Za pravne teoretike so najzanimivejše tako imenovane kontroverzne sodniške odločitve. Izvor besede kontroverza je latinski (controversia) kot spor, učenjaški prepir, »pravda« o verskem ali znanstvenem vprašanju (Verbinc 1984: 376). Seveda gre v odločitvi ustavnega sodišča z izidom 5 proti 4 ravno za to: za »prepir« o pomembnih pravnih vprašanjih. Ker gre za prepir pravnih eminenc, bo raven prepira seveda dostojna, nikakor vulgarna. A prepir nikoli ni le logično bipolaren (črno-bel), temveč je obarvan, saj so v igri tudi čustva in različne vrednote.
Pa smo že pri naslovni temi – retoričnega nagovora ločenih mnenj, kjer je brezbarvni logos pogosto živo-obarvan s patosom, oba pa pomodrena z etosom.
Z logičnimi argumenti za in proti v omenjeni večinski odločitvi se ne ukvarjam, saj je bilo o tem prelitega že nekaj črnila in izrečena tudi prenekatera misel. Zanimajo me bolj etotični in čustveni argumenti, ki so vendarle pljusnili čez rob nekaterih nezadovoljnih ustavnih sodnikov. To niti ni čudno, saj se bo večdimenzionalno izrazil sodnik, ki ni zadovoljen z večinsko odločitvijo ali je do nje odklonilen – ne pa tisti, ki je z njo pomirjen. O tem priča tudi sorazmerno dolga zgodovina, včasih tudi pikrih odklonilnih mnenj v praksi ameriškega Vrhovnega sodišča.
Tu se osredotočam predvsem na odklonilni mnenji ustavnega sodnika Čeferina in ustavne sodnice Mežnar. V nekem slovenskem tedniku so celo zapisali, da so se na Ustavnem sodišču RS sodniki spet »obmetavali« med sabo z različnimi težkimi besednimi naboji.
V etotičnem smislu – naj bo ta izpostavljen prvi – je bil (gr.) topos (ali lat. locus) razprave kot oporno mesto v vrednostnem smislu in izvor argumentov (Visković, Arguementacija i pravo) ustavnih sodnikov, ki se niso strinjali z večino, vrednota (osebne) svobode. Ta je v ozadju prevevala vse njihove misli. Vlada je namreč z odlokom, s katerim je omejila gibanje na občine, posegla v svobodo (gibanja) in jo pomembno omejila. Na drugi strani so ustavne sodnike v večini vodile vrednote javne varnosti, življenja ipd. V tem smislu ta odločba niti ni bila kaj posebna, tudi v ločenih mnenjih ne, saj kakšnih slavospevov ali filozofsko poglobljenih razmišljanj o teh vrednotah ne najdemo.
Bolj zanimivi sta omenjeni ločeni mnenji – s čustvene, torej patetične plati, pri čemer jemljem patetiko v nevtralnem smislu (kot patos). Tako najdemo izrecne ali implicitne čustvene tone razočaranja, ogorčenja, celo strahu. Denimo v Čeferinovem mnenju bojazen pred nevarnim precedensom ter odpovedjo bolj temeljitega nadzora Ustavnega sodišča nad izvršno oblastjo oziroma prelahko dopustitvijo omejevanja pravic Vladi, kar lahko vodi v nižanje standardov naše svobode. V logičnem smislu pomeni takšen argument, češ zdaj pa bo vsega konec, sicer zmoto spolzke strmine (ang. slippery slope), v smislu, kje se bo to ustavilo, saj je »pobočje strmo«, pri tem pa se zamolči vse tiste varovalke (metaforično rečeno nekakšne police ali pregrade), kjer bi se padajoči lahko zaustavil. Češ, če se zdaj Ustavno sodišče ni uspelo primerno odzvati na drastično omejevanje svobode gibanja prebivalcev Slovenije, potem se ne bo več nikoli. Če je šlo tu za logično zmoto, pa je šlo najbrž za namerno zmoto, zato da se dosežejo retorični učinki – v smislu vzbuditve primerne čustvene reakcije v občinstvu.
Omenjeni ustavni sodnik je nadalje v svojem mnenju izrazil tudi razočaranje in skrb nad domnevnim rezultatskim odločanjem večine v smislu njihove vnaprejšnje opredelitve rezultata in uporabe testa sorazmernosti le za upravičenje takšnega vnaprej zamišljenega rezultata. Namesto da bi uporaba testa šele dala rezultat.
Tudi ustavna sodnica Mežnar je poleg logičnih argumentov izrazila razočaranje in bojazen nad odločitvijo večine, da vladi prepušča široko polje presoje v smislu: »kadar in kolikor Vlada zasleduje svoj cilj svoje prebivalce zaščititi pred neznano boleznijo, lahko počne, kar želi«. Ko je primerjala pristop avstrijskega ustavnega sodišča z večino na slovenskem Ustavnem sodišču, je slednji očitala celo strahopetni pristop. Zatem pa je nadaljevala z dramatičnim vložkom o ustavni demokraciji v času korone, kjer uporablja kratke stavke, iteracijo (»čas korone je čas«) kot retorične figure (ki imajo po Perelmanu tudi argumentacijsko vrednost), uporablja precej »težke besede« v smislu »majejo se naša življenja, koliko je vredno življenje, kako dolgo lahko človeštvo preživi«. To pa začini z nekoliko pokroviteljskim zapisom: »Po človeški plati je zato mogoče razumeti odločitev Ustavnega sodišča tudi kot strah pred neznano nevarnostjo, zaradi katerega se v večji meri kot sicer naslanjamo (in zaupamo) na oblastno avtoriteto.«
Učinkoviti govori so tisti, ki so opaženi, ne oni suhoparno-logični, ki ostanejo le kot besede na listovnih številkah nekega zaprašenega spisa. Govor mora opaziti občinstvo, kateremu je namenjen. Retorični govori in nagovori, tudi pisni, so vedno namenjeni občinstvu. In kdo je občinstvo odklonilnih mnenj? To so stranke v sporu, splošna in strokovna javnost, državni organi – in kar je pomembno tudi – člani večine v neki odločitvi. V smislu kritike določene odločitve, pa tudi prihodnjega odločanja.
V pravniških debatah prevladujejo logični argumenti, ki pa so lahko začinjeni tudi s patetičnimi vložki. Ti delujejo kot nekakšna začimba, ki naredi jed bolj okusno za jedca, pa tudi kuhar je pri tem bolj ponosen.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
