Slovenska ustava v 24. členu jasno določa, da je javnost sojenja temeljna ustavna dobrina. Zahteva po javnosti vseh treh vej oblasti izhaja tudi iz primarnih ustavnih načel demokratičnosti in pravne države. A ustavnega načela iz različnih razlogov sodna veja ne uresničuje v polni meri. Razumljivo je, da je bilo morda v prvem desetletju slovenske države težko ponotranjiti ustavno določbo o javnosti sojenja, saj so v nekdanji Jugoslaviji, kot je po demokratizaciji v številnih zadevah ugotovilo Ustavno sodišče, sodni postopki potekali nepošteno. Skoraj tri desetletja po nastanku slovenske države je težko razumeti, zakaj se v demokratični družbi še vedno pogovarjamo o tako osnovi zahtevi poštenega sodnega varstva kot je javno sojenje.
Javnost sojenja je ena izmed šestih sestavin poštenega sojenja. Zahteva, da sojenje poteka javno in da so sodbe javno objavljene. Hkrati zahteva, da so vsaj relativno javne tudi osebe, ki sodijo. V slovenskem pravnem redu je objava osnovnih življenjepisov o osebah, ki opravljajo sodniško dejavnost prej izjema kot pravilo. Ustavno sodišče, ki skrbi za ustavnost in zakonitost slovenske države, je šolski primer dobrih praks glede odprtosti in preglednosti. Njegove odločbe in sklepi so javno objavljeni na njegovi spletni strani, včasih tudi v angleškem jeziku. Fotografije in življenjepisi ustavnih sodnic in sodnikov so javno objavljeni. Za kanček bolj odprto bi Ustavno sodišče seveda lahko bilo pri svojem odločanju, če bi vsaj strokovni javnosti dovolilo prisotnost na svojih sejah.
Redno sodstvo po drugi strani v dobršni meri živi nejavno življenje. Res je, da je večina obravnav javnih. Udeleži se jih lahko vsakdo. A po drugi strani se dobršen del sojenja dogaja za zaprtimi vrati. Že bežen pogled na spletne strani sodišč lahko pokaže, da ne podajajo življenjepisov in fotografij sodnic in sodnikov. Če se sodniki ne želijo javno izpostaviti, so si verjetno izbrali napačen poklic, saj vendarle sodniško funkcijo opravljajo v interesu celotnega ljudstva. Zato je potrebno javno objaviti njihove fotografije in življenjepise. Načelo javnosti nedvoumno zahteva, da se v celoti javno objavijo tudi sodbe rednega sodstva. Še bolj povedno je, da najvišji strokovni organ sodne veje oblasti svoje funkcije ne opravlja javno. Natančneje, Sodni svet meni, da načelu javnosti zadosti že s tem, da javno objavlja le zapisnike sej, iz katerih izhajajo sprejeti sklepi. A seveda natančna razlaga in razumevanje načela javnosti v demokratični družbi od Sodnega sveta zahteva veliko več.
Pred kakšnim dobrim letom in pol sva se s kolegom Jurijem Toplakom na podlagi ustavnega načela javnosti želela iz raziskovalnih namenov udeležiti seje Sodnega sveta in zaslišanja enega od redkih sodnikov, ki v slovenskem sodstvu opozarjajo na pomanjkljivosti. Sodni svet naju je povabil, da se na dan seje oglasiva pred sejno sobo. Tja sva takrat tudi prišla. Nato sva kakšno uro čakala, da se člani posvetujejo o najini prošnji, da spremljava sejo Sodnega sveta in zaslišanje sodnika. Po kakšni uri je iz sejne sobe prišla takratna predsednica Sodnega sveta. Začela se nama je na vse pretege opravičevati, kako ji je izredno žal, a da se je večina članov odločila, da nama ne dovoli prisotnosti na seji. Zato sva se ji zahvalila za obravnavo prošnje in se poslovila.
Pred dobrima dvema letoma so bili v okviru nekega evropskega projekta na obisku različnih slovenskih institucij člani Visokega sodnega sveta Republike Gruzije. V Slovenijo so prišli po dobre prakse, ki bi jih prenesli v delovanje gruzijskega Sodnega sveta. Če so katero v Gruzijo res prenesli, jih je treba vprašati. A po drugi strani bi slovenski Sodni svet lahko posnemal kakšno odlično prakso gruzijskega Visokega sodnega sveta, ki je še nismo prenesli v slovenski pravni red. Seje Visokega sodnega sveta Republike Gruzije namreč neposredno prenaša eden izmed gruzijskih televizijskih programov. Takšno ureditev so v Gruziji uvedli pred leti, da bi povečali javni nadzor na delom Visokega sodnega sveta pred čezmerno prisotnostjo dejanskih in potencialnih navzkrižij interesov. Zato ne obstajajo prepričljivi razlogi, zakaj ne bi seje slovenskega Sodnega sveta prenašali tudi na enem izmed televizijskih programov in na spletu. Še več, na spletni strani Sodnega sveta še vedno niso dostopne fotografije in življenjepisi njegovih članov. Minimalna zahteva demokratične in pravne države je, da se seje Sodnega sveta, vključno s kandidati za sodniške mesta, skladno z ustavo odprejo za javnost. Javnost bo tako lahko začela opravljati demokratični nadzor nad delovanjem sodne veje oblasti. Če je trenutni predsednik republike pred leti uvedel javne prestavitve kandidatov za sodnike na Ustavnem sodišču in najvišjih mednarodnih sodiščih, ni razloga zakaj Sodni svet ne bi odprl za javnost tudi predstavitve kandidatov za sodniške funkcije v rednem sodstvu.
Slovensko sodstvo lahko zviša zaupanje javnosti v svoje delovanje le z okrepljenim javnim nadzorom. Ključnega pomena zato je, da se odpre tudi delo različnih oddelkov Vrhovnega sodišča kot tudi njegove obče seje. Potrebno je omogočiti prisotnost javnosti na njegovih sejah kot tudi zagotoviti, da se vse sodbe objavljajo javno. Vodstvu Vrhovnega sodišča zato predlagam, da omogoči neposredni prenos vseh sej Vrhovnega sodišča po zgledu dobre prakse Vrhovnega sodišča Republike Brazilije. Kdor ne pozna slovenskega (pravnega) okolja se morda čudi, da se konec leta 2020, še vedno pogovarjamo o uresničevanju temeljnih sestavin poštenega sojenja, kot je javna objava sodb in javni nadzor nad delom sodišč ter sodniške samouprave. Pridružujem se vsem deležnikom, ki v zadnjih dneh in tednih pozivajo k večji odprtosti in javnem nadzoru rednega sodstva. Skrajni čas je, da redno sodstvo in sodniška samouprava začnejo uresničevati temeljna ustavna načela in se podvržejo javnemu nadzoru svojega dela.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
