Samoumevno se zdi, da se bodo morale populacije precepiti in omogočiti tako imenovano kolektivno imunost. Druge poti najbrž ni – to se zdi realnost. In takšen »odrešilni« cilj naj bi bila – vsaj 60 odstotkov (ali bolj verjetno še precej višja) precepljenost. V zgodovini medicine so ravno množična cepljenja prispevala levji delež pri izkoreninjenju nekaterih nalezljivih bolezni, ki so od človeštva terjale grozoviti davek. Torej se ukrep množičnega cepljenja zdi edini smiseln v vidu zagotavljanja kolektivne imunosti. »Švedska alternativa« ali doseganje kolektivne imunosti po »naravni poti« se namreč še vedno zdi zelo tvegana medicinska avantura.
Če se ideja cepljenja nekako ne zdi sporna, se lahko postavi vprašanje, ali bo tokratno cepivo dovolj varno. Ali bo predhodno opravljenih dovolj testiranj, ki bodo to zagotavljala? Ker bo na trgu več cepiv, se poraja vprašanje, za katerega se odločiti, katero bo učinkovitejše oziroma varnejše? Četudi bodo nova cepiva prestala predpisane teste in jih bodo proizvedli ugledni proizvajalci, ne bodo do samega cepljenja mogla biti nikoli tako dobro preizkušena kot tista, ki obstajajo denimo že desetletja … Skratka, že zdaj nas begajo številna vprašanja. Do uporabe cepiva pa se bodo še namnožila.
Kaj pa obveznost cepljenja? Tudi tu se krešejo mnenja – npr. med bivšim in sedanjim italijanskim predsednikom vlade, Renzijem in Contejem, zagovornikom in nasprotnikom obveznega cepljenja. Te debate se bodo gotovo še stopnjevale. Renzi je menil, da je prostovoljno cepljenje absurd, saj da ne bodo nikoli dosegli potrebne številke precepljenosti. Tudi pri nas še nisem slišal nikogar izven medicinskih vrst, ki bi zagotavljal, da se bo prostovoljno cepil.
V zadnjem desetletju ali dveh so se tudi pri nas pojavili številni nasprotniki obveznega cepljenja, ki predvsem niso želeli cepiti svojih otrok – tudi iz tako imenovanih ne-zdravstvenih razlogov, kamor spada preprosta skrb za neželene stranske učinke. Tudi zaradi prevelikega odklanjanja obveznega cepljenja otrok naj bi ponovno izbruhnile nekatere že dolgo zatrte nalezljive bolezni. Pred kratkim smo tako brali o problemu ošpic, npr. v Italiji, Srbiji, pa tudi v Sloveniji so se pojavila določena žarišča. Kot reakcija na to se je ponovno zahtevalo obvezno cepljenje in je bilo v Italiji tudi uvedeno.
V Sloveniji vsaj na papirju nismo imeli težav z obveznim cepljenjem. Včasih se je to zdelo samoumevno. To je veljalo v zakonodaji od nekdaj in tudi Ustavno sodišče ga je vedno načelno zagovarjalo. Četudi gre pri obveznem cepljenju za poseg najmanj v človekovi pravici do varstva osebne integritete (35. člen URS) in prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS), je Ustavno sodišče RS do zdaj ugotavljalo, da je ukrep primeren in ne prekomeren, saj da korist, ki jo prinaša posamezniku in skupnosti (javna korist), presega škodo, ki jo lahko povzročijo stranski učinki (zapleti). Pri tem pa je razvilo tudi standarde dodatnih varoval v primeru postopka zahteve za opustitev cepljenja in odškodnine države v primeru hudih stranskih učinkov, pri čemer je ugotovilo neskladnost Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), kar je moral zakonodajalec nato popraviti in je zakon dopolnil.
Praksa obveznega cepljenja pa je postajala drugačna, saj je zahtev za opustitev cepljenja, večinoma otrok, bilo vloženih kakšnih tisoč letno. Sledili so dolgotrajni upravni in sodni postopki, proti volji pa ni bil cepljen nihče. Sicer je po ZNB predvidena globa za izmikanje cepljenju, a se ta ni izrekala. Bolj učinkovit naj bi bil nov predlog ZNB, ki po zgledu nekaterih drugih držav na primer predlaga zavrnitev vpisa necepljenih otrok v vrtec in tudi zavrnitev nekaterih drugih skupin otrok v določene organizirane oblike druženja. Ob globah so torej predvidene dodatne sankcije, ki naj zagotovijo obvezno cepljenje za v zakonu taksativno določene nalezljive bolezni: tj. davica, tetanus, oslovski kašelj, okužbe s hemofilusom influence tip b, otroška paraliza, hepatitis B ter ošpice, mumps in rdečke (po novi dikciji 28. člena ZNB).
V našem trenutno veljavnem ZNB kot tudi v predlogu novega ZNB ni predvideno obvezno cepljenje za covid-19. Se bo množična precepljenost, ki naj bi bila edino učinkovito sredstvo za zatrtje nove bolezni, dosegla na drug način – prostovoljno? Bo dovolj obsežna kampanja osveščanja in informiranja javnosti – tako imenovani skandinavski vzorec, ki bo prepričala dovolj veliko število ljudi k prostovoljnemu cepljenju? Je konec koncev sploh smiselno obvezno cepljenje, če bo virus mutiral in bo veliko sevov, pa tudi če ljudje ne bodo razvili dolgoročno delujočih protiteles, nekako tako kot v primeru cepljenja proti gripi? Bo potrebno množično (prostovoljno ali obvezno) cepljenje le na začetku ali le prvih nekaj let?
Ker je že na samem medicinskem področju še tako veliko neznank tudi glede cepljenja proti novemu korona-virusu, je razumljivo, da ne more nastati nek trden pravni okvir. V tem smislu se zdi smiselno, zakaj tudi nova zakonodaja zaenkrat ne predvideva obveznega cepljenja za covid-19. A vprašati se je treba, zakaj EU in tudi naša država kupuje takšne količine cepiv. Gre le za zagotavljanje dovolj velikega števila odmerkov cepiv za vsak slučaj? Ali so mišljenje večletne zaloge?
Skratka neznank je več, kot je znanih rešitev. Zato sem prepričan, da bo tudi v pravnem smislu to področje v prihodnje še zelo zanimivo v smislu spreminjanja zakonodaje, intervencij ustavnih sodišč, morda še tudi ESČP in SEU.
Pravo je seveda del družbe, skupaj z družbenimi vrednotami in interesi – in eminentna družbena vprašanja postanejo tudi eminentna pravna vprašanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
