov komaj uredila življenje, ne bo ponovno pričala. Za ceno oprostitve storilca nagnusne zlorabe. Mati je bila prav ogorčena nad zakonodajo. K sreči sedaj vse kar privilegirane priče povedo sodnikom, ostaja v spisih, četudi kasneje ne pričajo.
Poleg zlorab otrok pa smo v zadnjem obdobju priča porastu prijav spolnih kaznivih dejanj z zlorabo položaja. Ko nekdo uporabi nadrejenost, njegov cilj pa je jasen; tak ali drugačen spolni užitek.
Običajno se začne z eno medijsko zgodbo, bodisi domačo ali tujo in vsuje se kot plaz. Ta hip so po razkritjih v tujini in v domači oddaji, na dokaj zapoznelem udaru različne fakultete in vseh vrst profesorji. Boleče je poslušati, da se je za nekatere storilce vedelo, da to počno. Leta in leta. In vse tiho je bilo. Seveda se vsaj medijsko razkriti branijo z zanikanjem vsakršne krivde ali molkom. Kaj je čista resnica, pa seveda vedo le vpleteni.
Oni dan sem v uvodniku zelo znane tedenske revije prebrala, da njena urednica noče več poslušati tega, da mora ženska, pri čemer sama ne delam razlik med spoloma, spregovoriti o nasilju. Ja, ljubi moji, kdo pa, če ne žrtev?! Ni sicer nujno, da prvi trenutek hiti na policijo, a še enkrat poudarjam: žrtev mora spregovoriti. Enostavno mora. Če ni otrok, ki ga moramo brezpogojno ščititi in slišati njegove "klice na pomoč", četudi ne spregovori, je prav na žrtvi sami, da se nekomu zaupa. Potem lahko steče akcija.
Drugače je sicer, če iz sosednjega stanovanja slišimo vpitje, jok, klice na pomoč. Potem seveda dejanje prijavimo. Takoj. In spet bo na žrtvi, da vse opiše in seveda priča. Kako sicer obdolžencu dokazati kaznivo dejanje? Le kako? Prič dejanj za štirimi stenami namreč skoraj ni. Posledice pa žrtve kdaj celo zamolčijo.
Seveda se ob zapoznelih odkritjih na fakultetah sprašujemo: zakaj šele sedaj? Ne gre več za profesorjem "podrejene" študentke. Te so izpit očitno opravile, le zakaj molčijo dolga leta? Čeprav seveda še ni potekel zastaralni rok, je za slehernega storilca najhujša grožnja prav odkritje. Tako pa si lahko "dajejo duška" še naprej, ker menijo, da si to lahko privoščijo. In seveda, kako dokazati stara dejanja? Še huje je seveda, če se zgolj govori in prihajajo anonimke. Koga iz anonimke povprašati, kaj se je sploh zgodilo ?
Zato bi v teh časih pričakovali, da vsi vemo, kaj je zloraba in kako je treba postopati. Res ne gre več za nikakršno tabu temo.
V zadnjem času pa resno debatiramo tudi o novi obliki kaznivega dejanja posilstva. O tem, da je za sleherni spolni odnos potrebno soglasje dveh oseb in nikakršna sila ali upiranje, celo kri in poškodbe. Seveda pa tu ni prostora za kasnejše zanikanje prostovoljnosti.
Sicer nas vse to lahko pripelje tako daleč, da bo moral obstajati "obrazec", ki ga bosta oba vsakokrat podpisala in shranila. Si predstavljate take odnose? Jaz ne. Zakaj bi bilo to sploh potrebno, ko pa dobro vemo, kaj je za odnos nujno? Vzajemna želja.
Da je torej potrebna volja in pristanek obeh, bi morali že zdavnaj vedeti ali se vsaj ne sprenevedati. Saj ne gre za kosilo, ki ga en skuha in drugi morda ne poje ali z odporom. Gre za hudo intimno stvar, ki je ne delimo kar vsak dan z drugim, lahko celo z nikomer. Kdo ima torej pravico nekoga tako močno podrediti, da z njim prisilno deli najintimnejši trenutek? Le kdo? Odgovor je povsem jasen, da prav nihče. A do kdaj bomo še razpravljali, da z nekom ne smeš biti niti prijazen, se z njim družiti, a si odnosa morda (še) ne ali sploh ne želiš?
Da, spolnost ni "malica" ali "večerja", je veliko več in pravico imaš reči zgolj "ne" ali to dati jasno vedeti.
Kako pa izrečeš "da", da bo to povsem nedvoumno in nikoli v prihodnosti niti malo sporno? Tudi to bi odrasli že morali vedeti. Tega se morajo seveda še kako zavedati tudi kakorkoli nadrejeni, saj je sicer meja zelo tanka in za marsikoga prehud preizkus.
Bi veljalo fakultetne izpite zato v korist obeh strani opravljati kar pred kamero? Tako ne bi bilo nikoli dvoma v (ne)znanje in niti v spolne igrice ali zgolj neokusne poskuse le-teh. A do kdaj posnetke hraniti? Kako sicer dokazati dejanje izpred let, med dvema in v majhnem kabinetu? Ali pa morda razmisliti o tretji osebi, ki bo ob izpitu prisotna? Kot profesor bi se sicer bala morebitnega maščevanja ali česa drugega, morda čez dolga, dolga leta. Nikoli ne veš ... To seveda ne pomeni, da ne verjamemo žrtvam in celo razlogom za njihov molk, a vseeno, zakaj je vse trajalo tako dolgo? Gre za polnoletne osebe in ne otroke. Imamo ogromno nevladnikov, na katere se lahko vedno obrnejo. Zakaj ostajati tiho in trpeti? Leta in leta ..., le zakaj?
Storilce je potrebno ustaviti takoj. Ko se bo to začelo dosledno dogajati, jih bo čedalje manj. Kdo si bo namreč še upal spolno nadlegovati, če bo že naslednji dan ali vsaj teden, pristal na policiji? Čas je, da si "nalijemo čistega vina". Dovolj, predvsem preveč, je bilo namreč zamolčanih zgodb. Pomislimo na vse bodoče žrtve!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
