Po vsej verjetnosti vse te zavrnjene kandidature niso med seboj povezane in se zdi njihova zgostitev v sicer kratkem času igra slučaja. Le kaj bi imela skupnega slovenski parlament in t. i. Odbor 255, ki ocenjuje primernost in strokovnost predlaganih kandidatov za sodnike Sodišča EU? Prvi je izbor vsesplošne ljudske volje, drugi pa sestavljen iz vrhunskih pravnih strokovnjakov. Najbrž so za vsakega od teh neuspelih postopkov značilni svojski razlogi in povsem specifične »umazane podrobnosti« posamičnega primera. Toda vsak od teh neuspelih kandidatur ponuja lekcijo, od katere bi se lahko nekaj naučili.
Postopek kandidature za pomembno funkcijo se zdi neizprosna tekma, boj za prestiž, ki vključuje vztrajno lobiranje vsaj za tiste, ki želijo realno računati na uspeh, pa oživitev vsemogočih »stricev in tet«, (nekdanjih) kolegic in kolegov. Tudi »nizki udarci« niso izvzeti. Zato se je treba še toliko bolj potruditi in oblikovati izbirni postopek, ki bo čim bolj jamčil meritokratičen izid.
Izbor naših sodnikov na Splošnem sodišču EU dobiva že dolgo brado razočaranj. Kje gre narobe? So odborniki morda pristranski do male Slovenije? A preden kaj nazaj zažugamo »zloglasnemu« Odboru v slogu češ, »kaj se pa greste«, idejo česar sem nekje zasledil na družabnih omrežjih, bi si morali najprej naliti čistega vina in se pogledati v ogledalo. Je naš postopek izbire res tako briljantno zasnovan, da izbirno sito prebere najboljše možne kandidate s strokovnega področja, ki se na tem sodišču zahteva? Osebno v to nisem prepričan, pri čemer imam v mislih predvsem kandidate za Splošno sodišče EU (pri ESČP in SEU smo pač imeli srečo). O tem sem že pisal in naj nam ta »lekcija« služi, da prevetrimo Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč.
V postopku kandidatur za visoka sodniška mesta v mednarodnih organih so pred glasovanjem v Državnem zboru RS v igri trije udeleženci: Vlada, Sodni svet in Predsednik republike, pri čemer pade vsa strokovna teža izbire in predlogov kandidatov na Sodni svet. Toda ta se vendarle ne zdi tisto ozko strokovno telo, ki bi bilo najbolje usposobljeno za izbiro kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč. Zdi se, da bi bilo bolje, če bi o kandidatih podalo obrazloženo mnenje kakšno strokovno bolj specializirano telo: npr. komisija, ki bi bila sestavljena iz samih (morda tudi tujih) strokovnjakov prava EU in bi denimo podala mnenje Sodnemu svetu, ali pa bi Sodni svet povsem izločili iz tega postopka. (Povsem drugače je pri domačih sodniških kandidaturah, kjer je Sodni svet gotovo dovolj kompetenten, da opravi ustrezno izbiro.) Smiselno podobno bi takšno komisijo ali odbor strokovnjakov uporabili tudi za Sodišče EU in ESČP.
Bomo torej kaj spremenili na tem področju ali pa bomo rinili skozi zid in bili raje spet priča kakšni novi blamaži?
Kaj pa nedavni neuspeli kandidaturi za ustavna sodnika? Očitno sta bila kandidata žrtev političnih obračunavanj med koalicijo in opozicijo. Ne prvič. V teh postopkih se sicer zdi vloga parlamenta upravičena zavoljo pravno-političnega ali vsaj deloma ideološkega pridiha funkcije ustavnega sodnika (najtežja ustavna vprašanja se namreč rešujejo po vrednostni liniji). Seveda bi bilo idealno postaviti letvico za imenovanje ustavnih sodnikov višje, na ustavno večino, kar bi deloma oplemenitilo preveč preprosto strankarsko matematiko. A nikakor ni pričakovati, da bi se politične stranke odrekle vsakokratni možnosti imenovanja »svojih« kandidatov. Kar pogrešam v teh postopkih kandidiranja, je bolj aktivna drža Predsednika republike, ki bi prevzel pobudo in stranke skušal prepričati v kandidata-ko, ki bi ga-jo izbral in zanj-o zastavil svoje ime v parlamentu. Ravnanje aktualnega Predsednika se zdi v tej smeri vse preveč pasivno v smislu golega preštevanja glasov ali bolj ali manj avtomatičnega oddajanja naprej v parlament predlogov, ki mu jih najmočnejši politični akterji prinesejo na mizo. Morda bi Predsednik republike lahko angažiral kakšno komisijo ali odbor strokovnjakov (denimo bivših ustavnih sodnikov), ki bi mu pomagali izbrati primerne kandidate in takšna izrazita strokovna podlaga bi nudila močne argumente pri prepričevanju političnih strank.
Kar zadeva neuspešnega kandidata za vrhovnega sodnika, pa se je spet obudila stara zgodba o tem, da naš parlament ni »angleška kraljica« in če le ima ta visoki zbor možnost glasovati o predlogu kandidature za sodnika, bo o njej glasoval in kdaj tudi kakšnega kandidata zavrnil. Obrazložitve seveda nimamo in lahko si le mislimo, kaj so bili tokrat razlogi. Res je, da že vrabci vrsto let čivkajo, da parlament ni najbolj primerno telo za glasovanje o imenovanju v sodniško funkcijo, a da bi parlamentu to pristojnost odvzeli, je treba spremeniti Ustavo. Pri tem je treba računati, da se bo realna politika (leva ali desna) temu najbrž uprla, saj je »za vsak slučaj« vedno dobro imeti škarje in platno v svojih rokah. Za takšno potezo bi rabili ne le zgolj politično, temveč državniško, nekakšno razsvetljensko dejanje. A kdo bo takšen junak, ki bo v to ugriznil? In se na takšen način – vsaj za krajši rok – odpovedal kakšni svoji politični točki … Spet tu vidim potrebo po močnejši vlogi Predsednika republike kot prvega državljana republike, ki bi v okviru svoje integracijske politične funkcije vodil tovrstne projekte v državnem interesu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
