Slovenska država je v sredo doživela še en debakel (tokrat pričakovan) pred mednarodnimi sodišči. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavrglo njeno pritožbo zoper hrvaško državo glede domnevnih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zakaj slovenska država tako pogosto pred mednarodnimi sodišči potegne kratko? Kdo nosi odgovornost za izgubljene sodne bitke?
Slovenska država od svojega nastanka pred slabimi tridesetimi leti stavi na mednarodno sodelovanje, mednarodne institucije in vladavino prava. Vključila se je v vse primarne mednarodne organizacije kot so OZN, Svet Evrope, OVSE, EU in OECD. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadnjih dveh desetletjih podalo čez tristo sodb zoper slovensko državo zaradi ene ali več kršitev EKČP. Med temi zagotovo izstopa obsodilna sodba v zadevi Ališić in ostali zoper Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo, Slovenijo in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo (št. 60642/08, 16. julij 2014). Njena izvršitev je slovenske davkoplačevalce na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 stala skoraj tristo milijonov evrov. S to sodbo je povezana tudi zadnja odločitev ESČP.
ESČP je 16. decembra 2020 javno objavilo svojo odločitev v meddržavni pritožbi Slovenije zoper Hrvaško (št. 54155/16, 18. november 2020). Slovenija je pred ESČP uveljavljala kršitev pravice do poštenega sojenja (6 (1). člen EKČP), pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP), prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP) in varstva premoženja (1. člen 1. protokola k EKČP) glede neplačila terjatev hrvaških gospodarskih družb Ljubljanski banki d.d. Sodišče je odločilo, da slovenska pritožba ne izpolnjuje zahtev 34. člena EKČP, saj »Ljubljanska banka ni nevladna organizacija« (79. odstavek odločitve). Zato slovenska država v njenem imenu ne more vložiti pritožbe na podlagi 33. člena EKČP (meddržavne zadeve) zoper hrvaško državo (prav tam). Evropsko sodišče je pri svoji odločitvi sledilo svoji dosedanji sodni praksi glede uporabnosti 33. člena EKČP v povezavi z njenim 34. členom. Zastopniki slovenske države so bili v samem postopku pred nehvaležno nalogo, da ESČP prepričajo, da spremeni svojo sodno prakso glede pojma »nevladne organizacije«. A ESČP je ugotovilo, da je Ljubljanska banka d.d. še vedno v zadostni meri povezana z upravljavskimi strukturami slovenske države, da ne izpolnjuje kriterija »nevladne organizacije« (78. odstavek).
Zadnja odločitev ESČP se zato pridružuje nekaterim zadnjih neuspehom slovenske države pred Sodiščem Evropske unije. Zato se laična in politična javnost sprašuje ali so primarno odgovorni pravniki? Ali Slovenija nima sposobnih pravnih strokovnjakov, ki bi znali obraniti interese slovenske države v najodličnejših evropskih institucijah? Vsaj v tem zadnjem primeru glede odločitve ESČP se s takšnimi pavšalnimi ocenami ni moč strinjati. Težko lahko kaj očitamo predani strokovni ekipi, ki je v tej zadevi zastopala Slovenijo pred ESČP. Slovenske vloge so bile pripravljene skrbno, natančno in prepričljivo. Kje je zato iskati razloge za takšno odločitev ESČP?
Poglavitne razloge za zadnjo odločitev ESČP lahko iščemo predvsem v slabih preteklih odločitvah slovenske (zunanje) politike, širšemu kontekstu zadeve, kot tudi v nenaklonjenosti trenutnega vodstva ESČP in tudi nekaterih držav pogodbenic meddržavnim pritožbam. Prvič, slovenska politika je ekipo slovenskih agentov že pred začetkom postopka postavila v izjemno težek položaj, ko je morala preko celotnega igrišča kot Luka Dončić zadeti koš. Pričujoča zadeva, kot zadeva Ališić, izvira iz razpada nekdanje države in s tem povezanih nasledstvenih vprašanj. Več kot jasno je, da bi bilo potrebno zadevo Ališić in podobne pritožbe reševati v večstranskih nasledstvenih pogajanjih in ne pred ESČP. Pasivnost odločevalcev smo iz svojega žepa drago plačali vsi davkoplačevalci.
Drugič, že nekaj časa v okviru Sveta Evrope potekajo prizadevanja nekaterih držav članic, da bi omejili dostop do ESČP preko meddržavnih pritožb. Spomnimo, trenutno na odločitev pred ESČP čaka kar nekaj meddržavnih pritožb v nekaj politično zelo izpostavljenih primerih. Številni na ESČP menijo, da ESČP ni sodna institucija, ki bi morala odločati v političnih sporih med državami. ESČP naj bi zaradi meddržavnih zadev izgubljalo svojo kredibilnost. Zato lahko v prihodnjih letih pride do reforme 33. člena EKČP. Tretjič, sodniki ESČP so le ljudje, napolnjeni s sodniško ideologijo, ki so jo oblikovali skozi svoje zasebno in poklicno življenje. Sodniška ideologija nedvomno vpliva in je vplivala tudi na zadnjo odločitev. Četrtič, slovenska javnost mora politiko zadnjih let vprašati, zakaj je bilo potrebno riniti skozi zid in vložiti pritožbo zoper sosednjo državo pred ESČP. Odločevalci, ki so sprejeli neprepričljivo odločitev, bodo morali prevzeti svojo odgovornost. Petič, slovenska država bo morala, če želi izboljšati svoj mednarodni profil in doseči boljše rezultate, okrepiti svoj položaj v mednarodnih institucijah.
Zadnjo odločitev ESČP lahko beremo kot nauk za vse podobne primere. Trideset let po nastanku slovenske države je jasno, da se morajo neuki odločevalci prenehati igrati z interesi slovenske države in njenih ljudi. Slovenska država zelo slabo uresničuje in varuje svoje državne interese v mednarodnih institucijah. Po drugi strani tudi mednarodna sodišča niso vedno idealne institucije in so v sodniškem odločanju podvržene različnim sodniškim ideologijam. Vse to narekuje, da je modro, da se slovenska država bolj posveti večstranskem reševanju sporov v pogajanjih s sosednjimi in ostalimi državi. Slovenska zunanja politika enostavno ni vešča plesa po sodnem parketu. Zato ni greh v prihodnje poskusiti z reševanjem sporov na diplomatskem parketu in se izogibati že vnaprej izgubljenim sodnim bojem.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
