Med drugim je v članku tarča kritike tudi objava uvodnika v zadnji reviji Pravne prakse (št. 49-50) z naslovom »Demokracija ima svojo ceno«, ki ga je spisal Anton Tomažič. Uvodnik naj bi bil celo neke vrste politični pamflet stranke SDS. Takšna ocena se mi zdi močno pretiravanje in podpiram uredniško prakso, da se v imenu demokratičnega pluralizma objavljajo tudi kritični članki, ki odstopajo od morda kdaj (v pravniških krogih) uveljavljene prakse, da se »vsi trepljamo po ramah in se en drugemu nasmihamo, ker enako razmišljamo«. Tu ciljam predvsem na kritiko tega uvodnika v omenjenem članku.
Objavo tovrstnega (tj. »pomladno« naravnanega) članka v zadnji reviji PP sem razumel predvsem kot prispevek k praznovanju 30. obletnice plebiscita in državnega praznika samostojnosti in enotnosti. Verjetno je bil zato namen urednika PP v prav zadnji kolumni leta 2020 vključiti kakšnega od »osamosvojiteljev« glede na to, da tudi vstopamo v leto, ko bomo praznovali 30. obletnico naše države. Zato se je odločil za »pomladnika,« četudi slovenska osamosvojitev in ustanovitev lastne države ni le izključno podvig slovenske »pomladi«, so pa pomladniki bili iniciatorji osamosvojitve, kar je zgodovinsko dejstvo. Toda izbor Tomažiča za prazničnega govornika ima še drugi raison d'être: gre za ustanovitelja portala IUS-INFO in na takšen način nas nagovarja gospodarska družba, ki je hkrati lastnica omenjenega portala kot tudi PP, in se spominja, če že ne obeležuje, enega najpomembnejših mejnikov v zgodovini slovenskega naroda.
V uvodniku je Tomažič kritičen do bivšega nedemokratičnega političnega sistema, pa tudi do sil kontinuitete, ki jim je v določenem smislu neizvedba lustracije omogočila preživetje in določeno perpetuacijo, ki je seveda škodljiva, v kolikor se niso pretrgale stare prakse, zavoljo česar Slovenija ni napredovala tako, kot bi lahko. Kot »pomladnik« kritizira slabosti t. i. sil kontinuitete, kakšne napake pa je zagrešila »pomladna« stran, pa bodo zatrjevali nasprotniki.
Tudi izraz »globoka država« ni slovenska pogruntavščina. Tudi ni ne leve, ne desne barve. Ampak je politično brezbarvna kot »barva« denarja, ki na žalost ne pozna moralnega kompasa. Gre za problem korupcije, nepotizma in klientelizma, na kar ni imuna nobena (sodobna) država. To je prej sociološki fenomen, ki pesti moderno liberalno državo kot tudi kriza elit in posledični vznik populizma, kot pa kakšen neologizem SDS.
Tudi omembe »rezultatskega sojenja v zadevah Patria in Kangler« sploh ne vidim v »modri, podčrtani z rumeno«. Navsezadnje je Ustavno sodišče RS ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja in načela zakonitosti v kazenskem pravu, ne pa kabinet kakšne politične stranke. V zadevi Kangler pa so ga sodišča oprala krivde v vseh točkah obtožnice, vsled česar se zdi povsem razumno sklepali na slabo delo tožilstva.
Morda je uvodnik v podtonih in v medvrstičnem besedilu res obarvan rahlo desno-ideološko, a se zdi napisan v povsem sprejemljivi meri kritike… Namenoma sem uporabil pridevnik »ideološko«, ki ga povsem razlikujem od politikantstva, saj gre pri ideološkem diskurzu za zoperstavljenje idej kot družbenih vrednot. (Tudi moje) znano stališče je, da v težkih (najpogosteje ustavnih) primerih, ki so ideološko obarvani, ni povsem nevtralnega prava. Kdor to verjame, je naiven. Kdor to trdi, pa zavaja.
Gre tudi za staro dilemo med pravom in ideologijo (ali politiko v širšem smislu), ki nikoli ne bo povsem razrešljiva. Njuno usodno povezanost na določenem nivoju je odlično analiziral profesor Anton Perenič v svoji doktorski nalogi »Relativna samostojnost prava«. Pri tem bi rekli, da so bolj lahki primeri stvar »nevtralne« pravniške forme in tehnike, težji pa nujno tudi vrednostno-ideološko pogojeni. Pomembno je, po drugi strani, seveda tudi, da med pravom in politiko-ideologijo ločujemo, tako da argumentiramo na podlagi pravnih argumentov, četudi so ti nekoliko vrednostno-ideološko obarvani. Popolna pravna nevtralnost je tako iluzija ali mit, ki ga je sproduciral (skrajni) pravni pozitivizem in formalizem. Pri vrednostno-ideoloških pravnih argumentih pa je pomembno, da so ti v političnem prostoru uravnoteženi ter da izmenjava argumentov poteka kulturno in civilizirano: brez hujskaštva in nasilja.
Tomažič je v uvodniku branil demokracijo kot političen sistem brez alternative. Četudi je ta manj učinkovit kot denimo kitajska različica obvladovanja ljudskih množic. Za demokracijo in njen pluralizem plačujemo določeno, včasih tudi visoko ceno. A v korist vrednot, za katere je takšno ceno vredno plačati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
