Zaupanje v poroto ali sodnika?

Ko se občasno pogovarjam o tej temi s tistimi, ki so še pripravljeni razpravljati, se pogosto pojavlja argument, da bi v naši populaciji to privedlo do še večje stopnje obsodilnih sodb. Argument gre nekako v smeri, da bi laike bilo bistveno lažje prepričati o krivdi nekoga, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Argument ima svojo težo, ker se zdi, da smo Slovenci nagnjeni k hitremu sklepanju o tem, da je nekdo kriv storitve določenega kaznivega dejanja. Eden izmed razlogov temu je relativno trajna in visoka stopnja zaupanja v organe pregona, zlasti policijo. Drugi razlog, ki predstavlja okrepitev takšnega stanja, pa je specifičen pogled na odvetništvo, za katerega se zdi, da javnosti bolj predstavlja oviro v kazenskem postopku, kot pa pomemben vsebinski člen v izvedbi kazenskega postopka. Kako se bodo stvari spreminjale v prihodnosti, je težko napovedovati, sam pa ne bi računal na to, da bo zgoraj opisano stanje vzdržalo preizkuse večje družbene razslojenosti.

Iz tega vidika me je torej na začetku navedeno stališče Chrisa Dawna presenetilo. A zgodovinski razvoj anglosaksonskega kazenskega postopka to pravzaprav potrjuje. Dawn opisuje znameniti angleški primer Bushell (Bushell's Case) iz leta 1670, ki predstavlja enega izmed mejnikov v razvoju anglosaksonskega prava. Gre za primer, ki je zadeval Williama Penna in Williama Meada, oba predstavnika kvekerjev, zaradi nezakonitega verskega združevanja. V same okoliščine primera se na tem mestu nima smisla spuščati. Povedno pa je v zvezi s temo ravnanje sodnika, ki je očitno pričakoval obsodilno sodbo. Neposredno po tem, ko porota ni spoznala navedenih za kriva očitanega dejanja, je člane slednje sodnik zaprl preko noči brez hrane, vode in ogrevanja z grožnjo: “ali boste izrekli obsodilno sodbo ali pa boste stradali, dokler je ne boste”. Ko kljub temu niso sprejeli obsodilne sodbe, je člane porote kaznoval z globo zaradi omalovaževanja sodišča. Bushell, po katerem ima zadeva ime, je bil eden izmed porotnikov, ki kazni ni hotel plačati. Porota od tega primera naprej v Veliki Britaniji ni več mogla biti kaznovana zaradi svoje odločitve. Gre pravzaprav za to, kar poznamo kot imuniteto pri sodnem odločanju tudi pri nas, o čemer sem pred kratkim pisal. A sporočilo v obravnavani temi je, da se porotniki niso uklonili zahtevi, ki je bila v nasprotju z očitnim prepričanjem o krivdi, ki ga je imel sodnik.

Dawn navaja, da se spominja mnogih primerov, ko se mu je klient pritoževal, da sodnik posega v  postopek, da bi zmanjšal možnosti obrambe ali da bi podprl tožilstvo. V vsakem od teh je klienta pomiril na enak način: "Pustite to, bolj očitno kot to počne, bolje za nas – porote nimajo rade, če se sodnik očitno postavlja na eno stran." Praviloma se je ta njegov pristop izplačal in je porota prepoznala slabosti v dokazih obtožbe. Prav to pa je pogosto razlog, zaradi katerih se kritizira ureditev, ki v pretežni meri kazenske postopke zaključi s sporazumom med tožilstvom in obdolžencem (plea bargain).

Pravzaprav sem vedno presenečen, ko v literaturi naletim na precejšnjo zadržanost porote pri sprejemanju obsodilnih sodb. O tem, da je na to držo vplivala krščanska etika, sem že pisal. Vpliv te etike je bil tolikšen, da je bilo potrebno to zadržanost dobesedno preseči z uvedbo ustreznega dokaznega standarda – onkraj razumnega dvoma. Takrat, ko je bil dosežen, je porota morala sprejeti takšno sodbo in to velja še danes.

Nujno vprašanje, ki se mi ob tem postavlja je, zakaj se mi zdi argument, da bi v Sloveniji porota obsojala kar vsepovprek, sploh tehten. Ne morem se upreti misli, da s priznavanjem tehtnosti tega argumenta odrekam moč tistemu, kar tvori srž demokratične ureditve – zaupanju v odločitve ljudi, ki karakterizirajo neko demokratično ureditev. Tako postavljam na drugo stran tehtnice vero v pravilnost odločitve pravnih strokovnjakov. A pri tem odločanju pravzaprav ne gre za pravo, gre za dejstva in spoznanja slednjih niso pridržana pravni stroki. Ali res lahko trdim, da je moja odločitev o tem, ali na primer verjeti neki priči, da je resnično videla obdolženca ali mogoče koga drugega, kaj bolj pravilna od tega, kar si misli nekdo, ki s pravom nima opraviti kaj dosti? Ker to vprašanje se mi postavlja bistveno bolj pogosto, kot tista, kateremu kaznivemu dejanja ustreza neko ugotovljeno dejansko stanje. Tema tako ostaja odprta.

Sicer pa se Chris Dawn odločno zavzema za temeljito prenovo kazenskega sistema, celo v smeri odprave kazni zapora. O tem mogoče kdaj drugič. Trenutno moja naravnanost ne dopušča popuščanja v tej smeri. Razlog je enostaven - zdaj, medtem ko delam od doma, mlajša otroka s svojim početjem v meni prebujata skorajda vogonsko mentaliteto (preberite Štoparski vodnik po Galaksiji). Med pisanjem te kolumne, sta se kregala najmanj petkrat, zlomila krožnik in nastlala dnevno sobo z vsem možnim od lego kock do posteljnine. Želja po strogem kaznovanju mi tako nikakor ni tuja. To pa vsekakor ni dobra popotnica za preučevanje teze o odpravi zapora.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.